Gre za fasado in krivo prikazovanje v slovenski javnosti

Ljubljana, 8. april 2011 – Poslanec SLS Franc Pukšič je na današnji novinarski konferenci po zaključku za javnost zaprte 58. nujne seje Odbora DZ RS za zunanjo politiko na temo problematike priprav in zbiranja podatkov o slovensko-hrvaški meji pri postopku priprave memoranduma za arbitražni postopek pri določanju meje z Republiko Hrvaško, ki jo je konec februarja letos zahtevala Poslanska skupina SLS, dejal, da še vedno ostaja odprto vprašanje, kaj bo Slovenija opredelila kot predmet spora v arbitražnem postopku o slovensko-hrvaški meji. »Dejstvo je, da tisto, kar bo zapisano kot predmet spora, tisto bo arbitražno sodišče obravnavalo, ničesar drugega, samo to. V memorandumu pa je zapisana lahko le obrazložitev tega, kar je zapisano kot predmet spora,« opozarja Pukšič. »Nekateri provladni zgodovinarji sedaj razlagajo, kot da je bistveno to, kar bo zapisano v memorandumu,« pravi Pukšič. Ali poenostavljeno povedano_ tega, kar ne bo zapisano kot predmet spora, ne moremo izgubiti. To po njegovem prepričanju pomeni_ čim manj zapišeš, nekaj izgubiš.

PS SLS je zahtevala, da se Državni zbor RS vključi in obvešča pri pripravi »opredelitve predmeta spora«, s čimer se je po besedah Pukšiča celo predsednica OZP Janja Klasinc na današnji zaprti seji sprva strinjala, potem pa ne več. »Memorandum je samo knjiga obrazložitve, vsebina oz. predmet spora pa bi morala biti vsaj tako dobro narejena, kot je bila v bivši Jugoslaviji narejena za priključitev Julijske krajine, ampak tega očitno ne bodo naredili, ker imajo očitno le en namen_ v predmet spora dati čim manj,« še pravi Pukšič in napoveduje, da bo SLS uporabila vsa pravna sredstva, ki so na razpolago.

Po Pukšičevih besedah je SLS želela vedeti, zakaj MZZ RS ne dovoli vpogleda v arhive ministrstva vsem članom strokovnjakom v skupinah za pripravo na arbitražo, zakaj nekaterim ja, nekaterim ne. SLS je hotela tudi vedeti, kaj bo Vlada RS naredila, da dobimo arhive iz Srbije v zvezi s to problematiko, izvedeli pa smo danes prek odgovora iz Kabineta predsednika Vlade RS, da je Slovenija Hrvaški že posredovala seznam, kaj je Slovenija zahtevala iz arhivov iz Srbije, Slovenija pa tega seznama še ni dobila.

Poslanci SLS smo zahtevo za sklic seje odbora za zunanjo politiko podali zaradi zaskrbljenosti nad potekom priprav Slovenije na arbitražni postopek, katerega posledica bo določitev meje med Slovenijo in Hrvaško. V SLS smo nasprotovali arbitražnemu sporazumu, vendar sedaj ko je sprejet, bi si želeli, da slovenska politika in stroka enotno stopita skupaj in celovito pripravita izhodišča in dokumentacijo za arbitražo.

Toda na žalost je trenutno stanje drugačno, razkorak med javnimi izjavami zunanjega ministra ter drugih predstavnikov vlade in informacijami, ki jih dobivamo s strani članov podskupin za pripravo arbitražnega memoranduma, pa je tolikšen, da zahteva takojšnjo in celovito razjasnitev. Zunanji minister dr. Samuel Žbogar javno navaja, da priprave tečejo praktično idealno, koordinirano, celovito, kar ustvarja vtis, da bo Slovenija vsaj v tej fazi, ko je škodljiv arbitražni sporazum žal potrjen, naredila vse, kar lahko, da bi rešili, kar se še rešiti da. Toda slika, ki prihaja s strani članov podskupin, ki jih je imenovalo zunanje ministrstvo, je v velikem delu diametralno nasprotna. Nekateri člani so zaradi nezadovoljstva z odnosom ministrstva za zunanje zadeve že odstopili (npr. dr. Marko Pavliha). Nekateri pa vztrajajo in so svoje nezadovoljstvo in zaskrbljenost nad načinom dela posredovali naprej.

Ministrstvo za zunanje zadeve RS je po potrditvi arbitražnega sporazuma v DZ RS imenovalo člane treh podskupin za pripravo arbitražnega memoranduma in drugih vsebin, ki jih predvideva arbitražni sporazum. Oblikovane so bile podskupine za pravo, za zgodovino in za pravičnost. Ob tem velja opozoriti na dejstvo, da se podskupina za pravičnost sploh še ni sestala.

Podskupini za zgodovini in za pravo se sestajata. Člani podskupine za zgodovino so skladno z dogovorom pripravili za več sto strani dokumentov in drugega gradiva, vendar izražajo nezadovoljstvo zaradi napovedi, da je vprašljiv njihov nadaljnji vpliv na to, kateri del njihovega gradiva in stališč se bo uporabil kot del slovenske argumentacije, in kateri ne.

Ob tem v SLS opozarjamo, da je več članov podskupine zgodovinarjev že večkrat neuspešno zahtevalo vpogled v arhiv Ministrstva za zunanje zadeve RS. Nesprejemljivo in neopravičljivo je, da strokovnjakom, ki so bili povabljeni k pomoči za pripravo čim boljših slovenskih stališč, onemogočiš dostop do dokumentov, ki so ključni za uspešno delo. Obstaja resna skrb, da je razlog za zaprtje tega arhiva v različnih podpisanih zapisnikih, s katerimi so funkcionarji in državni uradniki različnih rangov v različnih obdobjih po osamosvojitvi Slovenije podpisovali različne dogovore o t. i. začasnih rešitvah, ki pa so se kasneje pokazale kot stalne, čeprav formalno pravno neveljavne, saj jih ni potrdil Državni zbor RS.

V celoti gre za vsebinsko zelo pomembna vprašanja, ki utegnejo v primeru neustrezne razjasnitve dodatno poslabšati slovenski položaj, saj lahko upravičeno domnevamo, da bo Hrvaška skušala dokazovati, da sedanje stanje, ko je zasedla med drugim polovico Piranskega zaliva in s tem "de facto" zaprla Sloveniji teritorialni stik z odprtim morjem, ko zaseda zaselke na levem bregu Dragonje, ko nadzira naselja na levem bregu Mure pri Hotizi, ko postavlja označevalne table na slovenskem ozemlju pri Murski šumi, ni posledica enostranskih hrvaških potez, ampak posledica dogovorov in podpisanih sporazumov na različnih ravneh med Slovenijo in Hrvaško, ki so jih v času različnih vlad neodgovorno, škodljivo in verjetno tudi kaznivo podpisovali različni slovenski funkcionarji. Prav tako se nekateri člani podskupin že dlje časa neuspešno trudijo, da bi prišli do vsebine zveznih arhivov v Beogradu in postavlja se vprašanje, kaj je naredilo Ministrstvo za zunanje ministrstvo RS oz. slovenska vlada, da bi Slovenija, ki ima enako pravico do teh arhivov kot vse druge bivše republike SFRJ, lahko uporabila tisto vsebino arhivov, ki bi bila pomembna ob reševanju mejnega spora s Hrvaško.

Dostopanje do več kot potrebnega dokumentacijskega gradiva je torej zelo oteženo in v SLS smo nad takšnim pristopom ogorčeni ter zahtevamo pojasnila.

Člani vseh treh podskupin so se sicer dvakrat srečali na plenarni seji, enkrat pred referendumom o arbitražnem sporazumu in enkrat po tem. MZZ je v podskupine povabilo tako podpornike kot nasprotnike arbitražnega sporazuma in večina se je odzvala vabilu. Vse bolj pa postaja očitno, da bolj ko se bližajo odločilni meseci za določitev slovenskih stališč, izhodišč, predmeta spora in arbitražnega memoranduma, bolj so strokovnjaki, ki prihajajo iz kroga nasprotnikov arbitražnega sporazuma, potisnjeni na stranski tir, ključno besedo pa dobivajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki, ki jih je naknadno angažirala Vlada RS. Ob tem pa je oblikovana tudi povsem druga skupina, ki jo vodi vodja pravne službe na MZZ Simona Drenik, ki je očitno s strani ministrstva pooblaščena za celoten postopek. Podskupine, v katerih sodelujejo tudi strokovnjaki, ki so nasprotovali arbitražnemu sporazumu, pa so bile očitno namenjene za ustvarjanje javnega vtisa, kako da ministrstvo enakovredno vključuje vse strokovnjake ne glede na odnos do arbitražnega sporazuma.

V SLS zahtevamo povsem jasna pojasnila in obrazložitve, kakšna je vloga skupine, ki jo vodi Drenikova in kakšne so medsebojne relacije med njeno delovno skupino in uradnimi strokovnimi podskupinami.

Zakaj smo se v SLS odločili, da ukrepamo? Iz arbitražnega sporazuma izhaja, da bosta Slovenija in Hrvaška v roku enega meseca po začetku delovanja arbitražnega sodišča, torej v roku enega meseca po zaključku hrvaških pristopnih pogajanj, določili predmet spora. Če se Slovenija in Hrvaška ne bosta uspeli dogovoriti za predmet spora, se bo vsaka država samostojno opredelila, kaj zahteva kot predmet spora. Leto dni časa pa bosta državi imeli za pripravo arbitražnega memoranduma. Izločanje kritičnih strokovnjakov iz odločilne faze priprave slovenske dokumentacije drastično povečuje tveganje, da se bo Slovenija tudi v pripravi svojih stališč za delovanje arbitražnega sodišča obnašala tako, kot se obnaša že vseh dvajset let od razglasitve slovenske samostojnosti do hrvaškega poseganja po slovenskem ozemlju in morju, torej hlapčevsko in nedržavotvorno. Nekateri zgodovinarji in drugi strokovnjaki namreč kljub neštetim dokumentom, pričevanjem, najrazličnejšim dokazom, odkrito koketirajo s hrvaškimi stališči, da je pravzaprav sedanje stanje tako, kot je bilo ob osamosvojitvi 25. 6. 1991; da torej Slovenija takrat ni nadzirala celovitega Piranskega zaliva, da ni izvajala pristojnosti v slovenskih zaselkih na levem bregu Dragonje, da ni nadzirala celotnega ozemlja na levem bregu Mure pri Hotizi ipd. ... Če se bodo v slovenskih dokumentih uveljavljala ta stališča, pomeni, da je Slovenija, potem ko je žal sprejela slab in škodljiv arbitražni sporazum, že pred začetkom delovanjem delovanja arbitražnega sodišča dokončno kapitulirala.

Zavedati se namreč moramo, da tega, česar ne bomo opredelili kot slovensko zahtevo glede predmeta spora, arbitražno sodišče ne bo obravnavalo. Torej, če kot predmeta spora ne bomo opredelili celotnega območja Istre, s katerim smo Slovenci šli v prvo SHS, če ne bomo opredelili teritorija cone B STO, katerega južna meja je na reki Mirni, če ne bomo opredelili zgodovinske občine Piran s Kaštelom in Savudrijo, ki sta bili v nasprotju z Londonskim memorandumom odvzeti občini Piran in priključeni občini Buje, prav tako ozemlja Štrigove, ki je postalo etnično hrvaško zaradi poboja Slovencev, ki so se uprli priključitvi tega teritorija Hrvaški …, potem o teh vprašanjih arbitražno sodišče ne bo odločalo. Torej, nič nam ne bo pomagalo, da je v arbitražnem sporazumu pozitivno navedeno, da se meja določi originarno, kar pomeni, da arbitražno sodišče ni v ničemer zavezano slediti administrativnim ureditvam pred in po osamosvojitvi, ampak suvereno presoja glede na vsa zgodovinska, mednarodno pravna in druga dejstva. Prav tako nič ne bo pomagalo, če bomo v letu dni po podpisu hrvaškega pridružitvenega sporazuma v arbitražni memorandum navedli vsa zgodovinska dejstva vključno s prej omenjenimi dejstvi, vezanimi na ustanovitev prve Jugoslavije.

Kajti, če Slovenija ne bo v roku meseca dni po zaključku hrvaških pristopnih pogajanj povsem jasno opredelila svojega stališča glede predmeta spora tako, da bodo vključena vsa območja od morja do Murske šume, ki so bila v različnih obdobjih pred ali po osamosvojitvi žrtev hrvaške širitvene strategije, potem se za Slovenijo arbitraža končuje, preden se je sploh začela in to na način, ki bi bolj ali manj pomenil potrditev in legalizacijo sedanjega stanja, čeprav vsi vemo, da smo do tega stanja prišli na osnovi hrvaške širitve na škodo Slovenije pred in po osamosvojitvi.