Glede mejnih vprašanj slovenska politika v zadnjih desetletjih ni izkoristila strokovnih argumentov, ki jih Sloveniji daje princip pravičnosti v mednarodnem pravu. Princip pravičnosti je upoštevan zlasti v pomorskem pravu, kjer je močnejši vpliv angleške pravne tradicije in kjer je pravičnost nad pravom kakor Biblija nad zakonom, kakor Bog nad kraljem. Tudi moderni veljavni britanski zakonik o civilnem postopku v drugem členu daje principu pravičnosti prednost pred pisanim zakonom in ga sodna praksa tudi upošteva.

Vrhunski hrvaški strokovnjaki

Zaradi pomanjkanja strokovnih argumentov je slovenska dnevna politika klonila pod pritiskom hrvaške zgodovinsko državotvorne in strokovno argumentirane politike. Le ta ves čas vključuje vrhunske strokovnjake za mednarodno pravo, kot so akad. prof. dr. Rudolf, akad. dr. Vladimir Ibler, prof. dr. Davor Vidas, prof. dr. Vukas in drugi. Ves čas se je posvetovala tudi z avstrijskimi in nemškimi mednarodnimi pravniki in diplomati, ki so se po potrebi posvetovali tudi s slovenskimi, doma prezrtimi kolegi. Državotvorna hrvaška politika selektivno gradi na principu mednarodnega prava, ki temelji na kontinentalni pravni tradiciji in principu »zadnje mirne posesti«, ki je tudi najmočnejši argument v prid hrvaškim zahtevam in računa s slovensko dnevno politiko brez strokovnih argumentov. Računa tudi na oportunizem stroke.

In pri nas?

V nasprotju s hrvaško prakso, slovenska politika stroko vključuje selektivno, upoštevaje politično lojalnost, in še to posamično in glede na pričakovanja. Od selektivno angažiranih strokovnjakov pa se pričakuje lojalnost. Zlasti osrednja slovenska politika namreč želi pragmatizem in voluntarizem, beži od strateških, državniških in državotvornih potez, daje prednost dnevnim političnim in trgovskim interesom nad nacionalnimi in državniškimi, stroko in kulturo pa izrablja za dekoracijo, tako danes kot v zgodovini. Reševanje mednarodnopravnih vprašanj zahteva kompleksen interdisciplinaren pristop, zahteva poznavanje prava, ekonomije, kulture in vrednot, ki determinirajo tudi princip pravičnosti. Selektivna politika, ki bi utesnjevala avtonomijo stroke angažiranih strokovnjakov, ki bi zato, dokler so v politiki, morali zaradi strankarske discipline zatajiti znanje in vest, je politika na kratke proge. Na to kažejo izkušnje.

Princip pravičnosti

Argumenti principa pravičnosti v mednarodnem pravu, pomembni za utemeljitev slovenske zahteve za teritorialni dostop do odprtega morja, so pisani v obsežnih knjigah in mednarodnih dokumentih. Za primer jih nekaj naštejmo.

1. Princip pravičnosti bi Sloveniji zagotavljal številne primerjalne prednosti, kot so_ zgodovinska, politična, katastrska, upravna, kulturna, cerkvena in gospodarska celovitost Piranskega zaliva zadnjih 700 let.

2. Princip pravičnosti zagotavlja Sloveniji pri teritorialnem dostopu do odprtega morja številne dodatne prednosti, upoštevaje zgodovinsko dejstvo, da so slovenske dežele v zaledju, danes združene v državi Republiki Sloveniji, vekomaj imele teritorialni dostop do odprtega morja, razen v obdobju fašizma.

3. Tudi diplomatski dokumenti, mednarodne pogodbe zadnja stoletja, vključno z osimskim sporazumom, so zato zagotavljali prednostno pravico Slovenije do teritorialnega stika z mednarodnimi vodami, ne glede na politične delitve.

4. Princip nasledstva nekdanje Jugoslavije, ko je Socialistična republika Slovenija po ustavnih amandmajih v letu 1971 in Ustavi SFRJ leta 1974 bila »država« in kot takšna imela neomejen teritorialni stik z odprtim morjem (beseda »suverena« se je brisala).

5. Zgodovinsko-ekonomski argumenti v prid pravici do teritorialnega dostopa do odprtega morja so zlasti pravica slovenskih gospodarskih subjektov, da so koristili celotno teritorialno morje znotraj SFRJ neomejeno in enakopravno, enako v starejši zgodovini v okviru drugih političnih tvorb, ko je bila Slovenija pomorska država.

6. Razvojno-ekonomski razlogi. Vsako omejevanje teritorialnega dostopa Slovenije do odprtega morja omejuje Luko Koper ter celotno slovensko in mednarodno prometno zaledje, zlasti železnice. Omejevanje pravice do teritorialnega dostopa do odprtega morja bi bilo diskriminirano po pravu in v nasprotju z načelom pravičnosti, škodljivo za enakopraven status in razvoj jadranskih pristanišč in zaledja ter omejevalno za razvoj sodobne strateške preusmeritve v pomorski promet zaradi preobremenjenosti kopenskih poti.

7. Mednarodno strateški razlogi v prid Sloveniji so tudi enakopravnost narodov in držav po eni strani ter povečanje možnosti monopolnega dogovarjanja na Jadranu po drugi strani.

8. Ustavnopravni in etični argumenti proti arbitražnemu sporazumu so zlasti opredeljevanje na referendumu o mejah, tajna diplomacija in mešetarjenje o ustavno določenih kategorijah, kot je meja na dan 25. junija 1991, neupoštevanje odločbe ustavnega sodišča in sklepov parlamenta, postavljanje neinformiranih državljanov pred dejstvo, da se opredeljujejo o dogovorih tajne diplomacije.

9. Zgodovinski argument v prid slovenskim interesom je tudi politični razvoj slovenske nacionalne identitete in entitete, vključno z osamosvojitveno vojno in NOB, ki je bila na strani zmagovitih zaveznikov in ni kolaborirala s silami osi ter ni bila osvajalna.

10. Tudi kulturološki vidik Slovencev ter zavest pomorske države je v multikulturni skupnosti enakopravnih evropskih narodov pomemben vidik, potrjuje ga več deset variant ljudske pesmi Lepa Vida ter umetniške uprizoritve, vključno s Prešernom in Cankarjem. Nikoli tako aktualni kot prav danes niso bili Prešernovi verzi Lepa Vida je pri morju stala.

11. V diplomatski praksi se sukcesija države praviloma opravi na mednarodni konferenci, in ne z bilateralnimi dogovarjanji, saj bi mednarodna konferenca rešila številna vprašanja, tudi vprašanje zgodovinsko, pravno, politično in ekonomsko utemeljene pravice Slovenije do teritorialnega dostopa do mednarodnih voda.

Teritorialni stik z mednarodnimi vodami

In ne nazadnje, vprašanje teritorialnega stika z mednarodnimi vodami je samostojno pravno vprašanje, ni derivativna pravica in ne sme biti izvedena iz predhodnega reševanja kopenskih meja, ki se rešujejo po principu »zadnje mirne posesti« in glede katere se je dnevna slovenska politika v zadnjih dvajsetih letih obnašala nedržavotvorno, oportunistično.

Tudi javna razprava pred referendumom je izrazito politična in premalo strokovno argumentirana. Ljudje se zato opredeljujejo pod medijskim vplivom po domnevnih trenutnih koristih in zastraševanjih, kot jim jih tudi ponuja dnevna strankarska politika za oddani glas. Politični voluntarizem, strankarski prestiž in osebni interesi so prevladali nad nacionalnimi. Tudi v mednarodnih odnosih je politični voluntarizem v prid močnejšim, strokovni argumenti pa ščitijo tudi manjše. Podobno v Evropi, kjer mednarodna konstelacija političnih sil ni naklonjena najmanjšim. Zato Sloveniji preostane samo argumentirana pravičnost, pravo in izkazana državotvorna kultura naroda.

Vsi pravnostrokovni in zgodovinsko-politični argumenti govorijo v prid pravici Republike Slovenije do teritorialnega dostopa do odprtega morja, zlasti načelo pravičnosti, in zato je nedopustno gojiti pomisleke o pravicah, pridobljenih po pravu in pravičnosti. Posebej je politično in ustavnopravno nedopustno prelagati odgovornost za lastne napake na ljudstvo z referendumom in si po Pilatovem zgledu na ta način umiti roke. Takšno politično početje se lahko različno negativno kvalificira, zlasti politično, pravno in moralno.

Zadnji dve desetletji smo doživeli dve metodi reševanja mejnih vprašanj s Hrvaško: prva, rekli bi Drnovškova, to je politika pragmatičnega čakanja, in druga, rekli bi Pahorjeva, politika pragmatične akcije, politika rizičnega skakanja na glavo v bazen. Obema se očita nestrokovnost in politični voluntarizem.

Usodni politični voluntarizem

Politični voluntarizem osrednje slovenske politike je bil večkrat usoden za Slovence, ker je dajal prednost pragmatičnim, trgovskim, dnevnopolitičnim interesom pred nacionalnimi. Zahtevo državotvorno ozaveščenih Slovencev na Dunaju, v Gradcu in Celovcu, zapisano v deklaraciji Zedinjene Slovenije leta 1848 Kaj Slovenci od cesarja terjamo, ki jo je na cesarja naslovilo več kot 10.000 Slovencev, »gospodarjev in gospodaric«, je osrednja slovenska politika zavrnila češ, »to so oni samo tako napisali«.

Podobno oportunistično politiko je ponovila leta 1868, leta 1918 glede Maistra ter pozneje glede plebiscita na Koroškem, leta 1941 z ideološko politično delitvijo v Ljubljanski pokrajini ter leta 1945 glede Trsta, podobno leta 1954 ob priključitvi cone B. Tudi leta 1990 in 1991 je bilo čutiti pragmatične strahove pred »izgubo trgov in počitnic na morju«.

Kakor so ideološko determinirani politiki v socialistični Jugoslaviji verjeli v proletarski internacionalizem brez meja, se danes posamezniki, obremenjeni s kompleksom malega, dobrikajo »Evropski politiki« na škodo zgodovinskih interesov slovenskega naroda in države Slovenije s tem, da mešetarijo z obmejnimi teritoriji. Seveda za takšno početje Slovencem zainteresirani niso varčevali s komplimenti, da so »najpametniji«, »capo dei Balcani«, »Mesto Heroj«. Ugleden tuji diplomat sklepa_ »Slovenska politika se igra s svojo državo.« Zgodovina se ponavlja.

In kaj storiti glede arbitražnega sporazuma?

Prvič, na tehtnico je treba dati dnevne trgovske interese na eno stran ter dolgoročne, zgodovinske, nacionalne teritorialne interese dostopa do odprtega morja na drugo stran in sporazum zavrniti.

Drugič, treba je nastopiti s strokovnimi argumenti, po potrebi na mednarodni konferenci.

Prof. dr. Ludvik Toplak

predsednik Evropskega središča Maribor