Ljubljana, 3. marec 2011 – Danes je na nadaljevanju 25. redne seje Državnega zbora RS poslanec SLS Franc Bogovič predstavil mnenje Poslanske skupine SLS glede predloga zaključnega računa proračuna Republike Slovenije za leto 2009, ki si ga lahko v celoti preberete v nadaljevanju. 

Obravnavamo zaključni račun za leto 2009 in na prvi pogled zgleda, da obravnavamo nek zaprašen dokument in da so ti dogodki kar precej oddaljeni. Zagotovo je v ospredju tudi dejstvo, da v letu 2011 ne moremo več vplivati na dogodke izpred leta 2009. Žal smo tudi v tem Državnem zboru RS pričeli to delo na takšen način ob sprejemanju zaključnega računa 2007. Takrat smo v Slovenski ljudski stranki opozorili, da se najbrž nima smisla prepirati zaradi knjigovodskih standardov in o tem, ali je 40 milijonov plusa ali 9 milijonov minusa in da je bistveno pomembneje to, kar se je že takrat nakazovalo, da bo v letu 2009 nekje okoli 1.600 milijonov, se pravi 1,6 milijarde minusa.

Kot vidimo, je ta črna napoved še samo malce poglobljena. Žal pa se tudi v tem državnem zboru ne držimo tiste modrosti, da se je treba na napakah učiti in še manj pa tiste, da se je najbolje učiti na napakah drugih. Vendar pri takšnem dokumentu, kot je današnji, mislim, da je prav, da predvsem vzamemo to kot neko nadzorstveno funkcijo ali pa, če hočemo reči, tudi streznitveno. Sam sem že pri rebalansih proračuna za leto 2009 predsedniku vlade dejal, točno se spomnim, v času, ko so stavkale delavke v Muri, da je takrat naša priložnost, predvsem pa naša odgovornost, da skozi sprejemanje proračunskih dokumentov zelo jasno povemo Slovenkam in Slovencem, v kako resni situaciji se Slovenija danes nahaja. Mislim, da malce podcenjujemo to resnost situacije, predvsem pa zagotovo v teh dveh letih nismo uspeli prepričati tudi tistih, ki so zunaj tega parlamenta, se pravi socialnih partnerjev, sindikatov, upokojencev, študentov, da je situacija resna, in da se je treba do javnih financ obnašati odgovorno, predvsem pa dolgoročno in skrbeti za to, da bomo imeli stabilne finance tudi v bodoče. Če se osredotočimo na proračun 2009 in po številki zaključnega računa vidimo, da smo imeli kar 9,2 milijardi odhodkov in 7,5 milijard prihodkov. To mislim, da je treba še enkrat poudariti, to, kar je dejal mag. Vizjak, da ne govorimo o 5 % primanjkljaju, ampak da smo dejansko porabili 23 % več, kakor smo zbrali davkov. Mislim, da je prav, da to vemo mi, predvsem pa, da gre to sporočilo tudi v javnost in da iz tega podatka ven veje odgovornost do našega proračuna. Če prenesemo to v proračun gospodinjstva, gospodinjstvo, ki ima tisoč evrov mesečnih prihodkov, porabi 1230 evrov na mesec in vemo, da je to 230 evrov več in vsaka gospodinja bi relativno hitro ugotovila, da dolgo časa tako ne bo moglo iti. In če še drugače rečemo, mi smo pridelali za primanjkljaj v proračunu, in če vemo, da se bo od delovnih mest, se pravi od tistih, ki ustvarjajo nova delovna mesta, moral ta primanjkljaj vrniti, se moramo zavedati, da to novo dodano vrednost ustvarja približno 1/3 prebivalstva, da smo tiste, ki ustvarijo novo vrednost, obremenili za 2500 evrov. In kar nekaj let bo potrebnih za to, da se lahko takšni dolgovi nekoč tudi povrnejo. Žal ne moremo več imeti leta 2008, ko so bili tudi prihodki, kot vidimo, na nek način realni, vendar pa v bistvu fiktivni, kajti toliko prihodkov iz davka od dobička pravnih oseb in podobno enostavno ni bilo realno. Vendar pa ta situacija sedaj je zelo resna, kajti mi smo s tiste relativno zbalansirane situacije okoli 8,5 milijarde prešli na odhodkovni strani na 9,2; prihodkovno pa zmanjšali na 7,5; in v tem delu mislim, da je prav, da povemo tudi to, da je v tem letu za Zpiz iz teh sredstev, iz teh 9,2 milijardi, bilo treba dati milijardo 240 milijonov, kar je 14 % teh odhodkov, in mislim, da je to tudi nek odgovor na to, ali je v Sloveniji potrebna reforma na področju pokojninskega zavarovanja, kajti ta sredstva gredo ravno za to, da pokojninska blagajna stoji pokonci. Podatek, ki je na nek način alarmanten, pa se v letu 2010 še samo poglablja, je področje investicijskih odhodkov in investicijskih transferjev, kajti imeli smo 1,7 milijarde primanjkljaja, investicijskih odhodkov in transferov je bilo zgolj 1,1 milijarda, se pravi, da so tekoči stroški za 600 milijonov že preko vseh davčnih prihodkov. Zavedati se moramo, da imamo tudi v prihodkovni strani sedaj evropska sredstva, da so to v večini tudi investicijska sredstva in že v letu 2010 je slika še radikalnejša, še slabša, se pravi investicijski odhodki se še zmanjšujejo in v bistvu se resnično moramo vprašati, kaj pomeni ta politika, da iz rok usta pojemo že v teh letih 10, v naslednjem letu pa že 20 % več, kot ustvarimo. Na drugi strani mislim, da je prav, da rečemo besedo, dve še o črpanju evropskih sredstev. Tukaj smo v stališču največje poslanske skupine slišali, da je črpanje bolje, drži, v letu 2009 smo imeli to leto, ko smo že imeli več počrpanih sredstev, kakor smo v evropsko blagajno plačali, v letu 2010 je situacija še nekaj boljša. Zaradi korektnosti do poznavanja te materije si priznajmo, da je evropska finančna perspektiva od leta 2007 do leta 2013, da so se ključni dokumenti v Evropi sprejemali v drugi polovici leta 2007 in da je bilo moč začeti črpati sredstva iz te finančne perspektive šele proti koncu leta 2008 in sedaj v naslednjih letih. In če vemo, da je v sedmih letih približno pet milijard skupaj s kmetijskim denarjem tistih sredstev, ki pridejo v Slovenijo in da nekje tri milijarde bomo plačevali v to evropsko blagajno v tem sedemletnem obdobju, imamo doslej v teh prvih štirih letih pozitivnih približno petsto milijonov, približno več prejetih sredstev pa odplačanih in da imamo nekje rezervo milijardo in pol do pribitka, se pravi več lahko v naslednjih treh letih počrpamo iz evropskih sredstev.

Na temu delu bi ob tem, da so se spremenile zakonske osnove, ki smo jih vsi potrjevali in so pravilne, da se je tudi finančno ministrstvo, z razliko od prejšnjih let na tem delu malce omehčalo, kar se tiče avansov in podobnih zadev. Sam imam ves čas kritiko pri črpanju evropskih sredstev, da se predvsem na Ministrstvu RS za okolje in prostor, kjer je cela vrsta kohezijskih projektov s področja prometne infrastrukture, s področja odlaganja odpadkov, čistilnih naprav, kanalizacij, vodovodov, da so tam postopki prepočasni, prezapleteni. Da pa ne govorimo o tem, kaj pomeni pridobivanje potrebne dokumentacije, ko se iz istega ministrstva vključujejo še tisti, ki so zadolženi za varovanje okolja, narave, kulture in da bo treba v tej državi ravno na tem segmentu nekaj postoriti, da bomo v prihodnje v teh treh letih, štirih, ki so nam na razpolago za črpanje teh sredstev, ta sredstva realno počrpali. Zavedati se moramo, da je pot, kako plačati v evropsko blagajno, zelo jasna in to nam ne uide, to bomo plačali, sredstva bomo pa nazaj dobili po sprejetih programih, če bomo operativni. In te operativnosti mi manjka. Manjka mi tudi pogleda te vlade, da bi več sredstev šlo na lokalno regionalni nivo, kar nekaj je bilo takšnih ukrepov predvsem s področja učinkovite rabe energije, kjer bi lahko bili razpisi tudi že za kakšne šole, vrtce, tako kakor so že razpisani razpisi za bolnišnice, fakultete, srednje šole, letos slišimo dijaške domove, dom starejših občanov. Upam, da se ni vlada zarotila proti lokalnemu okolju in da ne bodo sredstva za učinkovito rabo energije črpana samo tam, kjer je ustanovitelj država. Mislim, da so se občine pokazale v programu razvoj regij, da znajo počrpati ta sredstva in da je v bistvu treba tudi vzpostaviti te mehanizme, da bo to črpanje lahko potekalo na podoben način tudi v prihodnje.

Kar se tiče proračuna in pa same porabe v SLS ves čas opozarjamo, vemo, da ni enostavno na tekoči porabi zmanjšati stroške, predvsem stroške dela, materialne stroške, vendar pa še vedno delimo mnenje in to, kar pri vsakem takšnem dokumentu opozarjamo, da bi morali vsi skupaj stopiti odločneje skupaj in v družbi doseči konsenz, da je treba tudi na teh stroških zmanjšati, bodisi z ukrepi omejevanja zaposlovanja bodisi z ukrepi znižanja teh materialnih stroškov, za katere mislim, da bi se morali zgoditi. Mislim pa, da še nismo posegli po tistem, kar je v Sloveniji slej kot prej potrebno in to, na kar nas je opozorilo tudi poročilo OECD-ja, da smo na marsikaterem področju v normativih, v standardih prezahtevni in da nimamo usklajeno, kaj se v tej državi ustvarja, kako velik je bruto družbeni prihodek in kakšne normative si na različnih področjih, na področju teh tako imenovanih družbenih dejavnosti, zastavljamo. V tem koraku in na tem področju vidim sam velike rezerve, bo pa treba stopiti na nek način skupaj in počasi se tudi sprijazniti s tem, da bo na katerem področju treba kaj postoriti. Na primer v vrtcu, naj bom zelo konkreten, vsi vemo, da vsak oddelek stane po normativih, ki so strogi, približno dvesto tisoč evrov. Ko smo šli v devetletko, ni bila nobena težava normativ zmanjšati za dva, tri otroke v oddelku, sedaj, ko pa je večja rodnost, ko pa je pomanjkanje oddelkov, imamo pa velike težave. Vem, da marsikomu v tej državi ne bo všeč to, o čemer govorim, vendar mislim pa, da bo treba slej kot prej iti na to polje in tukaj doseči v družbi tudi ta družbeni dogovor in javno porabo, javna sredstva alocirati temu primerno, kamor sodijo. Mislimo, da je na področju zaposlovanja zahteven korak, korak zmanjševanja, predvsem omejevanja, na drugi strani pa vidimo tudi podatke, ki so predvsem na nekaterih sektorjih na področju javne porabe takšni, da se je več ljudi zaposlovalo in da se ta sektor bohoti, širi. Mislim, da družba s temi 35 milijardami bruto družbenega prihodka si je na tej odhodkovni strani postavila previsoke standarde. Morali bomo v tem kriznem času mogoče poseči po kakšnih začasnih ukrepih. Če bomo v naslednji letih dvignili bruto družbeni prihodek, povečali standard, potem lahko tudi mogoče stopili na standard, ki ga danes imamo uzakonjenega in ga enostavno javne finance ne zmorejo več pokrivati.

Glede na to, da sem začel z mislimi, da govorimo o oddaljenih dogodkih, o dogodkih, okoli katerih ni potrebe, da govorimo o koaliciji, opoziciji, bomo v Slovenski ljudski stranki ta zaključni račun podprli. Upamo, da se bomo čim prej usmerili naprej v sprejemanje ukrepov, takšnih, kakršne bomo sprejemali jutri, kakršne bo še treba v Sloveniji sprejeti, zato da bodo bodoči zaključni računi bolj uravnovešeni, kot so sedanji. Opozarjam pa in na nek način dajem apel vsem, ki smo tu v tem domu, da se enostavno tega zavedamo tudi takrat, ko je treba sprejemati odgovorne odločitve, ki imajo na dolgi rok posledice ravno v takšnih številkah. Ko je treba poseči po spremembah zakonodaje, ki ljudem niso všečne, ki na drugi strani tudi terjajo določena odrekanja, pa je najlažje stopiti na populistično stran in enostavno govoriti o pravicah. Mislim, da smo v času, ko bo treba tako v Sloveniji kakor tudi v celotni Evropi predvsem govoriti o dolžnosti posameznika in pa tudi pravice in dolžnosti uskladiti z javnofinančnimi številkami. Zaključni račun 2009 kaže, da v letu 2009 tega v Sloveniji enostavno nismo zmogli uskladiti. Upam, da bomo to zmogli v prihodnje.