Lendava, 28. oktober 2011 - Spoštovane Lendavčanke in Lendavčani,
Ponosen sem, da vas imam priložnost pozdraviti na prireditvi v naši lepi občini. Ponosen, hkrati pa me preveva nekakšna odgovornost. Odgovornost, kot jo čutiš samo takrat, ko se vrneš v rojstni kraj.
Lendavčan sem. V tem mestu pod goricami sem odraščal in obiskoval osnovno šolo. In to mesto me je oblikovalo tudi s svojo “enajsto šolo”: nikoli ne bom pozabil dne, ko sem kot otrok prvič zaplaval v novem bazenu Term Lendava, takrat vrhuncu slovenske turistične ponudbe; popoldansko sonce, ki se upira v lendavske gorice s cerkvico svete Trojice na vrhu, se mi je za zmeraj vtisnilo v zavest kot podoba lepote in idile.
Kot veliko Lendavčanov moje generacije nas je pot odnesla v Ljubljano. Toda podoba kraja, kjer pod rodovitnimi goricami v slogi živijo pripadniki dveh narodov, sem nosil s sabo.
Kako tej regiji vrniti vse tisto, kar daje osrednji Sloveniji? To je bil in bo ves čas izziv mojega delovanja.
In koliko bi se imela osrednja Slovenija naučiti od Lendavčanov! Tu mislim najprej na preproste življenjske resnice. Medtem, ko vsi govorijo o multikultornosti, lahko tukaj izkusijo multikulturnost v praksi. Čezmejna subregija Murania, kjer je Lendava kulturno središče, nas opozarja, da je prav prekmejno sodelovanje predpogoj za razvoj in doseganje razvojnih ciljev.
Visoko osveščena lendavska kulturna publika zmerja znova preseneča gostujoče umetnike. Očitno je nekaj na tradiciji lendavskega meščanstva. Kajti Lendava ni od včeraj. Pri spoprijemanju s konkretnimi izzivi pa nam samo lepa lendavska veduta, ki bi jo hodili občudovat z Ljubljane, ne bo pomagala.
Lendava je danes v rokah odgovornega župana. Razvojni cilji so zastavljeni jasno, Zdaj pa je nastopil čas, da jih uresničimo. Uresničimo pa jih lahko samo z delom. To prebivalci lendavske regije dobro vejo. Prekmurski človek ne pričakuje, da bodo trdo delo namesto njega opravili drugi.
Ima pa vso pravico pričakovati, da bo politika odstranila ovire na poti razvoja. Zato smo tu politiki. Ne zato, da ustvarjamo -ampak da omogočimo, s pomočjo zakonodaje, da zagotovimo takšen servis, takšne okoliščine, ki omogočijo vsakemu posamezniku, sleherni regiji, da ima v okviru države enake - najboljše- možnosti razvoja.
Prekmurci in Lendavčani se ne bojimo krize. Znamo se z njo spoprijemati. Od nekdaj smo bili vajeni živeti v mejah svojih zmožnosti. Znali smo uporabljati zdravo kmečko pamet, ki je po potrebi postala tudi visokotehnološka. Bojimo se pa politike in pravne države, ki ima različna merila glede na regije
Pot do Lendave se je l. 2008 razširila. Pot je postala avtocesta, ena najpomembnejših srednjeevropskih transportnih žil. Težek kamionski promet, ki je dušil normalno življenje v regij, je zdaj prekanaliziran. Upam si reči, da jej bil projekt izgradnje avtoceste rezultat odgovorne politike, ki ni pozabila na življenje v od centra najbolj oddaljeni regiji.
In za obuditev te politike nam gre. Kajti spet je nastopil čas, ko se bomo Lendavčani, Prekmurci in Slovenci odločali o svoji prihodnost za naslednja 4 leta. Postavljeni bomo pred konkretne dileme in vprašanja: bomo zaupali pompoznim kampanjam ali rokam, ki so že nekaj naredile? Bomo dopustili,da nas zastopajo birokrati v Ljubljani ali bomo želeli videti v parlamentu svojega človeka? Bo postala Slovenija država razvitih regij ali država pogoltne prestolnice? Bomo volili lepe obraze ali delovne roke? To so odločitve, ki jih ne bo mogel potegniti en sam človek, ampak bodo v rokah slehernega posameznika.