Trst, 3. junija 2010 - Poseganje po arbitraži ni običajni postopek v mednarodnih odnosih, saj so posamezne države polnopravni in suvereni subjekti, ki odločajo po lastni volji oziroma v pogajanjih z drugimi državami. Diplomatska pogajanja pa so od nekdaj zahtevna, ker je zanje potrebna velika mera potrpljenja, preudarnosti in prekanjenosti diplomacije ter trmaste vztrajnosti.

Krovna organizacija Svet slovenskih organizacij in Slovenska skupnost, zbirna stranka Slovencev v Italiji menita, da je izbira kdo bo odločal o meji med Slovenijo in Hrvaško edinstvenega, zgodovinskega in nacionalnega pomena. Prav zaradi tega Slovenci, ki živimo izven meja Republike Slovenije, nismo ravnodušni. Državna meja naše matične države je tudi za nas eden izmed temeljev narodne in državne samobitnosti. Po propadu Jugoslavije smo Slovenci postali državotvoren narod, za kar smo si dolga stoletja prizadevali na politični, kulturni in gospodarski ravni. Kolikor nam je bilo mogoče, smo to delali na miren in kulturen način. V zvestobi tem principom smo se odrekli marsikateremu delu ozemlja, ker so to zahtevale mednarodne politične okoliščine, na katere nismo mogli vplivati. Danes smo poklicani, da svojo državotvornost jasno izrazimo, saj razpolagamo s suvereno in samostojno državo. Vstop Hrvaške v EU je za to pravi trenutek. Italija je na podoben način izkoristila vstop Slovenije za svoje zahteve, pri tem pa se ni ozirala na nobene manire ali odkrite pogovore.

SSO in SSk sta si edini, da je neodtujljiva nacionalna pravica Slovenije in slovenskega naroda, da ima svoje ozemlje vse do mednarodnih voda, predvsem zaradi pomembnost Kopra, kot edinega slovenskega pristanišča. Vsega tega ni mogoče podvreči dobrososedskim odnosom, gospodarstvu ali mednarodnemu ugledu. Žal pa arbitraža govori samo o izhodu na mednarodno morje, ki ga itak določa mednarodno pravo.

SSO in SSk menita, da narodni, državni in gospodarski interesi države Slovenije in slovenskega naroda ne morejo biti abstraktni principi, temveč so za to potrebna konkretna dejanja, ki jih arbitražni sporazum ne zagotavlja, kakor jih ne zagotavlja hrvaška stran, ki je z enostransko izjavo zabredla stran od vrednot skupnega dogovarjanja, uveljavljanja obojestranskih principov in načela evropske solidarnosti.

SSO in SSk sta prepričani, da je odločitev glede morske meje Slovenije s Hrvaško tema, ki zahteva narodno edinost in bila bi napaka, če bi se pustili pogojevati od zunanjih pritiskov, pa naj bodo še tako ugledni. Z državnim ozemljem ne gre barantati. Tudi slovenske manjšine potrebujejo krepko matično državo, da lahko branijo lastne in seveda nacionalne interese cele Slovenije. Zato smo upravičeno zaskrbljeni in se sprašujemo, ali je ta slovenska oblast kos temu. Italija za svoje morje in meje ne bi nikoli sprejela arbitraže, ampak bi vse zavlekla do onemoglosti sogovornika.

SSO in SSk menita, da bi bila najboljša odločitev vrnitev k dvostranskemu dogovarjanju z jasnim načelom, da mora morska meja s Hrvaško uveljaviti slovensko ozemlje do mednarodnih voda. Prepustiti to odločitev drugim in se preveč zanašati na pomoč t.i. velesil pa ne prinaša vedno dobrih rezultatov. Ko so slednje odločale o naši manjšini, sta nastala Londonski sporazum in naša zaščita. Vsi pa vemo, kaj smo od vsega tega odnesli in kam smo prišli. Za evropsko in mednarodno ekonomijo pa je Hrvaška gotovo zanimiva.

Zato sta SSO in SSk mnenja, da mora slovensko ljudstvo v nedeljo 6.6.2010 na referendumu poskrbeti zase in dati voditeljem možnost jesenskega roka izpitov ter tako zavrniti arbitražo. Gre za državniški in ne za politični glas, ker gre za obstoj suverenosti države in ne za prevlado te ali druge politične sile.

Trst, 3. junija 2010

Deželni Predsednik SSO                                                                        Deželni tajnik SSk

        Drago Štoka                                                                                     Damijan Terpin