Ljubljana, 14. julij 2011 – Danes je v nadaljevanju 30. redne seje Državnega zbora RS poslanec SLS Janez Ribič predstavil stališče Poslanske skupine SLS glede predloga Zakona o medijih, ki si ga lahko preberete v nadaljevanju.

Predlog novega Zakona o medijih je že dolgo časa predmet različnih razprav. Največja in tudi najbolj odmevna se je zgodila pred dobrima dvema tednoma ravno v tej dvorani, ko je tu potekala javna predstavitev mnenj o tem zakonu. Na tej javni predstavitvi smo slišali zelo različna stališča, ki so v pretežni meri izražala nasprotovanja posameznim določbam zakona, medtem ko je redko kdo podal splošno mnenje o zakonu kot celoti. V PS SLS smo poskušali gledati na Zakon o medijih kot celoto, kaj novega prinaša, kako bo zagotovljena avtonomija medijev, kaj pomeni takšen zakon za lokalne in regionalne medije, kolikšen del sredstev se namenja za medije in konec koncev, kaj takšen zakon prinaša ljudem, poslušalcem, gledalcem, bralcem. Prišli smo do zaključkov, da se z zakonom uveljavlja nek novi koncept pojmovanja medijev, ki gre v pretežni meri v smeri mehkega nadzora države nad mediji, s čimer pa v PS SLS nikakor ne moremo soglašati. V svojem stališču se bom osredotočil na nekatere vsebine iz zakona, ki so nam v SLS najbolj padle v oči.

Najprej naj se ustavim pri vprašanju omejitev lastništva oziroma koncentracije v medijih. Nedvoumno je koncentracija lastništva v medijih eden izmed problemov, kateremu je treba posvetiti veliko pozornost in biti glede tega izjemno previden, predvsem pa se je treba učiti iz zgodovine. Pri tem imam v mislih precej dogodke, ki so se vrteli okoli Pivovarne Laško oziroma medijskih apetitov njenih nekdanjih lastnikov in upraviteljev, ki so z nakupom častnikov Delo in Večer obvladovali levji delež slovenskih tiskanih medijev. Do kam je pripeljalo vse to čivkajo že ptički na vejah. Delo se sooča z več kot 16 milijonsko izgube. Postopki glede prodaje častnika Večer se vlečejo že predolgo, naklade obema častnikoma padajo, zaposleni ostajajo brez izplačanih honorarjev in plačanih prispevkov za socialno varnost itd. Z veliko uredniško krizo, ki je posledica nepravilnih poslovnih odločitev, se sooča tudi častnik Dnevnik, kjer se že več kot eno leto išče novega odgovornega urednika, vodstvo častnika s politično podporo nekateri vladajočih elit pa še vedno tišči glavo v pesek in noče videti očitnega. Zato je po našem mnenju treba okrepiti vlogo Urada RS za varstvo konkurence glede vprašanja priglasitev, koncentracije v medijih, vendar se ne strinjamo s predlagateljem, da bi bilo odločanje o tem v izključni pristojnosti urada. Menimo namreč, da je treba ohraniti sedanjo ureditev, po kateri je treba za pridobitev več kot 230 % lastninskega ali upravljavskega deleža v mediju dobiti še predhodno soglasje Ministrstva za kulturo. Ureditev, po kateri sedaj ministrstvo diskrecijsko pravico pri odločanju o omejevanju koncentracije v mediju v PS SLS ocenjujemo za ustrezno, pri čemer pa je treba opozoriti, da se zaradi tega postopki ne smejo podaljševati.

V PS SLS smo zaskrbljeni tudi nad določbami o navzkrižnih povezavah pri lastništvu medijev. Menimo, da bo ponovno v privilegiranem položaju predvsem kapital lastnikov največjih medijev in tisti, ki so že sedaj povezani ali delajo na večjem območju, kot je lokalno ali regionalno. Ocenjujemo, da bodo izdajatelji lokalnih in regionalnih radijskih programov posebnega pomena še pod dodatnim uradom, osiromašena bodo predvsem okolja, ki so daleč od centrov ob mejah Slovenije. Osiromašena bo pravica do obveščenosti, ugasnili bodo vsebine, ki kapitalsko niso zanimive, katerih priprava je dražja v primerjavi z centralizirano pripravo novic, tudi zaradi dela na razvejanjem terenu in jih nihče ne bo obudil. Lokalna novica, ljudska izročila, kulturna dediščina, jezikovna narečja, lokalna ustvarjalnost v gospodarstvu, kulturi, športu, v civilni družbi ne bo možnosti za medijsko opismenjevanje mladih, nabiranje prvih izkušenj, možnost za delo tudi v domačem okolju. Vse to pa so dejavnosti izdajateljev lokalnih in regionalnih radijskih programov posebnega pomena, zato velja premisliti, ali se odreči omejitvam navzkrižnega lastništva iz obstoječega Zakona o medijih. Skeptični smo tudi glede določbe 95. člena predloga zakona, ki znižuje prag za obvezno priglasitev koncentracije medijev, saj se s tem, po našem mnenju, bistveno povečuje obseg dela na Uradu RS za varstvo konkurence, ki je že tako ali tako kadrovsko podhranjen. Poleg tega bi se s tem preveč poseglo v sistemsko zakonodajo na področju varstva konkurence, kar je potrdil tudi rešilec dolžnosti urada Damjan Matičič. Prepričani smo, da bi bili učinki predlagane ureditve glede omejevanja koncentracije praktično nični, zato ne vidimo razlogov za njeno spreminjanje.

Naslednja problematika na katero smo v SLS zelo pozorni in ji namenjamo veliko srb, je ustrezna zaščita slovenskega jezika, kar predlog zakona sicer opredeljuje v tretjem členu, nekaj pa tudi v poglavju o programskih deležih. Slovenski jezik mora ostati predmet zaščite s strani vseh medijev, njegovo vlogo je treba še povečati kljub trendom multikulturnosti in globalizacije, ki v medijskem prostoru velikokrat razvrednotijo slovenski jezik. Slovenski jezik je pač bistvo naše identitete, naše kulture, zato ga je treba ohranjati, njegovo pravilno uporabo pa je treba povečevati tudi v medijih, predvsem v televizijskih in radijskih. Uporaba knjižnega jezika je tako bolj ali manj domena tiskanih medijev ter nacionalnih radijskih in televizijskih programov, med tem ko so pri množici komercialnih programov vse bolj uporabljajo neknjižne oblike jezika, ki sicer so na nek način izkaz časa v katerem živimo, pa vendar mora biti dolžnost medijev, da spodbuja uporabo knjižnega jezika. Najbrž ni odveč poudarjati, da raven kakovosti izražanja mladih izrazito upada, predvsem po zaslugi sodobnih oblik komuniciranja, zato je odgovornost medijev pri jezikovni vzgoji mladih še toliko večja. Določba tretjega odstavka 62. člena, ki uveljavlja tematske televizijske programe, za katere ne veljajo deleži slovenskih avdiovizualnih del, je po našem mnenju problematična in ne pomeni ničesar drugega, kot dodatnega zmanjševanja pomena slovenskega jezika v televizijskih programih, kar pa je za nas nesprejemljivo. Podobno stališče imamo do krčenja pravice do popravka. Predvideva se namreč zgolj možnost zanikanja objavljenih navedb, medtem ko bo predstavitev nasprotujočih si dejstev onemogočena. Treba je poudariti, da je obstoječa ureditev pravice do popravka, ki dopušča tudi možnost prikaza nasprotujočih si dejstev, dobra in po našem mnenju ne predstavlja posega v uredniško avtonomijo. Dejstvo je, da se kljub veljavni ureditvi zgodi, da se ta pravica v medijih krši. Res je predvsem pomembno upoštevati profesionalne etične standarde, ki bodo onemogočili objavo žaljivih, nepreverjenih in neresničnih navedb, s katerimi se nedvomno poseže v dostojanstvo posameznika, vendar zakonska norma na tem področju daje šibkejši strani vendarle tudi zakonsko možnost do odgovora in popravka.

 

Poslanci Slovenske ljudske stranke nasprotujemo tudi ustanovitvi sveta za medija, ki ga žal ne moremo videti drugače, kot nadzorni politični organ, ki v nasprotju s prej omenjeno pravico do popravka predstavlja grob poseg v avtonomijo novinarjev in urednikov. Dejstev, zaradi katerih se nam zdi uveljavitev takšnega organa škodljiva, je več. Kot prvo, se postavi vprašanje strokovnosti in apolitičnosti takšnega organa že v postopku njegovega imenovanja, saj naj bi člane svete imenoval Državni zbor RS z večino glasov navzočih poslancev, kar je malo da ne smešno, glede nato, da naj bi šlo za avtonomni organ na zelo občutljivem področju, kar področje medije nedvomno je. Sprašujem se, kje so takšno določbo predlagali tisti strokovnjaki, ki so v nedavno sprejetem zakonu o STA želeli uveljaviti dvotretjinsko večino navzočih poslancev za imenovanje članov nadzornega sveta. Nekoliko nenavadno je namreč, da se k zelo podobni problematiki pristopa z diametralno nasprotujočimi se stališči. Očitno ta isti strokovnjaki ciljajo na katero izmed mest v svetu za medije, pot do katerega bo precej enostavnejša. Nadalje, v SLS ocenjujemo, da bi se z vzpostavitvijo sveta za medija odprla vrata k cenzuri novinarskega in publicističnega dela, saj mu bo preko imenovanj članov novinarskih časnih razsodišč, odločitve katerih bodo med drugim vplivale tudi na pogoje za pridobitev statusa samostojnega novinarja, omogočeno nadzorovati medije na način, ki bo po godu aktualni oblasti. S tem bi se namreč poseglo tudi v svobodo novinarskega dela in organiziranja, saj bodo vse odločitve, vključno z določanjem etičnih in profesionalnih standardov v medijih v izključni pristojnosti sveta profesionalne novinarske organizacije, kot sta društvo novinarjev Slovenije in združenje novinarjev in publicistov, pa bodo iz procesa povsem izključene.

Potem so še tukaj določbe o ostrejših pogojih za pridobitev statusa svobodnega novinarja, ki nedvomno predstavljajo korak nazaj, saj določa tukaj, da kandidat ne sme biti obsojen na novinarskem častnem razsodišču, kar je nekoliko nelogično, glede na to, da večina novinarjev ni vključena v nobeno novinarsko organizacijo, ki ga zato tudi ne more obsoditi. Določba pa nasprotuje tudi 42. členu Ustave RS, ki določa svobodo združevanja in organiziranja. Za nasprotovanje o ustanovitvi sveta je še veliko razlogov, ki pa jih sedaj ne bom obširneje razlagal. Da pa ne bo izgledalo, kot da so vse zakonske določbe slabe, naj povem naslednje.

Strinjamo se namreč z določbo zakona, ki določa, da mora biti večinski del dnevno predvajane glasbe slovenskih ustvarjalcev predvajan podnevi, saj so se do sedaj slovenske kvote izpolnjevale večinoma v nočnem času. Bi pa bilo po našem mnenju nujno razmisliti o zvišanju odstotka predvajanja slovenske glasbe, ki je trenutno določen pri 20 %, na kar opozarjajo tudi številni slovenski glasbeni ustvarjalci. Tudi rešitve na področju večje pluralizacije medijev, predvsem možnosti dolgoročnega financiranja programov, ki so v javnem interesu, se nam ne zdijo tako napačne, saj dajejo več možnosti za razvoj lokalnih medijev, predvsem radijskih postaj, ki so se marsikje že znašle pred propadom oziroma so bile prisiljene svoje frekvence prodajati nekomercialnim radijskim mrežam. In ravno ta problematika povezovanja v radijske mreže namreč je bila ena izmed najbolj izpostavljenih na javni predstavitvi mnenj, saj predlog zakona ukinja radijske mreže, ki so v preteklih letih, roko na srce, precej monopolizirale slovenski radijski prostor. Vendar pa je tako drastičen ukrep prekomeren, poleg tega pa je nemogoče predvideti, kaj bi se zgodilo potem. Ali bi lokalne radijske postaje, ki so bile pred propadom in so se bile primorane vključiti v radijsko mrežo, nenadoma povsem same začele ustvarjati svoj program. Zelo verjetno, da ne. V PS SLS se nikakor ne želimo postavljati na stran lastnikov radijskih mrež, ki velikokrat tudi zlorabijo svoj nadrejeni položaj, vendar pa je treba k reševanju tovrstne problematike pristopiti zelo previdno. V PS SLS ugotavljamo, da v predlogu zakona obstajajo določene rešitve, ki so nujno potrebne. Pri tem imam v mislih predvsem rešitve na področju financiranja programov v javnem interesu, saj veljavni zakon ne zagotavlja preživetja lokalnih in regionalnih medijev, ki delujejo v javnem in kulturnem interesu. Zaradi trenutnega sistema financiranja lokalnih medijev z rebalansom proračuna predvidenega zmanjševanja sredstev za kulturo in monopolizacije medijev s strani največjih medijskih hiš, je namreč ogrožen obstoj vseh manjših lokalnih medijev, zato so spremembe v smeri večje pluralizacije nujne.

Vendar pa zato ne potrebujemo novega zakona, pač pa bi bilo enake učinke mogoče doseči z ustreznimi spremembami trenutno veljavnega zakona. Dejstvo pa je, da je v predlaganem zakonu veliko nevarnosti, ki ogrožajo svobodo slovenskih medijev, zato bomo v PS SLS glasovali proti sklepu, da je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo, saj ocenjujemo, da je mogoče nujne spremembe doseči že z noveliranjem veljavnega zakona. Zavedamo se, da so svobodni in neodvisni mediji temelj vsake demokratične družbe, zato mora objektivno medijsko poročanje postati in ostati cilj proti kateremu moramo vsi, tako mediji kot javnost in politika jasno stremeti.