Spoštovani kolegice in kolegi, poslanke in poslanci Državnega zbora RS! V ponedeljek bomo v Državnem zboru RS sprejemali eno najpomembnejših zadev našega poslanskega mandata in pravzaprav eno najpomembnejših in usodnih odločitev v vsej zgodovini Državnega zbora RS_ predlog Zakona o ratifikaciji Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške. Ta poziv, lahko pa bi temu tudi rekli pismo v razmislek, namenjam predvsem tistim poslanskim kolegom in kolegicam, ki so odločeni, da bodo v ponedeljek omenjeni zakon podprli. Povsem se zavedam, da urejanje vprašanja slovensko-hrvaške meje traja predolgo, a vendar trdno verjamem, da pospešek reševanja tega problema za vsako ceno, tudi takšno, s katero Slovenija lahko izgubi del svojega nesporno slovenskega ozemlja ter teritorialni stik z mednarodnimi vodami, ni v korist države in njenih državljanov.
V ponedeljek, 19. aprila 2010, se bomo poslanke in poslanci odločali o nečem, kar bo zaznamovalo slovensko državo za vse večne čase. Odločali se bomo o najbolj vitalnem nacionalnem interesu - o obrambi slovenskega ozemlja in morja. Slovensko ozemlje in morje sta temeljna elementa naše državnosti, brez ozemlja se ne bi mogli osamosvojiti in osnovati svoje lastne države. Ta trenutek je pravi čas, da se spomnimo, kakšen ponos in samozavest sta nas obdajala v času osamosvojitve. Tedaj nismo dvomili v svoje ozemlje, niti v teritorialni stik z odprtim morjem. Samozavestni smo bili v celoti in, spoštovani poslanke in poslanci, te samozavesti v ponedeljek ne smemo poteptati.
V tem primeru namreč ne bomo odločali o neki zakonski ureditvi z omejenim rokom trajanja, ki jo lahko kadar koli spreminjamo s spremembami in dopolnitvami zakonov, temveč bodo posledice tega sporazuma mednarodno pravno zavezujoče in tako žal tudi precej trdo »zabetonirane«.
Prav zaradi teh ključnih dejstev Vas še posebej pozivam k še zadnjemu tehtnemu premisleku, ki naj bo predvsem na ravni državljana oz. državljanke Slovenije. Kajti to ni zgolj navadna politična odločitev, je zgodovinska in gre za domovino.
Vsi smo seveda prepričani, da so ozemlja, kjer je Slovenija na dan osamosvojitve izvajala oblast, nesporno naša. Na morju bi takšno prepričanje pomenilo, da ima Slovenija celoten Piranski zaliv in zagotovljen teritorialni stik z odprtim morjem, ki ga je skozi vso zgodovino tudi imela. V predlogu arbitražnega sporazuma, o za nas tako »nespornih dejstvih«, ne more biti nikakršnega govora. Odločali bomo torej o tem, da bi arbitražnemu tribunalu obljubili in zagotovili vso pravico, da odloči po svoji lastni volji, prepričanju ali celo trenutnem navdihu. V primeru, da se za nas ne bo izšlo v skladu s našimi pričakovanji, pa poti nazaj ne bo. Verjamem, da se tega vsi zavedamo.
Ob tej priložnosti Vas sprašujem, ali ste pri tako negotovem izidu arbitraže res pripravljeni sprejeti vso svojo politično in osebno odgovornost za Vašo ponedeljkovo odločitev in verjetni glas »za« predlog Zakona o ratifikaciji Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške? Arbitražni sporazum sicer odlaga rešitev vprašanja nekam v nedoločljivo prihodnost, toda tudi ta zapitek na kredo bomo enkrat morali plačati, naša imena pa bodo klicana na odgovornost.
Poleg nevarnih teritorialnih teženj po kopenskih delih slovenskega ozemlja pa je najbolj ključna zadeva ravno izguba statusa pomorske države. Povsem lagodno razmišljamo, da to za Slovenijo ni pomembno, saj so razmere v Evropski uniji tako »ugodne in bleščeče«, da nam takšen status, ki omogoča teritorialni stik z odprtimi vodami, ni potreben. Vendar dejanska postavitev meje ne bo veljala samo za trenutne okoliščine, temveč bo tisto stanje dokončno za vse večne čase, ne glede na naš geostrateški položaj in politično situacijo v prihodnosti.
Kot vemo, se je Ustavno sodišče RS nedavno v svojem mnenju o predlogu arbitražnega sporazuma, opredeljevalo predvsem glede same oblike sporazuma, vendar se je do morebitnih posledic, ki jih sporazum prinaša, povsem ogradilo, čeprav bodo te zelo lahko protiustavne. Ustavno sodišče RS je v svojem mnenju celo povsem jasno napisalo, da obstaja povsem realna možnost, da bo omenjeni arbitražni sporazum lahko pripeljal do posledic, ki bodo zahtevale spremembo slovenske ustave.
Torej, prihodnji teden bomo odločali o Zakonu o ratifikaciji Arbitražnega sporazuma z navadno večino, blamažo v mednarodnem merilu, ko bo od nas zahtevana menjava Ustave RS, pa si bomo pustili za kakšno drugo priložnost. Ali je takšno neodgovorno ravnanje Državnega zbora RS, h kateremu bo vodil vsak glas »za« omenjeni zakon, res vredno razvite demokracije? Ustava RS je temeljni instrument zaščite slovenske ozemeljske celovitosti, njenega spreminjanja v tem delu pa osebno ne morem oceniti drugače kot nedopustno, celo protidomovinsko dejanje.
Slovenija mora kot svoje izhodišče za arbitražo v memorandumu izpostaviti tudi vsa zgodovinska in mednarodnopravno utemeljena dejstva_ da je država, ki je razpadla leta 1991 in nastala 1918, v katero smo Slovenci prišli med drugim tudi s celotno Istro; da je zadnja mednarodno priznana slovensko-hrvaška meja v Istri - to je južna meja cone B STO - potekala po reki Mirni; in da sta bili katastrski občini Kaštel in Savudrija v nasprotju z Londonskim memorandumom odvzeti občini Piran in preneseni na občino Buje, zato gre pri tem za mednarodno pravno nično dejanje. Pristajanje Vlade RS na stališče, da Slovenija nima nobenih pravic in možnosti doseči vsaj ohranitev tega, kar je Slovenija nesporno imela na dan osamosvojitve, ne sme biti sprejemljivo za nikogar od nas, poslank in poslancev.
Slovenija nikakor ne more pristati na razne dogovorjene služnostne poti, niti na dobre meddržavne odnose niti ne na »pravičnost« EU ipd. Trenutni status mora biti popolnoma jasen za vse večne čase: ladje, ki plujejo v Luko Koper, morajo biti nedotakljive in ne sme obstajati niti najmanjša možnost, da jim je promet lahko moten ali celo preprečen s strani druge države, kajti to bi pomenilo kršitev državne suverenosti. Izguba strateškega položaja in preusmeritev transportnih poti mimo slovenskega ozemlja bi bila enaka nacionalni gospodarski katastrofi. Ste se, spoštovani kolegice in kolegi, vprašali, ali imamo resnično zagotovilo, da se to nekoč ne bo zgodilo?
Mnogo preveč je pravnih strokovnjakov, ki imajo konkretne, argumentirane in strokovno podkrepljene pomisleke. Strokovne avtoritete, kot so dr. France Bučar, dr. Miro Cerar ml., dr. Marko Pavliha, dr. Janez Čebulj, pisatelj Boris Pahor in mnogo drugih prav gotovo niso sovražniki naše države, ampak so ljudje, ki so se v predlagani arbitražni sporazum temeljito poglobili. Sprašujem se, zakaj jim je tako težko verjeti, čeprav zaradi svojih javnih besed, ne le da nimajo nobenih korist, deležni so celo raznih šikaniranj.
Spoštovani poslanke in poslanci, morebitni pat položaj in neurejeno vprašanje meje z Republiko Hrvaško bo morebiti nekaj prihodnjih let resnično vznejevoljilo marsikoga v evropski skupnosti, veliko Slovencev pa pahnilo še v večjo apatijo do reševanja tega večnega vprašanja. Vendar se s škodo, ki jo lahko naredimo našim zanamcem, ko lahko za vselej izgubimo del svojega ozemlja in teritorialni stik z odprtim morjem, takšne kratkoročne posledice niti slučajno ne morejo primerjati.
Z arbitražnim sporazumom bomo poraženci še ene ozemeljske »bitke«, ki jih je bilo v naši burni zgodovini žal že mnogo preveč. Prepričan sem, da lahko stopimo skupaj kot domoljubi in ne dovolimo, da Slovenija izgubi še eno bitko za svoje ozemlje in morje.
Prosim vas, da tokrat naredimo nekaj dobrega za našo bodočnost, kajti vsaka preuranjena odločitev je lahko usodna za prihodnji razvoj slovenske države.
mag. Radovan Žerjav, predsednik in poslanec Slovenske ljudske stranke