Ljubljana, 20. september 2011 – Danes bo na 31. redni seji Državnega zbora RS predstavljeno stališče Poslanske skupine SLS glede predloga Zakona o dopolnitvah Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma, v celoti pa si ga lahko preberete v nadaljevanju.
Davčna uprava RS je letos izbrala 29 tujih davčno ugodnih območij in od bank zahtevala podatke, kateri slovenski davčni zavezanci so tja nakazovali denar. Podatki, ki jih je DURS že posredoval v javnost, so šokantni. V teh 29 davčnih oaz je denar nakazalo 9.496 slovenskih rezidentov v skupni vrednosti več sto milijonov evrov. Več sto milijonov evrov!
Zakaj je to problematično? Davčne oaze ne pobirajo davkov, ne gnjavijo z davčnimi inšpekcijami, ne izdajajo podatkov o denarju in poslih svojih strank in jim zagotavljajo anonimnost. Davčne oaze torej omogočajo najbogatejšim, da le ti svoji državi ne plačujejo davkov, čeprav so si v njej ustvarili premoženje, v njej živijo in koristijo njeno javno infrastrukturo in njene javne storitve. Breme financiranja le tega tako prepuščajo preostalim podjetjem in prebivalcem … Davke doma plačujejo torej samo butasti in revni, bi lahko rekli.
In kaj v Sloveniji rečemo in naredimo na to temo? Nič. Kar smo tudi že navajeni. Na eni strani govorimo o več sto milijonov evrov vrednih transakcijah, stečajih, goljufijah, neplačilih prispevkov in plač, pa se ne zgodi nič, po drugi strani pa lovimo kurje tatove, kot je bilo to v primeru bombastične akcije 40 gorenjskih kriminalistov, ki so zaradi suma prejetja 250 evrov podkupnin aretirali in pridržali 5 oseb, zaposlenih na enem od slovenskih podjetij.
Narobe svet. Vendar to ne pomeni, da to tako mora biti in da moramo vsi gledati križem rok. V PS SLS smo zato predlagali rešitev, ki je danes pred nami. Preprosto rešitev, ki uveljavlja transparentnost poslovanja z davčnimi oazami in podjetji s sedežem v davčnih oazah. In sicer govorimo o javni objavi subjektov, ki poslujejo z davčnimi oazami.
Nujno potrebno in prav je, da je zaradi zaščite tako javnega interesa kot dobronamernih pravnih in fizičnih oseb, podatek o takšnem poslovanju javno dostopen. Kot se žal v zadnjem času izkazuje, je edino pritisk javnega mnenja v Sloveniji tisti, ki pristojne organe sili k ukrepanju. Pravna država očitno ne deluje kot bi morala, pritisk javnosti pa je še vedno dovolj velika grožnja, da se stvari ne pometejo pod preprogo.
Zato predlagam, da predlaganega amandmaja Vlade RS ne podpremo in sprejmemo zakon v vsebini kot je bila oblikovna na matičnem delovnem telesu.