Ljubljana, 22. april 2011 - Skupina poslancev SLS s prvopodpisanim mag. Radovanom Žerjavom je danes v zakonodajni postopek vložila predlog Zakona o dopolnitvah Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma, katerega glavni cilj je zagotovitev javnosti podatkov o transakcijah, ki potekajo med Republiko Slovenijo ter državami oziroma območji, ki so na podlagi poročil Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) določeni kot offshore območja. Informacijo o teh državah Urad za preprečevanje pranja denarja sedaj objavlja na svoji spletni strani.

Predlog zakona določa, da morajo vse organizacije, ki so zavezane k upoštevanju določb zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma, o vsaki transakciji, ki je povezana s temi državami, posebej obvestiti Urad oz. mu sporočiti podatke iz 38. člena osnovnega zakona. Urad je nato na svoji spletni strani dolžan takoj javno objaviti podatke o subjektu, ki je opravil transakcijo oz. je zanj bila opravljena transakcija, znesek transakcije ter subjekt, kateremu je transakcija namenjena.

S predlogom zakona se po mnenju predlagateljev zasleduje javna korist, to je preprečevanje pranja denarja in zagotovitev javnosti poslovanja z davčnimi oazami. Dejstvo je, da je cilj poslovanja z davčnimi oazami v največji meri izogibanje plačevanja davkov, kar pa je po mnenju predlagateljev zakona nedopustno in družbeno neodgovorno. Poleg tega navedeni podatki oziroma objava podatkov o gospodarskih subjektih, kot jo predvideva predlog zakona, vpliva tudi na sprejemanje odločitev drugih gospodarskih subjektov o poslovanju z njimi. Če teh podatkov nimajo oziroma jim niso dostopni, se pri svojem poslovanju srečujejo z negotovostjo, dostopnost do teh podatkov pa jim omogoča, da pri odločanju o poslovnem sodelovanju ravnajo razumno in premišljeno ter z upoštevanjem možnih posledic.

 

PREDLOG ZAKONA O DOPOLNITVAH ZAKONA O PREPREČEVANJU PRANJA DENARJA IN FINANCIRANJU TERORIZMA

I   UVOD

1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona

Davčne oaze, za katere se pogosto uporablja tudi izraz offshore območje, so države ali zgolj območja znotraj držav, ki v svoji zakonodaji opredeljujejo nizko ali nično davčno stopnjo in ostale ugodnosti za tuja podjetja oziroma nerezidente. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je davčne oaze opredelila s štirimi kriteriji_

- nična ali samo nominalna davčna stopnja za relevantne prihodke,

- pomanjkanje učinkovite menjalne kontrole (tudi zagotovljena zaupnost informacij in ostala zaščita pred tretjimi osebami),

- pomanjkanje transparentnosti (pomanjkanje preglednosti poslovanja, pravnih in administrativnih določb),

- pomanjkanje osnovne dejavnosti v davčni oazi, kar nakazuje, da skuša davčna oaza privabiti nove investitorje ali transakcije zaradi davčnih ugodnosti, ki jih omogoča.

Mednarodni denarni sklad (IMF) pa davčne oaze opredeljuje z naslednjimi značilnostmi:

- jurisdikcije, ki imajo relativno veliko število finančnih institucij, primarno za poslovanje z nerezidenti,

- finančne sisteme, katerih premoženje in kapital so nesorazmerno večji, kot jih za financiranje potrebuje domače gospodarstvo,

- središča, ki ponujajo storitve za nično ali zelo nizko stopnjo davka in enostavno finančno regulacijo ter bančno tajnost lastnika računov oz. anonimnost.

IMF je leta 2000 pričel z ocenjevanjem 44 držav, ki jih je na osnovi navedenih kriterijev uvrstil med t. i. "offshore financial centers", saj je pri njih ugotovil določene pomanjkljivosti pri nadzoru bančnega, zavarovalniškega ter sektorja vrednostnih papirjev. Urad za preprečevanje korupcije, ki svoje pristojnosti izvaja na podlagi Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma (Uradni list RS, št. 60/2007, 19/2010; v nadaljevanju_ ZPPDFT), je na osnovi analize, ki jo je opravil IMF, ocenil verjetnost, da so osebe ali premoženje iz teh držav povezane s pranjem denarja ali financiranjem terorizma oz. obstaja tveganje za zlorabo podjetjih iz teh držav za opravljanje kaznivih dejanj pranja denarja in kaznivih dejanj, ki so povezana s terorizmom.

Države oz. območja, ki jih je IMF prepoznal kot offshore območja oz. davčne oaze_ Andora, Anguila, Aruba, Bahami, Belize, Bermuda, Britanski deviški otoki, Cookovi otoki, Ciper, Gibraltar, Guernsey, Otok Man, Jersey, Kajmanski otoki, Liechtenstein, Macao, Malezija, Monako, Montserat, Nizozemski Antili, Palau, Panama, Samoa, Sejšeli, Turks in Caicos otoki ter Vanuatu.

V zadnjih letih sta bili izpostavljeni predvsem dve davčni oazi, ki ležita v Evropi, to sta Liechtenstein in Ciper, velikokrat pa je bila omenjena tudi Nizozemska, ki sama po sebi sicer ni davčna oaza, vendar so nekatera njena ozemlja del Kraljevine Nizozemske. V nadaljevanju bo delovanje teh davčnih oaz tudi podrobneje predstavljeno.

V začetku letu 2008 je Nemčijo pretresel velik škandal, povezan z utajevanjem davkov, v katerega je bilo vpletenih več sto ljudi, višina premoženja, ki je bilo potencialno podvrženo davčnim utajam, pa je bila ocenjena na kar 3,4 milijarde evrov. Posamezniki, predvsem je šlo za menedžerje, so denar vlagali v fundacije, registrirane v Liechtensteinu, ki naj bi jih ustanavljali zgolj za namene utaje davkov. Nemška obveščevalna služba se je do podatkov dokopala tako, da so od uslužbenca ene od bank v Liechtensteinu kupili seznam računov od 1400 komitentov, ta seznam pa je nato delila z ostalimi državami, ki so bile zainteresirane za pridobivanje podatkov o transakcijah. Nemčija je takrat tudi napovedala obdavčenje vseh transakcij, ki iz Nemčije prehajajo v Liechtenstein.

In zakaj je Liechtenstein tako zanimiva lokacija za pranje denarja? Tam je namreč mogoče v nekaj dneh ustanoviti fundacijo s pomočjo ene od 300 družb za fiduciarne posle. Vse potrebno za njeno ustanovitev opravi ta družba, ime imetnika denarja izgine takoj, ko ta vplača denar. Nato ta družba za fiduciarne posle za fundacijo odpre račun, v javnih registrih je navedeno samo njeno ime in le ona pozna, kdo je pravi lastnik fundacije. Na račun fundacije je potem mogoče nakazovati navidezne honorarje za svetovalne storitve, plačilo za posle, ki nikoli niso bili opravljeni in podobno.

Na Nizozemskem je sistem nekoliko drugačen, saj tam nekdo, ki hoče prikriti svoje pravo premoženje in se izogniti plačilu davka, najprej ustanovi podjetje s kratico BV, ki je posrednik za družbo v obliki holdinga na Nizozemskih Antilih. Otoki Curacao, Aruba ali Bonaire so del Kraljevine Nizozemske, ne pa tudi nizozemske države, zato zanje ne velja pravni red EU. Holding na Karibih nato prevzame podjetje BV. Vloga nizozemskega podjetja BV je zgolj v tem, da državljanom EU na podlagi pogodb o izogibanju dvojnega obdavčevanja ni treba plačati davka.

V preteklih nekaj mesecih smo bili priča razkritju mnogo zastrašujočih primerov sumljivega poslovanja, predvsem gospodarskih družb, ki so že v postopkih zaradi insolventnosti ali pa bodo tovrstni postopki zoper njih še uvedeni. Zanimivo je, da so se marsikatere sumljive transakcije opravljale preko bank oz. podjetij v Liechtensteinu. Ob razkritju nepravilnosti v banki Hypo Group Alpe Adria se je razkril marsikateri sumljivi posel, ki je potekal tudi preko Liechtensteina ali katere druge davčne oaze.

Poslovanja z davčnimi oazami se ne poslužujejo samo gospodarske družbe, pač pa se tega poslužujejo tudi premožnejši posamezniki, ki tako želijo optimizirati davčno poslovanje, kar z drugimi besedami lahko pomeni izogibanje plačevanja davkov. Pojasniti je treba, da vsaka transakcija v davčno oaz nujno ne pomeni kaznivega dejanja pranja denarja, se pa postavlja vprašanje, ali je tovrstno ravnanje družbeno sprejemljivo, saj je treba razumeti, da pobiranje davkov ni enosmeren proces, pač pa se ti davki prelijejo v javno infrastrukturo ali javne storitve, ki so na voljo vsem državljanom.

Sistemski zakon, ki celovito ureja področje preprečevanja pranja denarja, je Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma (Uradni list RS, št. 60/2007, 19/2010; v nadaljevanju_ ZPPDFT), ki je sistemsko uredil ukrepe, postopke za odkrivanje in preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma ter nadzorne organe, ki so pristojni za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma. Glavni nadzorni organ, ki tudi skrbi za izvajanje tega zakona, je Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja, ostali nadzorni organi pa so opredeljeni v 85. členu ZPPDFT. ZPPDFT določa tudi obveznosti organizacij, ki so dolžne Uradu sporočiti podatke o posameznih transakcijah, ki se izvajajo. 38. člen ZPPDFT tako določa, da je treba Uradu sporočiti podatke o vsaki gotovinski transakciji, katere vrednost presega 30.000 evrov in kadar v zvezi s transakcijo ali stranko obstajajo razlogi za sum pranja denarja ali financiranje terorizma. Slednje velja tudi za nameravano transakcijo, ne glede na to, ali je bila pozneje opravljena ali ne.

V letu 2009 je Uradu sporočilo podatke o gotovinskih transakcijah nad 30.000 evri 39 različnih organizacij. Sporočeno je bilo 16.846 gotovinskih transakcij, povprečna višina transakcije pa je znašala 65.658 evrov, kar je skupno zneslo 1.106.542.937 evrov. K celotnemu številu sporočenih gotovinskih transakcij so največ prispevale transakcije, sporočene iz bančnega sektorja, saj je delež bank znašal kar 87,60 % vseh gotovinskih transakcij nad 30.000 evrov.

Predlagatelji zakona smo prepričani, da je kar nekaj izmed transakcij, ki so bile sporočene Uradu, potekalo tudi v države, ki so po različnih standardih opredeljene kot davčne oaze. Menimo, da je v interesu javnosti, poslovnih subjektov, upnikov, delavcev in konec koncev tudi državne uprave, da se ve, katera slovenska podjetja in posamezniki ter v kakšnem obsegu poslujejo s subjekti s sedežem v davčnih oazah.

2. Cilji, načela in poglavitne rešitve zakona

2.1 Cilji

S predlaganim zakonom želimo določiti javnost podatkov o transakcijah, ki potekajo med Republiko Slovenijo ter državami oz. območji, ki so določene kot offshore območja na podlagi poročil IMF in OECD. Cilj zasledujemo z določbo, da je Urad za preprečevanje pranja denarja dolžan informacijo in določene podatke o taki transakciji objaviti na svojih spletnih straneh.

2.2 Poglavitne rešitve zakona

Zakon v 22.a členu že opredeljuje obravnavo neobičajnih transakcij. V zvezi z obravnavo neobičajnih transakcij mora organizacija posebno skrbnost nameniti strankam, poslovnim razmerjem in transakcijam, ki so povezane z državami, v katerih ne veljajo ustrezni ukrepi za preprečevanje in odkrivanje pranja denarja ali se ti ne izvajajo v zadostni meri. Informacijo o teh državah Urad objavlja na svoji spletni strani.

Predlog dopolnitev zakona pa nadalje določa, da morajo organizacije o vsaki takšni transakciji Urad posebej obvestiti oz. mu sporočiti enake podatke, kot so jih dolžne na podlagi 38. člena osnovnega zakona sporočiti v zvezi z vsemi gotovinskimi transakcijami, ki presegajo 30.000 evrov.

Ko urad to informacijo in podatke o takšni transakciji prejme, je na svoji internetni strani dolžan objaviti podatke o subjektu, ki je opravil transakcijo oz. je zanj bila opravljena transakcija, znesek transakcije ter subjekt, kateremu je transakcija namenjena.

Predlagana ureditev ne predstavlja posega v svobodno gospodarsko pobudo in pravico do zasebnosti in varovanja osebnih podatkov, saj se določba o javni objavi podatkov nanaša le na pravne osebe in samostojne osebe podjetnike posameznike ali posameznike, ki samostojno opravljajo dejavnost, in se torej ne nanaša na "navadne" fizične osebe.

Predlagana rešitev (nov 70.a člen), kolikor se nanaša na gospodarske družbe (podjetja), ne pomeni posega v svobodno gospodarsko pobudo, temveč v skladu z ustaljeno ustavnosodno prakso predstavlja predpisovanje načina uresničevanja te ustavne pravice na podlagi drugega odstavka 15. člena Ustave (tako US v odločbi št. U-I-199/02 z dne 21. 10. 2004). Z ustavnopravnega vidika za sprejem predlagane določbe, kolikor se nanaša na podjetja, ni ovire.

Varstvo osebnih podatkov pri pravnih osebah ne pride v poštev. Predlagana rešitev (70.a člen) tudi ne posega v pravico do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave), kolikor se nanaša na samostojne podjetnike oz. posameznike, ki opravljajo pridobitno dejavnost. Iz ustaljene ustavnosodne prakse namreč izhaja, da podatkov, ki so vezani na opravljanje dejavnosti posameznika oz. samostojnega podjetnika, ni mogoče obravnavati kot osebne podatke, saj se ne nanašajo na fizično osebo kot posameznika, temveč na fizično osebo kot podjetnika (tako US v odločbi št. U-I-84/03 z dne 17. 2. 2005). Če pa bi v zakonodajnem postopku prevladalo stališče, da je iz objavljenih podatkov mogoče izluščiti podatke o posamezniku, ki niso vezani na opravljanje dejavnosti, in da torej gre za poseg v pravico iz 38. člena, predlagatelji poudarjajo, da tak poseg ni v neskladju z Ustavo. Poseg v ustavne pravice je namreč dopusten, če so izpolnjeni pogoji, določeni s tretjim odstavkom 15. člena Ustave. Po tretjem odstavku 15. člena Ustave mora za omejitev človekove pravice obstajati ustavno dopusten cilj, poleg tega pa mora biti poseg v skladu z 2. členom Ustave, in sicer z načelom sorazmernosti (odločba US št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003). V primeru predlaganega 70.a člena se namreč zasleduje javna korist (legitimen cilj), ki izhaja že iz namena ZPPDFT, to je preprečevanje pranja denarja, zlasti pa preprečevanje poslovanja z davčnimi oazami, katerih namen je največkrat izogibanje plačevanju davkov. Poleg tega navedeni podatki oziroma tovrstna objava podatkov o gospodarskih subjektih vpliva na sprejemanje odločitev drugih gospodarskih subjektov o poslovanju z njimi. Če teh podatkov nimajo oziroma jim niso dostopni, se pri svojem poslovanju srečujejo z negotovostjo. Dostopnost do teh podatkov pa jim omogoča, da pri odločanju o poslovnem sodelovanju ravnajo razumno in premišljeno ter z upoštevanjem možnih posledic. Zato se po mnenju predlagateljev tudi v primeru, če bi predlagana dopolnitev pomenila poseg v 38. člen Ustave, z njim zasleduje ustavno dopusten cilj. Po mnenju predlagateljev je predlagana javna objava, kolikor bi jo ocenili kot poseg v 38. člen Ustave, ne le legitimna, temveč zadosti tudi kriterijem testa sorazmernosti. Brez dvoma je (glede na navedeno v Oceni stanja in razlogih za sprejem zakona) tak ukrep nujen, glede na to, da daje možnost seznanitve širokemu krogu subjektov, ki temu lahko prilagodijo svoje ravnanje tako, da bo to glede na namen ZPPDFT razumno in premišljeno ter da bo upoštevalo možne posledice, pa je tudi primerno sredstvo za dosego legitimnega (ustavno dopustnega) cilja. Zadoščeno je tudi tretjemu kriteriju testa sorazmernosti, to je sorazmernosti v ožjem pomenu besede oz. proporcionalnosti. Pri tehtanju sorazmernosti posega v pravico do varstva osebnih podatkov zaradi varovanja gospodarskih subjektov na trgu je treba dati prednost varovanju položaja množice gospodarskih subjektov (tako US v odločbi št. U-I-84/03).  Če pri tem dodatno upoštevamo še varovanje javne koristi, ki se kaže v obliki preprečevanja davčnih utaj oziroma izogibanju plačevanja davkov, je pogoju sorazmernosti v ožjem pomenu več kot zadoščeno.

3. Ocena finančnih posledic za državni proračun in druga javno finančna sredstva

Predlagane spremembe zakona ne bodo imele posledic na državni proračun in druga javno finančna sredstva.

4. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenost ureditve pravu EU

4.1. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih

Belgija

Poleg širokega kroga kreditnih in finančnih institucij ter njihovih podružnic, ki delujejo v Belgiji, med zavezance za izvajanje ukrepov preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma sodijo tudi belgijska centralna banka, notarji, odvetniki, revizorji, zunanji računovodje ter davčni svetovalci. Navedene institucije in posamezniki, razen igralnic, so glede na določila belgijske zakonodaje na področju odkrivanja in preprečevanja pranja denarja (Law of 11 January 1993 on Preventing Use of the Financial System for Purpose of Laundering Money in Royal Decree of 11 June 1993 on the Composition, Organisation, Operation and Independence of the Financial Intelligence Processing Unit – oba akta sta bila večkrat dopolnjena) dolžni opraviti identifikacijo stranke in njegovega zastopnika ter preveriti njihovo istovetnost na podlagi spremljajočih dokumentov, in sicer v naslednjih primerih_

1. pri sklepanju poslovnega razmerja,

2. pri izvajanju občasnih oziroma priložnostnih transakcij, ki presegajo 10.000 evrov ne glede na to, ali gre za posamezne transakcije ali več med seboj povezanih transakcij skupaj,

3. pri vsaki transakciji, v zvezi s katero obstaja sum pranja denarja ali financiranja terorizma,

4. pri posredovanju denarnih sredstev ter

5. v primeru dvoma v verodostojnost in pravilnost izvedene identifikacije.

Postopek pregleda stranke ni potreben, kadar je stranka druga organizacija, ki je zavezana za izvajanje ukrepov s področja odkrivanja in preprečevanja pranja denarja, ali druga finančna institucija iz države, ki je članica mednarodne skupine FATF. V okviru identifikacije so zavezanci dolžni pridobiti osebne podatke o stranki (ime, priimek, stalno prebivališče), če je stranka pravna oseba, pa poleg registriranega sedeža, firme in podatkov o zastopniku tudi podatke o dejanskih lastnikih pravne osebe ter predvideni naravi poslovnega razmerja. Zakon dopušča tudi možnost izvršitve pregleda stranke preko tretjih oseb, vendar le pod pogojem, da je tretja oseba kreditna ali finančna institucija iz 1. člena direktive 2005/60/ES ali druga podobna finančna institucija iz države, ki je članica FATF. Postopek oziroma način izvedbe identifikacije v posameznih primerih predpiše pristojni nadzorni organ glede na stopnjo tveganosti stranke, poslovnega razmerja ali transakcije za pranje denarja (politično izpostavljene osebe, korespondenčno bančništvo, identifikacija v nenavzočnosti stranke itd.). Zakon posebej določa, da organizacija, ki je zavezana k izvajanju ukrepov s področja preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, v primeru, ko ne more izvršiti predpisanih ukrepov pregleda stranke, s takšno stranko ne sme skleniti poslovnega razmerja.

Belgijski preventivni zakon posebej opredeljuje obveznost identifikacije tudi v primeru elektronskega prenosa denarja, v zvezi s katerim so organizacije dolžne pridobiti informacije o stranki - nalogodajalcu in jih hraniti v svojih evidencah oziroma jih posredovati končnemu prejemniku, če v verigi prenosov nastopajo le kot posredniki. Poleg identifikacije so organizacije dolžne v okviru pregleda stranke poskrbeti za tekoče spremljanje poslovnih aktivnosti stranke v okviru sklenjenega poslovnega razmerja pri organizaciji, vključno s pregledovanjem in spremljanjem transakcij, ki se izvajajo v času razmerja, s čimer zagotovijo, da so opravljene transakcije v skladu s predvideno naravo in namenom poslovnega odnosa, obsegom in naravo poslovanja stranke ter pridobljenimi informacijami o stranki, njenem poslovnem profilu in profilu tveganja, ki ga predstavlja.

Zakon posebej opredeljuje tudi rok hrambe podatkov, kopij in ostale pridobljene dokumentacije o stranki, in sicer najmanj pet let od prekinitve poslovnega razmerja ali izvršitve transakcije. Zakon nadalje opredeljuje tudi obveznost rednega usposabljanja zaposlenih delavcev ter vzpostavitev internih kontrol in postopkov za odpravo nepravilnosti glede izvajanja predpisov s področja preprečevanja pranja denarja ali financiranja terorizma.

Skladno z zakonom so organizacije dolžne posebno pozornost namenjati transakcijam ali strankam, v zvezi s katerimi obstaja sum pranja denarja ali financiranja terorizma. Na podlagi predhodnega mnenja posebne komisije (Banking, Finance and Insurance Commission) in belgijskega Financial Intelligence Processing Unit (v nadaljnjem besedilu_ FIU) lahko belgijski kralj dodatno predpiše tudi posebno listo tistih denarnih transakcij, ki so lahko povezane s pranjem denarja ali financiranjem terorizma, kot pomoč pri presoji sumljivosti. Če obstoja sum pranja denarja ali financiranja terorizma, so organizacije dolžne pridobljene podatke o strankah in transakcijah tudi sporočati belgijskemu FIU, in sicer pred izvršitvijo takšne transakcije. Če sumljive transakcije organizacija ne more sporočiti neposredno pred izvršitvijo, ker zaradi narave transakcije z izvršitvijo ne sme odlašati, jo sporoči naknadno, razen ko gre za igralnice, ki jim sumljive transakcije ni treba sporočiti pred izvršitvijo transakcije. Obveznost sporočanja podatkov o sumljivih transakcija oziroma dejstvih, ki so ali bi lahko bila povezana s pranjem denarja ali financiranja terorizma, velja tudi za odvetnike, razen kadar podatek pridobijo pri ugotavljanju pravnega položaja ali pri zastopanju stranke v zvezi s sodnim postopkom, kar vključuje svetovanje o predlaganju ali izogibanju sodnemu postopku, ne glede na to, ali je takšen podatek pridobljen pred, med ali po končanem sodnem postopku. Omenjene podatke odvetniki sporočajo neposredno Odvetniški zbornici, ki predhodno ugotovi, ali je obvestilo o sumljivi transakciji skladno z zahtevami zakona, in šele nato pridobljene podatke nemudoma posreduje belgijskemu FIU v nadaljnjo obravnavo. Pogoje in način sporočanja podatkov posebej opredeli kraljevi dekret na podlagi predhodnega mnenja FIU.

Belgijski zakon predpisuje tudi prepoved razkritja, v okviru katere organizacije, ki sporočajo podatke o sumljivih transakcijah ali strankah, stranke ali tretje osebe ne smejo obvestiti, da so bili podatki o njej posredovani FIU oziroma da v zvezi z njo poteka postopek oziroma preiskava zaradi suma pranja denarja ali financiranja terorizma. Predvidena je tudi izključitev civilne kazenske ali disciplinske odgovornosti za delavce organizacij, ki v dobri veri posredujejo podatke uradu, bodisi na njihovo lastno iniciativo ali na zahtevo belgijskega FIU.

Belgijski FIU je bil ustanovljen s posebnim zakonom z dne 11. januarja 1993, in je samostojen in neodvisen administrativni organ, ki opravlja naloge odkrivanja in preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. FIU sprejema, zbira in analizira podatke, ki jih pridobi od finančnih ali nefinančnih organizacij, ki so dolžne izvajati naloge na področju odkrivanja in preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Delovanje FIU neposredno nadzirata Ministrstvo za finance in Ministrstvo za pravosodje, vodi pa ga državni tožilec ali njegov namestnik, ki ga določi pristojno državno tožilstvo. FIU v okviru pooblastil pri preiskovanju lahko pridobiva relevantne podatke, ki jih potrebuje za obravnavo strank in transakcij, v zvezi s katerimi obstajajo razlogi za sum pranja denarja ali financiranja terorizma, tako s strani zavezancev kot tudi drugih državnih organov, sodišč in Odvetniške zbornice. Svoje ugotovitve posreduje neposredno državnemu tožilstvu (t. i. Crown Prosecutor). FIU lahko v nujnih primerih začasno ustavi izvršitev posamezne transakcije pri organizaciji, in sicer za največ dva delovna dneva. FIU opravlja tudi nadzor nad izvajanjem ukrepov odkrivanja in preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma pri vseh tistih zavezancih, ki nimajo primarnega nadzornika. Neposreden nadzor nad zakonitostjo in skladnostjo dela zavezancev z obveznostmi zakonodaje na področju odkrivanja in preprečevanja pranja denarja opravljajo drugi pristojni nadzorni organi, ki v tem okviru lahko izdajajo tudi posebne smernice za izvajanje zakona pri posameznih organizacijah. V primeru, ko FIU pri izvajanju svojih nalog ugotovi kršitev zakona, o tem obvesti pristojni nadzorni organ, ki na tej podlagi sprejme ustrezne ukrepe. V primeru opustitve sporočanja predpisanih podatkov po zakonu lahko nadzorni organi izrečejo denarno kazen v okviru administrativnega postopka, in sicer v razponu od 250 evrov do 1.250.000 evrov. V primeru zavezancev, ki nimajo primarnega nadzornika, sankcije izreka Minister za finance. Pristojni nadzorni organi o sprejetih ukrepih obveščajo FIU.

Irska

Irska zakonodaja opredeljuje kaznivo dejanje pranja denarja v Kazenskem zakoniku (Criminal Justice Act, v nadaljnjem besedilu_ CJA) iz leta 1994, od leta 2005 pa tudi financiranje terorizma. CJA nadalje določa finančne in kreditne institucije, ki so zavezane k izvajanju ukrepov na področju odkrivanja in preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Med te ukrepe sodijo zlasti identifikacija stranke, hramba podatkov o strankah in transakcijah, usposabljanje zaposlenih pri zavezancih in sporočanje podatkov o sumljivih transakcijah pristojnim organom. V skladu s CJA so organizacije v okviru izvajanja pregleda stranke dolžne izvajati primerne ukrepe za identifikacijo strank pri sklepanju poslovnih razmerij ali izvajanju transakcij, ki presegajo vrednost 15.000 evrov. Izjema v zvezi z izvajanjem ukrepov pregleda velja le v primerih, ko je stranka druga finančna ali nefinančna organizacija, ki je zavezana k izvajanju ukrepov s področja odkrivanja in preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma ali druga korespondenčna institucija s sedežem v državi članici EU oziroma v drugi državi, ki je posebej predpisana (neevropske FATF članice, Lichtenstein, Channel Islands, Isle of Man). Irska zakonodaja v tej zvezi zaenkrat nima izrecne zahteve glede obveznosti identifikacije dejanskega lastnika pravne osebe oziroma drugih obveznosti, ki sodijo v okvir pregleda stranke, prav tako ne pozna posebnih pravil glede visoko tveganih strank oziroma razmerij, kot so npr. politično izpostavljene osebe, korespondenčna razmerja oziroma ustrezne politike za preprečevanje zlorab tehnološkega razvoja itd.

Irska opredeljuje razširjene ukrepe pregleda preko t. i. smernic oziroma »guidance notes«, ki pa niso neposredno pravno zavezujoče in ne določajo sankcij. Smernice so obsežne in zagotavljajo finančnim institucijam zadostno razlago glede uporabe in izvajanja ustreznih AML/CFT ukrepov in kontrol, predvsem pa predstavljajo dodatno pomoč bančnemu, borznemu, zavarovalnemu in kreditnemu sektorju pri implementacij ustreznih ukrepov. Smernice izdaja poseben odbor t. i. »Money Laundering Steering Committee«, nacionalni organ za koordinacijo, sodelovanje in implementacijo ukrepov s področja preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, ki ga sestavlja več različnih vladnih organov in institucij privatnega sektorja. Odbor je zadolžen tudi za pripravo in sprejem sektorskih smernic za finančne in nefinančne institucije. Smernice vsebinsko nadgrajujejo obveznosti, ki izhajajo neposredno zakona, in vključujejo področja, kot so postopki interne kontrole, pregleda strank, hrambe podatkov, sporočanja sumljivih transakcij in izobraževanja oziroma usposabljanja, in sicer tako na področju pranja denarja kot financiranja terorizma.

Organizacije, ki so zavezane k izvajanju ukrepov preprečevanja in odkrivanja pranja denarja, so dolžne hraniti podatke v zvezi s strankami in transakcijami še pet let po prekinitvi poslovnega razmerja s stranko oziroma pet let od dneva izvršitve transakcije. Irska zakonodaja ne pozna posebnih pravil glede zbiranja in hranjenja potrebnih podatkov v zvezi s plačnikom pri elektronskem prenosu sredstev.

Irski zakon posebej določa, da morajo zavezanci sum pranja denarja sporočiti posebnemu organu »Garda in Revenue Commissioners« (v nadaljnjem besedilu_ GRC). Dolžnost sporočanja se nanaša tudi na kršitev ukrepov s področja preprečevanja pranja denarja ki jih določa zakon. Po dopolnitvi zakona leta 2005 se dolžnost sporočanja nanaša tudi na sume financiranja terorizma. Zakon vzpostavlja splošno zahtevo, da zavezanci sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečevanja in odkrivanje ravnanj pranja denarja, vključno z ukrepi na področju financiranja terorizma. Smernice opredeljujejo podrobnejše postopke, kot so npr. imenovanje pooblaščenca za sporočanja podatkov, opredelitev njegovih nalog in dolžnosti, vzpostavitve postopkov notranje kontrole nad sporočanjem in zaznavanjem sumljivih transakcij ter določbe o »fit and proper« pogojih glede direktorjev finančnih in drugih institucij.

V zvezi s podružnicami irskih institucij na tujem smernice priporočajo, da morajo podružnice izpolnjevati minimalne standarde, ki veljajo na Irskem. Zakonodaja dopušča izmenjavo informacij v primeru, ko se ugotovi, da podružnica ne more izpolnjevati kriterijev za preprečevanje pranja denarja.

Irska zakonodaja zaenkrat ne prepoveduje finančnim institucijam sklepanja korespondenčnih odnosov z »navideznimi bankami«, niti ne prepoveduje poslovnih razmerij s tujimi korespondenčnimi bankami, če imajo »navidezne banke« pri njih odprte svoje račune.

»Irish Financial Service Regulatory Authority« (v nadaljnjem besedilu_ FSRA) je odgovorna za nadzor in spremljanje irskih finančnih institucij tudi glede izpolnjevanja zahtev preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma (v bančnem, zavarovalniškem in borznem sektorju) in izvaja neposreden on-site nadzor nad zavezanci. FSRA je dolžna GRC sporočati sumljive transakcije, pa tudi druge kršitve zakonodaje na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. FSRA ima načeloma zelo malo pooblastil glede neposrednega izrekanja administrativnih sankcij za kršitve zakonodaje, saj so kršitve sankcionirane neposredno na podlagi zakona v okviru kazenskega postopka. Ukrepi, ki jih lahko izvaja FSRA, sodijo v okvir inšpekcijskega nadzora, in sicer od zahteve za izvršitev ustreznih ukrepov in odprave kršitev do  odvzema dovoljenja (licence) za opravljanje določene dejavnosti.

V skladu z irsko zakonodajo na področju odkrivanja in preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma poleg kreditnih in finančnih institucij med zavezance sodijo tudi pravne in fizične osebe, ki opravljajo posle v zvezi s prometom nepremičnin, organiziranja ali izvajanja dražb, prometa plemenitih kovin in dragih kamnov, odvetniki in pravni zastopniki, računovodje in osebe, ki nudijo podjetniške storitve. Njihova dolžnost glede izvajanja ukrepov pregleda stranke je v nasprotju z drugimi organizacijami omejena samo na identifikacijo strank, hrambo podatkov, sprejem internih postopkov odkrivanja in preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma ter sporočanje sumljivih transakcij.

Irski urad »Garda Bureau of Fraud Investigation« je bil ustanovljen leta 1995. Njegova naloga je, da sprejema podatke o sumljivih transakcijah in jih posreduje v preiskavo posameznim finančnim preiskovalnim enotam znotraj sebe.

Švedska

Ukrepi za odkrivanja pranja denarja so v švedski zakonodaji določeni s posebnim zakonom t. i. »Act on Measures against Money Laundering« iz leta 1993, ki je bil spremenjen in dopolnjen v letu 2005. Veljavni zakon vsebuje predvsem določbe glede obveznosti identifikacije strank in nekatere druge ukrepe preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Ukrepi po tem zakonu se nanašajo na širok spekter najrazličnejših finančnih in kreditnih institucij, pa tudi na igralnice, trgovce z dragimi kamni in kovinami, nepremičninske agente, odvetnike in odvetniške družbe ter druge pravne svetovalce ter revizorje, ne pa tudi računovodje. Obveznost izvajanja predpisanih ukrepov v enaki meri velja tudi za davčne svetovalce ter pravne in fizične osebe, ki trgujejo z blagom, umetniškimi predmeti, starinami ali odpadno kovino, oziroma izvajajo dražbe, in sicer le v primerih, ko so plačila izvršena v gotovini v vrednosti, ki presega 15.000 evrov. »The Act on Criminal Responsibility for Particulary Serious Crimes in some cases« iz leta 2002 vsebuje tudi preventivne ukrepe s področja preprečevanja financiranja terorizma, ki veljajo za finančne institucije. Švedska finančna nadzorna institucija »Finansinspection« je v letu 2005 izdala tudi smernice za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ki med drugim urejajo_ postopke interne kontrole, postopek identifikacije stranke, princip »poznaj svojo stranko«, postopek sporočanja sumljivih transakcij, upravljanje tveganj, hrambo podatkov, usposabljanje zaposlenih in obveznost določitve pooblaščenca za sporočanje podatkov. Vsebina omenjenih smernic je za finančne institucije neposredno zavezujoča, kršitve pa so lahko predmet ustreznih sankcij.

Švedska zakonodaja s področja odkrivanja in preprečevanja pranja denarja določa, da se identifikacija stranke opravi pri sklepanju poslovnih razmerij, občasnih transakcijah, ki presegajo 15.000 evrov, ter vedno, ko v zvezi s stranko obstaja dvom, ali posluje v svojem ali tujem imenu, ter ko obstaja utemeljen razlog za sum pranja denarja ali financiranja terorizma. Švedska zakonodaja posebej določa obveznost identifikacije stranke pri transakcijah nad 3.000 evrov v igralnicah in rok hrambe pridobljenih podatkov najmanj 5 let od dneva, ko so bili pridobljeni. Švedska zakonodaja glede identifikacije dopušča širok krog izjem, v zvezi s tem velja poudariti zlasti to, da zaenkrat še ne pozna izrecne zahteve glede obveznosti identifikacije dejanskega lastnika pravne osebe, prav tako nima posebnih določb glede poglobljenega pregleda strank oziroma pregleda že obstoječih strank. Zakon nadalje določa obveznost hrambe pridobljenih podatkov, in sicer 10 let po zaprtju računa ali prekinitvi poslovnega razmerja oziroma izvedbe transakcije. Izjema velja le v primeru sumljivih transakcij, katerih podatki se skladno s posebnim zakonom »Money Laundering Registers Act« uničijo po enem letu od dneva pridobitve.

Finančne institucije so skladno z zakonom v okviru sprejetih ukrepov preprečevanja ter odkrivanja pranja denarja in financiranja terorizma dolžne preveriti vsako transakcijo, v zvezi s katero obstajajo utemeljeni razlogi za sum pranja denarja ali financiranja terorizma, in jo pisno sporočiti pristojnemu organu. Na temelju izdanih smernic, ki so za institucije neposredno zavezujoče, se zahteva tudi preverjanje in sporočanje vseh neobičajnih transakcij. Obveznost sporočanja sumljivih transakcij se nanaša na vse neobičajne in sumljive transakcije, pa tudi na poskušane in še ne izvršene transakcije, in sicer ne glede na vrednost transakcije.

Finančne institucije so na podlagi zakona dolžne vzpostaviti ustrezne interne postopke za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, zlasti hrambo podatkov, pridobljenih v okviru postopka pregleda stranke, za zaznavanja neobičajnih in sumljivih transakcij ter sporočanje teh pristojnim organom. Švedska zakonodaja ne pozna posebnih določb glede podružnic švedskih finančnih institucij na tujem.

Finančna inšpekcija opravlja naloge licenciranja in nadzora finančnih institucij v državi. V okviru nadzora nad finančnimi institucijami, ki jim podeljuje licenco za opravljanje dejavnosti, opravlja tako posredni kot neposredni nadzor nad izvajanjem ukrepov s področja preprečevanja in odkrivanja pranja denarja ter financiranja terorizma in tudi izreka administrativne sankcije za kršitve, med katerimi velja izpostaviti zlasti odvzem licence za opravljanje dejavnosti ali odvzem licence članu upravnega odbora ali direktorju. Nad registriranimi finančnimi institucijami (menjalnicami, organizacijami za posredovanje denarja in storitve v plačilnem prometu itd.) finančna inšpekcija ne opravlja neposrednega nadzora, omejena je tudi pri izrekanju administrativnih sankcij. Švedska zakonodaja ne določa nadzornih organov za nekatere nefinančne institucije, niti ne določa sankcije za kršitve zakonodaje s področja preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Izjema velja za igralnice (Lotteriinspektionen), za katere sankcije določa vlada, nepremičninske posrednike (Board of Supervision of Real Estates Agents), odvetnike (Odvetniška zbornica), ki lahko za ugotovljene kršitve predpisov s področja preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma izreka disciplinske sankcije. Nadzorni organi lahko samostojno izdajajo smernice, ki pomagajo posameznemu sektorju pri izvajanju nalog preprečevanja in odkrivanja pranja denarja. .   

Švedski FIU je sestavni del Nacionalne policije in opravlja predvsem koordinacijske naloge, povezane z odkrivanjem pranja denarja in financiranja terorizma na nacionalni in operativni ravni. Pri tem sodeluje tako z notranjimi organizacijskimi enotami Nacionalne policije in lokalnimi policijskimi enotami kot tudi s številnimi drugimi državnimi organi in agencijami (Nacionalni urad za ekonomski kriminal, Carinska služba itd.).  

4.2 Prilagojenost ureditve pravu EU

Vsebina predloga Zakona o dopolnitvah Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma ni predmet usklajevanja s pravnim redom EU. Pri dopolnitvah zakona ne gre za prenos evropskih direktiv.

5. Druge posledice, ki jih bo imelo sprejetje zakona

Predlog zakona bo doprinesel k transparentnosti poslovanja slovenskih podjetij in posameznikov s subjekti, ki imajo sedež v davčnih oazah oz. off shore območjih. Zakon drugih posledic ne predvideva.

 

II. BESEDILO ČLENOV

1. člen

V Zakonu o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma (Uradni list RS, št. 60/07, 19/10) se v prvem odstavku 38. člena za besedilom "30.000 eurov" doda besedilo_ "ter o vsaki transakciji iz drugega odstavka 22.a člena".

2. člen

Za 70. členom se doda nov 70.a člen, ki se glasi_

"70.a člen

(javna objava podatkov)

(1) Urad na svojih spletnih straneh o vseh transakcijah iz drugega odstavka 22.a člena tega zakona sproti objavlja podatke iz 1., 4., 5., 10. in 11. točke prvega odstavka 83. člena tega zakona.

(2) Podatki 4. točke iz prejšnjega odstavka tega člena obsegajo le podatke o osebnem imenu, naslov stalnega ali začasnega prebivališča samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ki sklene poslovno razmerje ali opravi transakcijo. ".

3. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

 

III. OBRAZLOŽITEV

K 1. členu:

V prvi odstavek 38. člena, ki že določa obveznosti organizacij, da Uradu sporočajo podatke o določenih transakcijah, se dodaja obveznost organizacije, da Uradu poroča tudi o vseh strankah, poslovnih razmerjih in transakcijah, ki so povezane z državami, v katerih ne veljajo ustrezni ukrepi za preprečevanje in odkrivanje pranja denarja oz. se ti ne izvajajo v zadostni meri.

K 2. členu:

Med naloge Urada, ki se nanašajo na preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, se doda obveznost Urada, da na svojih spletnih straneh sproti objavlja podatke o podjetju (oz. samostojnemu podjetniku), znesku njegove transakcije in naslovniku transakcije, če gre za transakcije, ki so povezane z državami, v katerih ne veljajo ustrezni ukrepi za preprečevanje in odkrivanje pranja denarja oz. se ti ne izvajajo v zadostni meri.

K 3. členu:

Člen določa rok uveljavitve zakona.

IV. BESEDILO ČLENA, KI SE DOPOLNJUJE_

38. člen

(obveznost sporočanja in roki)

(1) Organizacija mora sporočiti uradu podatke iz 1., 2., 3., 4., 5., 9., 10., 11. in 12. točke prvega odstavka 83. člena tega zakona o vsaki gotovinski transakciji, ki presega vrednost 30 000 eurov, in sicer takoj, ko je opravljena, najpozneje pa v treh delovnih dneh po opravljeni transakciji.

(2) Obveznost sporočanja gotovinskih transakcij iz prvega odstavka tega člena ne velja za revizijske družbe, samostojne revizorje ter pravne in fizične osebe, ki opravljajo računovodske storitve ali storitve davčnega svetovanja.

(3) Ne glede na določbi prejšnjih odstavkov tega člena mora organizacija sporočiti uradu podatke iz prvega odstavka 83. člena tega zakona vedno, kadar v zvezi s transakcijo ali stranko obstajajo razlogi za sum pranja denarja ali financiranja terorizma, in sicer še pred izvedbo transakcije, in v sporočilu navesti rok, v katerem naj bi se ta opravila. Takšno sporočilo se lahko da tudi po telefonu, vendar mora biti uradu poslano tudi v pisni obliki najpozneje naslednji delovni dan.

(4) Obveznost sporočanja transakcij iz prejšnjega odstavka velja tudi za nameravano transakcijo, ne glede na to, ali je bila pozneje opravljena ali ne.

(5) Ne glede na tretji in četrti odstavek tega člena revizijske družbe, samostojni revizorji ter pravne in fizične osebe, ki opravljajo računovodske storitve ali storitve davčnega svetovanja, v vseh primerih, ko stranka pri njih išče nasvet za pranje denarja ali financiranje terorizma, to sporočijo uradu takoj oziroma najpozneje v treh delovnih dneh od dneva, ko je stranka pri njih iskala nasvet.

(6) Če organizacija v primerih iz tretjega in četrtega odstavka tega člena zaradi narave transakcije, ali ker ta sploh ni bila opravljena, ali iz drugih upravičenih razlogov ne more ravnati po opisanem postopku, mora uradu sporočiti podatke takoj, ko je to mogoče, oziroma takoj po zaznavi razlogov za sum pranja denarja ali financiranja terorizma. V sporočilu mora obrazložiti razloge, zaradi katerih ni ravnala po opisanem postopku.

(7) Podatke iz prvega, tretjega, četrtega in petega odstavka tega člena organizacija predloži uradu na način, ki ga s pravilnikom predpiše minister, pristojen za finance.

(8) Minister, pristojen za finance, s pravilnikom določi pogoje, pod katerimi organizaciji za nekatere stranke uradu ni treba sporočiti podatkov o transakcijah iz prvega odstavka tega člena.