Ljubljana, 20. maj 2011 – Poslanec SLS Franc Pukšič je zastavil pisno poslansko vprašanje Vladi RS v zvezi z lastninskim preoblikovanjem Geoplina. Celotno vsebino pisnega poslanskega vprašanja si lahko preberete v nadaljevanju.
Vsebina pisnega poslanskega vprašanja
V vašem odgovoru (št. 00104-16/2011/16) na moje poslansko vprašanje z dne 4. februarja 2011 v zvezi z lastninskim preoblikovanjem družbe Geoplin navajate številne podatke o sodnih in upravnih postopkih, ki so povezani z lastninjenjem Geoplina. Odgovor zaključujete z ugotovitvijo, da so v teh postopkih udeleženi državni organi (MG, družbeni pravobranilec, Državno pravobranilstvo RS, Agencija za privatizacijo - APP, Agencija za revidiranje - ARLPP, SRD in DSU, d. o. o.) storili vse, da bi podjetje Geoplin izpolnilo svoje obveznosti iz predpisov in odločb s področja lastninskega preoblikovanja.
Iz vašega odgovora ni mogoče razbrati, na katerih dejstvih in okoliščinah temelji takšna ocena. Verodostojni podatki o ravnanju nekaterih naštetih državnih organov namreč kažejo povsem drugačno sliko. Ne samo, da nekateri državni organi v zadevi Geoplin niso uporabili vseh zakonskih možnosti za uveljavitev predpisanih postopkov pri lastninjenju Geoplina, temveč so ravnali celo v nasprotju s svojimi zakonskimi pristojnostmi in pooblastili. Že samo podatek, da je v Geoplinu iz lastninjenja izključeno 27,45 % trajnega kapitala podjetja v današnji vrednosti dobrih 50 milijonov evrov, sam po sebi vodi k sklepu, da vaša ocena nikakor ne ustreza dejanskemu stanju v Geoplinu.
Državne institucije, za katere delno ali v celoti ne velja vaša ocena o izpolnjevanju njihovih zakonskih pristojnosti so ARLPP, SRD, pristojni ministrstvi (MG, MF) in Državno pravobranilstvo. Pa tudi odločanje v sodni veji oblasti je bilo v primeru Geoplin nekajkrat takšno, da se utemeljeno zastavlja vprašanje, kako so sodišča upoštevala zakonsko določilo, po katerem je sodni organ vezan le na ustavo in zakon.
Naj kratko utemeljim spornost ravnanja navedenih državnih organov_
1. Najbolj očitne, pa tudi najtežje posledice je pustilo ravnanje Agencije za revidiranje (ARLPP). Ta agencija je namreč zakonsko predpisani postopek (48. čl. ZLPP) revidiranja lastninskega preoblikovanja družbe Geoplin leta 1997 končala, ne da bi sestavila revizijsko poročilo (finančni, računovodski in pravni pregled lastninjenja) z utemeljitvijo, da se ZLPP ne uporablja za Geoplin ter da je celotni družbeni kapital na dan 31. 12. 1992 pripisan znanim lastnikom. Ne prva ne druga navedba agencije ne ustrezata dejanskemu stanju. Za lastninjenje Geoplina veljajo določbe ZGJS in ZLPP. Po slednjem se lastnini celo 75,5 % trajnega kapitala podjetja. Agencija je postopek revidiranja končala z ugotovitvami, ki bi jih lahko potrdil ali ovrgel šele finančni, računovodski in pravni pregled lastninjenja Geoplina. Z opisanim ravnanjem je agencija nedvomno zlorabila svoja zakonska pooblastila in odgovornosti. Agencija ni sledila niti kasnejši odločbi Upravnega sodišča (US), ki je odločilo, da mora agencija sestaviti in objaviti revizijsko poročilo ter ga posredovati državnim institucijam, ki imajo zakonske pristojnosti v postopkih lastninskega preoblikovanja družbenega kapitala. Opisano ravnanje agencije je imelo izredno težke posledice, saj je onemogočilo zakonsko predpisano ukrepanje drugih državnih organov (zlasti APP in družbenega pravobranilca) na podlagi ugotovitev revizijskega organa, podanih v revizijskem poročilu.
2. Hude posledice na zakonsko predpisane postopke lastninjenja Geoplina je imelo tudi ravnanje SRD-a. Po zakonu o zaključku lastninjenja (ZZLPPO) so leta 1998 na SRD prešle tudi pristojnosti APP, pa tudi večina zaposlenih na tej agenciji. APP je pred tem večkrat pozval Geoplin, naj agenciji dostavi zakonsko (4. čl. ZLPP) predpisano otvoritveno bilanco stanja (OBS), ker ta predstavlja dokument za ugotovitev družbenega kapitala, ki se lastninsko preoblikuje. Geoplin ni sledil na zakonskih predpisih utemeljenim zahtevam agencije, češ da je celotni kapital podjetja v rokah znanih lastnikov. Takšna trditev podjetja ni bila osnovana, saj je Geoplin na dan 31. 12. 1993 posedoval izključno le družbeni kapital, od tega 54,77 % nominiranega in 45,23 % anonimnega družbenega kapitala. Znanega lastnika kapitala pa v Geoplinu ni bilo nobenega. SRD se je po letu 1998 zagnano lotil reševanja problema lastninjenja Geoplina. Leta 2000 pa je NS SRD-a (presenetljivo) sprejel sklep, da SRD pri pregledu poslovnih knjig Geoplina ni ugotovil družbenega kapitala. Član uprave Geoplina, ki je vodil ta projekt, se je kmalu zatem zaposlil na Geoplinu. Tudi v tem primeru je šlo za očitno zlorabo zakonskih pooblastil in pristojnosti državnega organa. Postopka ugotavljanja družbenega kapitala s pregledom poslovnih knjig ne dopušča noben zakonski predpis. Gre za povsem izmišljen postopek, ki ne more nadomestiti zakonsko predpisane OBS. Opisano ravnanje SRD-a je imelo daljnosežne negativne posledice za družbeni kapital. Sklep NS SRD-a je sodišče upoštevalo kot formalno podlago za vpis sprememb v sodni register, ki so kot uskladitev podjetja z ZGD predstavljale zaključek lastninjenja Geoplina. Ovire ni predstavljala niti »plomba« APP (po 50. čl. ZLPP) iz leta 1998, ki je tedaj odklonila zahtevo Geoplina za izdajo soglasja za vpis lastninskega preoblikovanja v sodni register. Sodišče ni upoštevalo niti dopisa družbenega pravobranilca z obsežno dokumentacijo, posredovanega sodišču, o tem, da niso izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji za vpis Geoplina v sodni register.
3. Tretji državni organ, ki je s pasivnim ravnanjem nekako sledil Agenciji za revidiranje in SRD-u, je bilo Državno pravobranilstvo RS (DP). Po prenehanju ARLPP (l. 2004) in tudi DP RS (l. 2005) so nekončani postopki teh dveh državnih organov prešli na DP. Prav presenetljivo je, kako je ravnalo DP ob pozivu VS RS, naj se izjasni glede morebitnega umika pritožbe (ukinjene) ARLPP (upravno sodišče je namreč odločilo, da mora agencija sestaviti revizijsko poročilo za Geoplin). Družbeni pravobranilec je državnemu pravobranilstvu s tem v zvezi takoj posredoval dopis z obširno dokumentacijo (tudi mnenje sodnega izvedenca), ki je potrjevala prisotnost družbenega kapitala v Geoplinu in predlagal dogovor obeh institucij, saj je šlo tudi za državo kot družbenika (po ZGJS) v Geoplinu. Na svoj dopis družbeni pravobranilec ni prejel nobenega odgovora, šele po poizvedovanju je končno dobil informacijo, da naj po mnenju državnega pravobranilstva o pritožbi ARLPP odloči VS. Realna in zadnja možnost, da se sanira nezakonito ravnanje Agencije za revidiranje, je bila tako izgubljena. Enako je državno pravobranilstvo ravnalo tudi glede nekončanih zadev DP RS po prenehanju tega državnega organa l. 2005. Generalni državni pravobranilec je namreč izdal interno navodilo, da se državno pravobranilstvo ne bo aktivno vključevalo v upravne in sodne postopke (tudi v zadevi Geoplin), ki so jih nasledili po prenehanju družbenega pravobranilca.
4. V primeru Geoplin gre posebej omeniti tudi sodno vejo oblasti, ki očitno nekajkrat ni delovala po načelu, da je sodni organ pri odločanju vezan le na ustavo in zakon. Prvi takšen primer predstavlja statusna reorganizacija podjetja leta 1991, ko se je podjetje po določbah 36. čl. Zakona o podjetjih (ZP) preoblikovalo iz p. o. v družbo z omejeno odgovornostjo (d. o. o.). V postopku, ki je temeljil na referendumski odločitvi zaposlenih, so podjetjem, ki so po SaS-u nepovratno združevala sredstva (od l. 1974 do 1991) za plinifikacijo pripisali, tj. nominirali 54,77 % družbenega kapitala podjetja. Razliko vrednosti 45,23 % družbenega kapitala je bilo podjetje po zakonu dolžno izkazati kot lastni poslovni delež, ki predstavlja anonimni družbeni kapital podjetja. V nasprotju z zakonsko ureditvijo so v podjetju ta kapital razporedili v rezerve. Sodišče, ki je bilo pri vpisovanju statusne spremembe dolžno zagotavljati zakonitost postopka, je takšno sestavo kapitala brez pripomb vpisalo v sodni register. S tem je sodišče družbenikom – upravljavcem 54,77 % družbenega kapitala pripisalo (nominiralo) tudi preostali družbeni kapital v obsegu 45,23 % (današnja vrednost je cca 100 milijonov evrov). Opisano ravnanje sodišča je Geoplinu služilo kot podlaga za izjave, da je celotni kapital podjetja Geoplin pripisan znanim lastnikom. Seveda tudi pri 54,77 % nominiranega družbenega kapitala ni šlo za nobene lastnike, saj ZP ni podajal nobenih določb, po katerih bi bilo mogoče privatizirati družbeni kapital. S podobnim ravnanjem sodišča se srečamo tudi l. 2000, ko je sodišče očitno odpravilo blokado, tj. plombo po 50 čl. ZLPP, ki je temeljila na zakonskih pooblastilih APP. Sodišču je zadostoval le omenjeni (neverodostojni) sklep NS SRD-a iz leta 2000, ki sicer ni imel podlage v nobenem zakonskem predpisu. Plomba APP in dopis DP RS, opremljen z obširno dokumentacijo, nista imela nobene teže pri odločanju sodišča. Tretji primer nerazumnega ravnanja sodišča predstavlja odločanje VS o pritožbi ARLPP v zvezi z odločbo US. Po določbah ZLPP je takšen postopek hiter, vloženi pa sta bili tudi dve nadzorstveni pritožbi ter več (3) pisnih urgenc. Vsemu navkljub je VS o pritožbi ARLPP odločalo več kot štiri leta. Pomagal ni niti dopis DP RS z dokazili, da bo ARLPP v l. 2004 prenehala. VS RS je o pritožbi odločalo šele nekaj mesecev po prenehanju ARLPP, ko je po odločbi VS obveljala prvotna odločitev ARLPP, ker njene pristojnosti niso bile prenesene na noben drug državni organ.
Glede na predhodno opisano ni niti najmanjšega dvoma o tem, da bi v odgovoru lahko zapisali, da so si samo nekateri državni organi resnično prizadevali, da se v Geoplinu uveljavijo zakonski predpisi v postopkih lastninjenja. Takšni državni organi so predvsem Agencija za privatizacijo (APP), družbeni pravobranilec RS in končno tudi družba D.S.U., d. o. o., kot pravni naslednik SRD-a. Dejstva pa razkrivajo, da so njihovo zakonito ukrepanje v zadevi Geoplin ovirali ali celo preprečevali drugi državni organi, ki so pri tem ravnali v nasprotju s svojimi zakonskimi pooblastili in odgovornostmi. Dejansko stanje je torej daleč od takega, kot ga opisujete v odgovoru, kjer med drugim navajate tudi odločbo APP iz leta 1998 o tem, da družbeni kapital Geoplina po zakonu preide na SRD in ugotavljate, da je bila ta odločba odpravljena. Očitno pa vam ni poznan ključni razlog za »neuspešnost« opisanega zakonitega ravnanja agencije (APP). Kot sem že zapisal, Agencija za privatizacijo v svojo zakonito odločbo o prehodu družbenega kapitala na SRD ni zapisala tudi nominalne vrednosti družbenega kapitala na dan 1. 1. 1993 oz. 1. 8. 1998. Razlog je v okoliščini, da bi agencija takšen podatek lahko povzela le iz revizijskega poročila Agencije za revidiranje, ki pa, kot vemo, revizijskega poročila ni hotela sestaviti. Posledica nedvomno nezakonitega ravnanja te agencije (ARLPP) je na koncu 27,45 % poslovni delež ne-lastninjenega kapitala podjetja, ki je brez pravnega naslova prešel (neodplačno) v last družbenikov Geoplina, namesto v last in upravljanje SRD-a, kot določa ZZLPPO. Opisani primer razkriva, da je nezakonito ravnanje Agencije za revidiranje preprečilo, da bi Agencija za privatizacijo lahko uresničila svoje zakonske pristojnosti. Primer Geoplin je torej daleč od tega, da so vsi državni organi uveljavili vsa svoja zakonska pooblastila.
Vrhunec ne-transparentnih in nezakonitih postopkov pri lastninjenju Geoplina razkriva podatek, da je celo država ostala brez 6,72 % poslovnega deleža (cca 13 milijonov evrov), ki ji pripada vse od 1. 1. 1993 po pravnomočni odločbi MGD iz leta 1994. Okoliščina, da je na predlog uprave podjetja skupščina družbenikov Geoplina l. 1995 določila delež republike na podlagi ponarejenega izreka pravnomočne odločbe, je brez primere. Kaj so tedaj počeli Vlada RS, pristojno ministrstvo in drugi državni organi, je nerešljiva uganka. Dejstvo o prikrajšanju države oz. o delni izvršitvi pravnomočne odločbe je šele l. 2004 ugotovil Družbeni pravobranilec RS, ko je preverjal lastninjenje Geoplina. Ko je končno družba DSU na podlagi izvedenskih mnenj ugotovila, kakšno je dejansko stanje v nekončanem postopku lastninskega preoblikovanja družbe Geoplin, je njen NS sprejel sklep, da je sklep NS SRD-a iz leta 2000 temeljil na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. DSU je l. 2006 vložila tožbo v zvezi z določbo ZZLPPO o prehodu družbenega kapitala na SRD, pristojno ministrstvo (MG) pa ni vložilo tožbe za pripadajoči delež države, temveč je državno pravobranilstvo le zaprosilo za mnenje o (primernosti) takšni tožbi. Neaktivnost na MG pojasnjujejo tudi z razlago, da družbeniki Geoplina niso tako prijazni, da bi državi »vrnili« njen poslovni delež (6,72%), ki so ga pridobili brez zakonske podlage.
V svojem odgovoru navajate tudi številne sodne in upravne postopke ter pravnomočne odločitve teh organov, kar naj bi dokazovalo, da so izčrpane vse zakonske možnosti za uveljavitev zakonitosti pri lastninjenju Geoplina. Pri tem pa ste prezrli bistveno okoliščino: mnoge sodne in upravne odločbe temeljijo na že opisanih spornih odločitvah državnih organov, ki so pri svojem ravnanju v zadevi Geoplin zlorabili svoja zakonska pooblastila in odgovornosti. To je tudi pravi razlog, zakaj je v sestavi Geoplina še vedno 27,45 % trajnega kapitala podjetja, ki ga glede na zakonsko ureditev še vedno lahko štejemo za anonimni družbeni kapital.
Iz vseh verodostojnih podatkov, podanih v tem zapisu, ugotavljam, da niste (Vlada RS) izpolnili svojih obveznosti, zapisanih v še vedno veljavnem zakonu o zaključku lastninjenja. Po teh določbah (6. čl.) je vlada dolžna sprejeti ukrepe, da zaseže oz. prepreči kakršno koli razpolaganje s premoženjem, ki je po določbah tega zakona prešlo v last SRD-a. Verodostojni podatki o tem, da so v zadevi Geoplin nekateri državni organi zlorabili svoja zakonska pooblastila, zaostrujejo vašo odgovornost, da se končno primer Geoplin razreši na način, da se lastnini tudi preostali družbeni kapital v vrednosti dobrih 50 milijonov evrov.