Ljubljana, 20. oktober 2010 – V SLS smo zgroženi nad letošnjo uvrstitvijo Slovenije na še nižje mesto na lestvici svobode tiska. Slovenija že več let vztrajno pada na tej lestvici, a tako nizko ni bila še nikoli. Kljub temu, da je Slovenija po prepričanju SLS pred največjimi izzivi v svoji zgodovini, tako z gospodarskega kot socialnega vidika, pa vedno večje anomalije slovenskega medijskega prostora ustvarjajo neko nerealno ozračje, da je pravzaprav vse v redu in prav. Bojimo se, da bo prav zaradi tega padec na realna tla še toliko bolj boleč za vse državljanke in državljane.
V SLS opozarjamo, da smo v Sloveniji zadnje čase priča očitnim kršitvam novinarske svobode, če omenimo samo najbolj odmevne primere, kot so bile grožnje novinarjem med poročanjem o aferi »bulmastifi« ali pa še aktualne navedbe novinarke časnika Dnevnik Vesne Vukovič o grožnjah s prekinitvami oglaševalskih pogodb podjetij, o katerih se kritično piše v omenjenem mediju. Ne nazadnje je tu tudi grožnja s smrtjo novinarju Financ Jaki Elikanu na volilno nedeljo. Vse to so primeri, ki so že ali pa še bodo Slovenijo zagotovo potisnili še par mest nižje na tej lestvici.
V SLS smo zaskrbljeni predvsem nad dejstvom, da se mnogo novinarjem omejuje opravljanje njihove temeljne naloge – iskanje resnice. Razmere v raziskovalnem novinarstvu se poslabšujejo, mnoge novinarje se sodno preganja, da ostalih neformalnih pritiskov niti ne omenjamo. Vse bolj smo priča medijski samocenzuri, stanje pa se je alarmantno poslabšalo ravno v času sedanje vladne koalicije, ki je imela še pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami polna usta lepih besed o sodelovanju, neodvisnosti medijev in transparentnosti delovanja.
Svoboda državljanov se meri tudi po svobodi novinarjev in po mnenju SLS je čas, da v demokratični družbi, za kakršno se imamo, zazvonijo vsi alarmi. Prav vsi – ne le novinarski krogi – se moramo vprašati, kam kot sodobna družba Slovenija gre. V SLS nismo prepričani, ali gre Slovenija naprej, v demokratično prihodnost, kjer bodo imeli zadnjo besedo interesi pravičnosti, enakosti pred zakonom in pravne države, ali pa se morda ne vrača v sistem, ko se zdi, da ni nobenih težav – samo zato, ker se o aferah, korupciji in kršenju zakonov ne sme pisati.