Predsednik SLS mag. Radovan Žerjav: Vsi bomo morali sodelovati pri tem varčevanju, brez kakršnekoli izjeme, seveda bo pa pri tem morala biti zgled Vlada RS, ministrstva, javni sektor kot celota itd. In šele takrat bomo dobili tudi družbeno soglasje za prepotrebne spremembe in ukrepe, ki pa vsaj v naslednjem mandatu oziroma v naslednjih štirih letih morajo biti realizirani.

 

Ljubljana, 15. september 2011 –  Danes je na 46. izredni seji Državnega zbora RS predsednik SLS mag. Radovan Žerjav predstavil stališče Poslanske skupine SLS glede Predloga rebalansa proračuna Republike Slovenije za leto 2011, ki si ga lahko v celoti preberete v nadaljevanju.

Naj uvodoma povem, da SLS tega rebalansa proračuna Republike Slovenije za leto 2011 ne bo podprla. Podprli ga ne bomo predvsem iz vsebinskih razlogov in ker smo prepričani, da je takšna fiskalna politika popolnoma zgrešena. Menimo, da to pravzaprav niti ni rebalans, ampak gre za neko prerazporejanje porabe med posameznimi proračunskimi porabniki, še najbolj med tistimi, kjer so ministri pred tremi, štirimi meseci zapustili svoje stolčke. Razlog za ta rebalans očitno tudi ni pokojninska reforma, ki žal, po naši oceni, ni bila sprejeta in smo tudi sami storili vse, da bi bila, ker je nujna, ampak je razlog v nižjih prihodkih proračuna od predvidenega. Ta rebalans je dokaz, da je Vlada RS v agoniji, in da nima pravega koncepta niti prave vizije kako naprej. Kot dober dokaz tej trditvi govorijo že dejstva, ko se na eni strani govori in slišimo močne izjave o varčevanju, o tem veliko govori predsednik Vlade RS in tu ga absolutno podpiram, za to se na evropskem političnem parketu zavzemajo predvsem članice Evropske ljudske stranke. Na drugi strani pa iz tega istega ministrskega kabineta poslušamo, da ni treba varčevati, da je treba trošiti. Torej, se zavzema za točno tisto staro socialistično logiko, ko smo trošenje financirali s tiskanjem na Topčiderju. Žal tega Topčiderja danes nimamo več. Hkrati pa smo tudi slišali, da je imel eden od kandidatov za ministra, preden ni sprejel kandidature za ministra za kulturo, izgovor, češ, da bi bilo treba postavko za kulturo dvigniti na nek višji nivo, čeprav je ta postavka že tako ali tako za 20 milijonov evrov višja, kot je bila ta ista postavka v letu 2008. Torej, narobe svet. Logika, ki ji jaz pravim birokratsko potrošniška logika, kjer ni pomembno od kod bodo sredstva prišla, pomembno je, da se troši in zapravlja. Ali drugače, kar lahko potrošiš danes, ne prelagaj na jutri.

Kot vidimo iz izročkov (slide-ov), prihodki padajo v primerjavi z letom 2008. Danes bom večkrat naredil to primerjavo, ker je zelo poučna, glede na to, da je bilo leto 2008 leto, kjer smo imeli izravnani proračun, pa ne bomo šli v detajle, ampak je bil izravnan. Ko je bil čas debelih krav, ko sta se cedila med in mleko, ko se je trošilo po dolgem in počez, brez kakršnegakoli nadzora, so zanimive te primerjave. Prihodki se znižujejo v primerjavi z letom 2006 za 600 milijonov, odhodki pa povečujejo za dobro milijardo. Nedopustno je, da kljub temu, da smo storili, pripravili rebalans, da se vendarle primanjkljaj povečuje, sicer za majhno vsoto, pa vendarle. In to zagotovo ni dober signal, to je brezno ki se povečuje. Če opravim na hitro primerjavo med obema proračunoma, tem, ki velja in tem, ki je danes na mizi, ugotavljamo, da se povečujejo sredstva za zunanje zadeve, sicer za minimalno. Da se povečujejo sredstva za šolstvo in šport in za socialo, če izvzamemo Ministrstvo za finance RS. Na drugi strani drastično znižujemo investicije na Ministrstvu za promet RS, padamo s tem na nivo izpod leta 2008, znižujemo lokalno samoupravo, najbrž investicije, ravno tako v lokalno samoupravo. In kar me najbolj skrbi, znižujemo proračun Ministrstva za gospodarstvo RS za 77 milijonov. Na eni strani imamo šolstvo, šport, delo, socialo, zunanje zadeve, ki rastejo in na drugi strani investicije in gospodarstvo. Mislim, da to ni prava pot in da je napačna in tudi zaradi tega rebalansa ne bomo podprli.

Velikokrat je predsednik Vlade RS v zadnjem času govoril o socialni povezanosti. Bili smo mnenja, da je bilo nujno takrat v krizi storiti to, kar je bilo narejeno, da smo okrepili to socialno povezanost, vendar jaz trdim, da so tudi tukaj meje. Da je nekje treba potegniti črto. In socialna povezanost tudi ni neskončno velika in neskončna. Bojim se, da če bomo nadaljevali v tej smeri, to kar sem tudi večkrat ob obravnavi tega proračuna povedal, bomo sicer ostali socialni povezani, ampak bomo socialno povezani tudi bankrotirali. Dajanje denarja ljudem, da nič ne delajo, je napačno in pogubno. Palico jim moramo dati v roke, da bodo lovili ribe. Je že res, da so nekateri ribniki prazni rib. Nekateri posamezniki so celo te ribnike izpraznili z vodo, so prazni, ampak napolniti jih moramo z vodo in z ribami. Drugače rečeno, urediti poslovno okolje tako, da bo gospodarstvo konkurenčno in da bo ustvarjalo delovna mesta. Sam trdim, da varčevanja še vedno ni. Ali pa ga kot bivši gospodarstvenik razumem drugače, kot se ga želi predstaviti. In tudi tokrat bom naredil primerjavo za leto 2008, torej med letoma 2008 in rebalansom, ki ga imamo danes na mizi. Ta graf kaže na to, da vendarle nekatera ministrstva znajo varčevati. Nekatera, bomo rekli, morda pod prisilo, kot se temu reče, denimo Ministrstvo za obrambo RS, Ministrstvo za promet RS. Izpostavil bi Ministrstvo za javno upravo RS, ker je to, po moji oceni, storilo daleč največ. Ampak dokaz je, da se da. Imamo pa cel kup ministrstev, denimo kultura, notranje zadeve, okolje in prostor, šolstvo in šport pa morda še katero, kjer bi se pa dalo storiti bistveno več. Generalno govorim seveda, na vseh ministrstvih.

Še več, če se dotaknemo nekaterih drugih proračunskih porabnikov. Če pogledamo nevladne in proračunske porabnike. Našel sem 18 takšnih proračunskih porabnikov, nevladnih in vladnih, ki bodo v tem letu potrošili več, kot so trošili v letu 2008. Nimajo nič z gospodarsko krizo. Nimajo absolutno nobene povezave z finančno in gospodarsko krizo, torej da bi imeli kakršenkoli vpliv, da bi njihovo delo bilo, da bi bili bolj zasedeni ali karkoli. 18 je takih. Lahko bi jih tu našteval, pa nima smisla. Ampak če se gremo varčevanje, je to nedopustno. Urad za enake možnosti RS, Urad za varovanje tajnih podatkov RS, Sova, Služba za podnebne spremembe, Urad za Slovence po svetu RS … Ustanovili smo ministrstva za Slovence po svetu in nam urad troši več, kot je trošil leta 2008, ko je ta urad najbrž normalno funkcioniral. In vsi ti uradi in vsi ti proračunski porabniki so leta 2008 normalno funkcionirali. Jaz nimam odgovora zakaj je temu tako, razen to, da se enostavno dovoli predstojnikom, šefom, direktorjem teh porabnikov, da se pač izmišljujejo ne vem kakšne postavke, in da rabijo in da brez tega bodo najbrž tako ali tako prenehali z delovanjem. Menim, da bi tu bilo treba narediti red. In ko se bo tu naredil red in ko bomo dokazali, da vsi proračunski porabniki varčujejo, potem bo tudi lažje najti družbeno soglasje za velike spremembe, ki so v tej Sloveniji nujno potrebne.

Da varčevanja ni, sem dokazoval leta 2009 na postavki blago in storitve, kjer sem dokazoval, da tisto, kar ni bilo potrošeno čez celo leto, se potroši v mesecu decembru. Nekaj grafov sem za obnovitev spomina pripravil. V letu 2009 je bilo tako. To analizo smo naredili za 2010 in ni bilo velikih sprememb. Verjamem, da bo nekaj podobnega tudi v letu 2011. Torej, rezerve so. To je samo ena postavka, blago in storitve. Takšnih postavk je v proračunu neskončno mnogo. Torej, so rezerve. To je tisto, kar lahko potrošiš danes, ne prelagaj na jutri. Nerazumljivo se mi zdi, da ne bom rekel, celo absurdno, pa nekega pravega demantija ni bilo, to, kar je bilo objavljeno v medijih, da je v prvem polletju tega leta bilo zaposlenih 2.258 novih zaposlenih. Pa tudi če jih je manj, se mi zdi, ne glede na očitke vse preostale mandate drugih vlad, danes so časi takšni, so drugačni. Gospodarstvo je izgubilo 60.000 delovnih mest. Obremenjevati to gospodarstvo, ki je izgubilo 60.000 delovnih mest z novimi stroški v javnih upravi je nerazumljivo. Jaz tega ne razumem. Še več, na osnovi poslanskega vprašanja, ki sem ga dobil, je zanimivo tudi področje napredovanja po posameznih ministrstvih v primerjavi s stanjem v letu 2008. Denimo Ministrstvo za zunanje zadeve RS je imelo leta 2008 10 sekretarjev, danes jih ima 24. Nekatera druga ministrstva so podvojila število sekretarjev, če se skoncentriram samo na sekretarje. Če pogledamo finančne posledice za napredovanje v višji naziv in napredovanje v višji plačilni razred pa nisem dobil od vseh ministrstev pravih podatkov, od javne uprave, kmetijstva, pravosodja, prometa in lokalne samouprave, je tu stroškov za 22 milijonov na letnem nivoju. Morda upravičeno. Ampak ne vem zakaj na nekaterih ministrstvih potrebujejo toliko več sekretarjev v primerjavi s prejšnjim mandatom.

To so vse vprašanja, ki so relevantna, pomembna in kažejo na to, da varčevanja ni. Jaz pa verjamem, da so tudi proračunski uporabniki, da so tudi ministrstva, ki to jemljejo veliko bolj resno. Zaskrbljujoč je tudi graf razmerja med otroci in zaposlenimi v vzgoji in izobraževanju. Ta graf ne leti zdaj samo na ta mandat, ampak na vse mandate in tu bo zagotovo v prihodnje treba narediti sistemske spremembe. Leta 2010 smo namreč imeli 9 otrok na enega učitelja oziroma vzgojitelja. 2009-2010 je to 7 in pol in se še to razmerje znižuje in najbrž bo treba tudi tu storiti resne spremembe. Vse to kar sem prikazal pa nekaj še imam, kaže na to, da nimamo tega koncepta pravega varčevanja, nimamo pravega okvirja, nimamo prave volje ali želje, da res pri vsakem obrnemo tisti evro enkrat ali dvakrat. Nekateri to delajo bolje, nekateri delajo to manj dobro. In jaz sem trdno prepričan, da bomo vsi morali sodelovati pri tem varčevanju, čisto vsi brez kakršnekoli izjeme, seveda bo pa pri tem morala biti zgled Vlada RS, ministrstva, javni sektor kot celota. In šele takrat bomo po moji oceni dobili tudi družbeno soglasje za prepotrebne spremembe in ukrepe, da ne bom rekel reforme na vseh ostalih področjih, ki pa vsaj v naslednjem mandatu oziroma v naslednjih štirih letih morajo biti realizirana. In to je pred nami, če to hočemo ali ne.

Pa, ker sem ravno še pri besedi imam nekaj časa, imam še nekaj zanimivih grafov pripravljenih za posredne proračunske uporabnike, za tiste porabnike, ki se ukvarjajo s sistemom socialnih transferjev. Denimo to je graf zaposlovanja v Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v desetih letih. Če pogledamo naprej operativne stroške delovanja Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje vidimo, da so se ti v desetih letih dvignili za 74%, to so plače, prispevki, izdatki za blago in storitve, investicije, z viri EU in brez virov EU 58. Če pogledamo centre za socialno delo, zaposlovanje, število zaposlenih se je dvignilo za 35% v desetih letih. Gibanje operativnih stroškov centrov za socialno delo se je dvignilo za 149% v desetih letih. Če pogledamo število zaposlenih v Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, bom rekel, da je še na sprejemljivi ravni, operativni stroški pa so zrasli za 113% v desetih letih. Ni ga gospodarskega subjekta v Sloveniji, Evropi in na svetu, ki bi prinesel tak dvig stroškov v desetih letih, bom rekel v oklepaju, na enoto proizvoda. Vprašanje je, kdaj bomo te trende ustavili oziroma še več, kdaj bomo te trende obrnili navzdol, glede na to, da slovensko gospodarstvo tega bremena ne zmore več. In če ga bomo s temi trendi obremenjevali še bolj, se je brez veze pogovarjati o zviševanju konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Najprej je treba narediti mnoge radikalne reze v javnem sektorju, vštevši število ministrstev, vštevši število uradov, agencij itd. In potem seveda vse navzdol do občin, javnih uprav itn. Brez tega, da za temi resnimi potezami stojimo, ne bomo dobili družbenega soglasja za to, da bi naredili spremembe tudi na vseh ostalih pomembnih področjih, ki so nujna, kot npr. pokojninska reforma, zdravstvena reforma, gospodarska reforma, trga dela itn. To so razlogi, ki nas vodijo k temu zaključku, da je smer v katero gremo napačna, da je veliko tukaj stvari takšnih, ki niso pogojeni z zgodovino, ki niso pogojenih z mandatom prejšnje Vlade RS in bi jih lahko v teh treh letih spremenili, brez kakršnihkoli problemov. V SLS smo pokazali, da lahko pomagamo tudi pri tistih vprašanjih, ki niso popularna, ki ne nosijo političnih točk pa smo vam pomagali. Tukaj je pa veliko takih stvari, ki bi se jih dalo narediti, pa se jih žal ni.