Ljubljana, 13. julij 2011 – Danes je v nadaljevanju 30. redne seje Državnega zbora RS predsednik SLS mag. Radovan Žerjav predstavil stališče Poslanske skupine SLS glede predloga Zakona o davku na bilančno vsoto bank, ki si ga lahko preberete v nadaljevanju.
Zakonski predlog, ki ga obravnavamo danes, naj bi po zagotovilih finančnega ministrstva pospešil stopnjo kreditiranja gospodarskega sektorja. Žal po temeljiti preučitvi zakonskega predloga in njegovih možnih posledicah in scenarijih v PS SLS ne vidimo prav nobenega zagotovila, da se bo to dejansko tudi zgodilo. Situacija je kompleksnejša in zahteva bolj sistemski pristop pod grožnjami po obdavčitvi. Kajti predlog zakona želi spreminjati kreditno strategijo posameznih bank in spreminjati njihovo ocenjevanje tveganja, kar je zagotovo poseg v svobodno gospodarsko pobudo na trgu. Ob tem se očitno pozablja, da so eden vidnejših problemov slovenskega bančnega sektorja, ki je navkljub redkim izjemam generalno v kritičnem stanju, tudi previsoke končne obrestne mere. Te bodo banke prisiljene v dajanje posojil izven svojih mej pri ocenah tveganja, torej če bodo banke prisiljene v dajanje posojil izven svojih mej pri ocenah tveganja, bodo oceno za višje tveganje obračunavale v višji obrestni meri, s tem pa izgubile seveda na konkurenčnosti v evropskem prostoru. Če želimo stimulirati izdajanje kreditov gospodarskim subjektom, naj država pristopi, ali s poroštvi in jamstvi, ali pa naj se banke, v katerih ima lastniški delež, sanira do te mere, da bodo sploh imele ustrezen ali zadosten temeljni kapital, ki je mogoče dodatno kreditiranje. Tudi rešitev, ki jo najdemo v predlogu zakona - da če želi biti banka oproščena davka, mora v preteklem letu izkazovati rast kreditne aktivnosti gospodarstva v višini 5 % bilančne vsote - je preprosto utopična. Takšno rast kreditne aktivnosti so banke dosegale med močno rastjo celotnega gospodarstva. Danes pa v tem trenutku ni realna. Zato obstaja zelo velika verjetnost, da bo scenarij naslednji. Na primer, NLB, ki se jo zakon po okvirnih izračunih tudi najbolj dotakne, bo preprosto plačala davek, saj se ji bo to bolj izplačalo, kot pa še bolj izpostaviti svoj, že tako šibek portfelj na področju kreditiranja gospodarstva. Višino davka pa bo preko cen storitev počasi prevalila na komitente. Tako bomo lahko samo ugotovili, da je zakon naredil veliko več škode, kot koristi. Prav gotovo bi bilo treba prisluhniti ostrim kritikam s strani Banke Slovenije kot strokovnega telesa, na neprimernost zakona pa je opozorila celo Evropska centralna banka in posvarila pred takšnim načinom spodbud pri kreditiranju, saj po njihovem mnenju celo predstavlja tveganje za finančno stabilnost. Tudi primerjava s prakso v tujini je neprimerna. Ponekod so resnično uvedli določene bančne dajatve in davčne kompenzacije, toda razmere v bančnem sistemu teh držav so popolnoma drugačne. Pomoč v krizi je potekala na drugačen način. Pristopi obračuna dajatve pa so sistemsko prilagojeni glede na velikost institucije, višine dobička, prejete državne pomoči, izpostavljenosti finančnih instrumentov in še mnogo drugih dejavnikov. Namen tega ukrepa v tujini bi naj bil celo omejevanje zadolževanja bank. V Sloveniji imamo de facto probleme s slabimi krediti. Bilance bank so šibke zaradi slabitev, ki so posledica odpisov obveznosti in nerealnih vrednotenj. Bistveno vprašanje ja, ali je v tem trenutku modro, da država z grožnjo po obdavčitvi sili banko še k večji izpostavljenosti tveganju. Ali sploh razumemo, kako anomaliran bančni prostor imamo in da takšen poenostavljen ukrep v teh razmerah ne more prinesti pozitivnega učinka? Marsikatera banka se danes dezinvestira in celo načrtno zmanjšuje bilančno vsoto. Dobri bančniki pa na podlagi administrativnega ukrepa, kot je ta davek na bilančno vsoto, ne bodo spreminjali ocene tveganja. V PS SLS zaradi vseh navedenih navedb tega zakona, seveda, ne bomo podprli.