AKADEMIJA OB SPOMINSKEM DNEVU OBČINE SLOVENSKA BISTRICA
Pred nekaj dnevi, dan po božiču - 26. decembra 2010, smo državljanke in državljani Republike Slovenije praznovali dan samostojnosti in enotnosti. Proslavili smo 20. let staro enotno plebiscitarno in enkratno zgodovinsko odločitev slovenskega naroda za samostojno slovensko državo. Takrat leta 1990, ko razmere, kot mnogokrat v zgodovini slovenskega naroda, niso bile lahke, politične razmere znotraj nekdanje SFRJ zelo zaostrene in ko je negotovost ogrožanja miru ter nenazadnje tudi vojne visela v zraku, smo Slovenci zmogli poguma, predvsem pa enotnosti, da smo se odločno in nedvoumno odločili za svojo, samostojno državo – za državo, po kateri so hrepenele mnoge generacije pred nami, naši predniki, sorodniki in prijatelji.
Za državo, v kateri danes lahko živimo svobodno. V času, ko nam ni treba z orožjem braniti svojih domov in ozemlja, in v času, ko kljub težjim gospodarskim okoliščinam, naši otroci lahko brezskrbno tekajo po travnikih, se učijo, razvijajo in nas razveseljujejo s pesmijo in smehom.
Da živimo Slovenke in Slovenci danes v miru in v svoji lastni državi, pa nikakor ni samoumevno. Mir in samostojnost sta vrednoti našega naroda, ki smo si jo težko priborili. Mnogi so se skozi vso zgodovino slovenskega naroda na najrazličnejše načine zavzemali za ohranjanje slovenske kulture, prispevali k razvoju in ohranitvi slovenskega jezika, znanosti in ustvarjalnosti, mnogi so se v času okupacij tudi z lastnimi rokami borili za obrambo svojih domov in ozemlja domovine. Veliko Slovenk in Slovencev se je neustrašno borilo in svoj boj za svobodno domovino plačalo s trpljenjem, izgnanstvom, taborišči, premnogi tudi z najhujšo ceno – svojim življenjem. To tragično ceno so plačali tudi članice in člani neustrašnega Pohorskega bataljona, 69 (devetinšesdeset) bork in borcev, med katerimi so bili tudi najstniki, otroci, in ki so po vrsti svojih uspešnih narodnoosvobodilnih akcij v svoji poslednji bitki pri Treh žebljih na Osankarici 8. januarja 1943 padli pod streli mnogo močnejšega nasprotnika - več kot 2.000 (dvatisoč) napadalcev nemških okupatorjev. V tej poslednji bitki Pohorskega bataljona, ko so padli vsi člani Pohorskega bataljona, ranjenega Franca Kunaverja - Sulca pa so okupatorji po zajetju ustrelili 30. julija 1943 pri Ljubnem v Savinjski dolini, so se za svobodo domovine borili na življenje in smrt. Žal je za borce prevlada smrt, a tudi zaradi njih je življenje dobila domovina, najprej s svobodo po koncu 2. svetovne vojne, pol stoletja kasneje tudi s samostojno državo.
Pohorski bataljon je danes ob svoji 68. obletnici poslednjega boja nedvomno eden izmed osrednjih simbolov slovenskega osvobodilnega boja v 2. svetovni vojni. Bil je upanje za mnoge prebivalke in prebivalce, da se da korak za korakom, z odločno akcijo za akcijo, uspešno upirati okupatorskim težnjam po zatiranju in celo nameri po fizičnem uničenju slovenskega naroda. Bil je tudi spodbuda civilnemu slovenskemu prebivalstvu, da ohrani upanje in trdnost po stremljenju k svobodi tudi v najtežjih trenutkih nemške okupacije.
Ob spominjanju na zanos borbe za domovino, svobodo in mir, ki jo je sporočal Pohorski bataljon skozi skoraj 120 uspešnih osvobodilnih akcij v zgolj približno štirih mesecih, in njegovih narodnih herojev_ Pavle Mede-¬Katarine, Jožeta Meniha-Rajka, Dušana Mravljaka-Mroža, Alfonza Šarha-Iztoka in Franca Vreska¬-GustIa, nam bo za vselej ostalo osrednje sporočilo in vrednota za prihodnost_ da sta mir in svoboda najvišji vrednoti, neustrašen pogum za njuno ohranjanje pa naša skupna odgovornost tudi danes in vsak prihodnji dan.
Spoštovani,
ko proslavljamo praznike naše samostojne države Slovenije in smo vpeti v naš današnji sodobni življenjski vsakdan, ko se nam zazdijo trenutki prve in druge svetovne vojne že povsem daljni, prav tako tudi že kasnejša desetdnevna vojna ob osamosvojitvi Slovenije, je nujno in prav se spominjati in zavedati, da Slovenije danes ne bi bilo brez vseh tistih, ki so v preteklosti v boju za domovino dali svoja življenja. Naše države danes ne bi bilo brez vseh njih - njihovega poguma in boja.
To nam ostaja v večni opomin, da naredimo vse, da se vojne grozote nikoli več ne ponovijo, in da naredimo vse in še več, da krepimo našo demokracijo, institucije pravne države, človekove pravice, kot tudi temeljne človeške vrednote, kot so medsebojno spoštovanje, razumevanje in sožitje v miru.
mag. Radovan Žerjav, predsednik Slovenske ljudske stranke