Ljubljana, 22. september 2011 –  Danes je v nadaljevanju  31. redne seje Državnega zbora RS poslanec SLS Gvido Kres predstavil stališče Poslanske skupine SLS glede predloga Zakona o nalogah in pooblastilih policije, ki si ga lahko preberete v nadaljevanju.

Kot smo ugotovili v PS SLS, predlog Zakona o nalogah in pooblastilih policije bolj sistemsko ureja policijska pooblastila, saj so bila nekatera pooblastila in določila predvsem o uporabi prisilnih sredstev do sedaj urejena v podzakonskih aktih. Poleg tega veliko bolj natančno določa pravic posameznikov, ki jim je bilo omejeno gibanje ali odvzeta prostost, skrajšuje čas dovoljenih posegov v človekovo svobodo. Samo toliko kot povzetek. Skratka, mnenja smo, da zakon pomeni določen napredek, če se bo to preneslo tudi v prakso, kar pa bomo še videli.

Ena izmed bolj razpoznavnih sprememb je urejanje vzdrževanja reda na športnih prireditvah. V SLS povsem podpiramo ostrejše ukrepanje proti razgrajanju navijačev in tako preprečimo povzročanje velike gmotne škode in splošne nevarnosti s strani navijaških skupin. Hkrati pa opozarjamo, da velja v tem segmentu veliko več pozornosti nameniti preventivi in ne samo ostreje nastopati po tem, ko se dogodki že zgodijo. Namreč, veliko neprijetnih dogodkov se da predvideti že prej, kar kažejo domače izkušnje kot tudi izkušnje iz tujine, kjer imajo posebne lestvice za ocenjevanje tveganja in na podlagi tega potem tudi ukrepajo.

V noveli zakona so na tem področju zapisani samo kazenski ukrepi. Nekaj nejasnosti ostaja pri ureditvi pritožbenega postopka. Način reševanja pritožb naj bi tako predpisal minister s podzakonskim aktom. V pritožbenem postopku pa se tudi ne ugotavlja disciplinske odgovornosti policista. Pritožba postaja tako zelo kompliciran postopek, kar pa v odnosu do državljanov ni najbolje in kot da se želi, da bi bilo tega v praksi še manj. Izpostavil bi nekaj problemov, za katere se bojimo, da jih tudi ti dve povezani noveli ne rešujeta. Namreč, odkar je v veljavo stopil nov Zakon o prekrških, vsaj v PS SLS dobivamo s terena signale vedno večjega nezadovoljstva nad delom policije. Ne zaradi višjih kazni pri največjih prekrških, ampak očitno je, da je bila nova prekrškovna zakonodaja temelj za veliko večjo aktivnost policistov na področju cestnega prometa, še posebej z vidika pisanja kazenskih nalogov. Zaskrbljujoče pa je tudi, da so ljudje vse bolj nezadovoljni s pristopom policistov v postopkih. Ko ravno govorimo o pooblastilih in nalogah, lahko kot primer navedem skoraj masovno preganjanje kolesarjev, še posebej v urbanih središčih in v nočnih urah po vseh možnih kotičkih mesta. Seveda, kazni so sedaj izenačene. Kolesarji, čeprav za njih težko trdimo, da so velika grožnja splošni prometni varnosti, pa so priročen način za polnjenje državnega proračuna, takšen postaja občutek. Množično pisanje kazni za vse mogoče manjše prekrške pač ni način, ki bi policijo približal ljudem.

Možnost uporabe policijskega opozorila, kot da ne obstaja več. Tudi v prestolnici imamo priložnost opazovati policiste, ki pišejo kazni kolesarjem za vožnjo po napačni strani kolesarske steze, čeprav na drugi strani takšne steze sploh ni. Kar poglejte na primer Slovensko cesto, da o kaznovanju pešcev niti ne govorim. Prav zato v zavesti ljudi policist postaja ne bodi ga treba, ki iz zasede čaka na našo napako, na napako, ki nas glede na sedanje višine kazni pač ogromno stane. Seveda pa ima prav vsak državljan svojo izkušnjo, in to tudi pozitivno. Tako da, spoštovani, bojim se, da sedanji sistem ustvarja "policiste prekrškarje", katerih namen ni varovati, temveč kaznovati in samo čakajo državljana da ga bodo zalotili pri napaki. Vedno več je tudi pritožb na obnašanje policistov ob izvajanju uradnega postopka v prometu, kajti vedno bolj je izpostavljena nadmoč uradne osebe nad državljanov. V tem kontekstu je zanimiv primer Združenih držav Amerike, za katere vsi vemo kako represiven organ je bila tam policija in kako obsežna so bila njena pooblastila. Zanimivo je, da so v zadnjem desetletju ugotovili, da je takšna politika represivnega pristopa še povečala število konfliktnih situacij pri uradnih postopkih in gnev javnosti do policije kot organizacije, ki naj bi vzdrževala red in zagotavljala varnost. Zaradi tega je bilo tudi veliko protestov in nemirov v javnosti. Danes tam vse sile usmerjajo v prijaznejši pristop in izboljšanju zunanje podobe.

Bojim se, da vsa ta standardizacija pri nas vodi ravno v nasprotno smer. Iz vsega tega, kar sem govoril, bi v PS SLS predlagali uvedbo instrumenta oziroma določene aplikacije preko spleta, kjer bi se lahko državljani proaktivno in tudi anonimno lahko odzivali oziroma ocenjevali kakovost postopkov policistov ter podali osebno negativno ali pozitivno izkušnjo. Čeprav ne bi šlo za uradne pritožbe, bi policija, povsem interno in v skladu z zakonodajo o varovanju osebnih podatkov, tako imela interno evidenco o uspešnosti policistov na terenu, predvsem z vidika odnosov z državljani. Hkrati bi lahko že znotraj organizacije posameznih policijskih uprav, če bi zaznali, da so na določenih področjih težave, tudi poiskali možnosti rešitve. Takšen predlog je izvedljiv tudi zaradi dejstva, da je v zakonskem predlogu zdaj povsem jasno napisano, da se je na zahtevo osebe, ki je v postopku, policist dolžan identificirati. Sam celo menim, da bi to moralo biti oziroma da bi to moral biti obvezen del vsakega uradnega postopka, kajti na ta način se vseeno vzpostavi nekoliko bolj oseben odnos, kljub temu, da gre za uradni postopek in uradno osebo. Glede na to, da je predlog zakona v prvi obravnavi, lahko na splošno povzamem, da bi si v PS SLS predvsem želeli, da bi bila tako imenovana usmerjenost k uporabnikom policijskih storitev, torej k ljudem, kar naj bi bil eden izmed osnovnih ciljev zakona, nekoliko bolj razdelana in nekoliko bolj opredeljena v tem zakonu. Upam, da bomo v nadaljevanju o tem lahko tudi kaj več spregovorili. V PS SLS sicer tudi temu zakonu ne bomo nasprotovali pri prehodu v nadaljnjo obravnavo.