Ljubljana, 11. april 2012 - Danes je na 10. izredni seji DZ RS vodja PS SLS Mihael Prevc predstavil mnenje Poslanske skupine SLS glede predloga za začetek postopka za spremembo 148. člena Ustave Republike Slovenije z osnutkom Ustavnega zakona, ki si ga lahko v celoti preberete v nadaljevanju.

V Poslanski skupini Slovenske ljudske stranke močno upamo, da bomo danes naredili prvi korak k spremembi Ustave Republike Slovenije v želji po dolgoročni uravnoteženosti javnih financ in posledično zagotavljanju finančne stabilnosti države. Čeprav bi si mogoče kdo mislil drugače, pa ne gre za enostavno materijo, kar se je izkazalo prav v postopku za spremembe ustave. Dejstvo je, da se z načelno vsebino strinjamo vsi, težave se pojavijo v izvedbi oziroma pri načinu, kako to zapisati kot ustavno določbo, ki bo dejansko imela učinek, ki si ga vsi želimo. Zato danes, ko gre v bistvu samo za potrditev postopka za spremembo ustave in bomo izvedbeni zakon sprejemali šele v nadaljevanju, v Poslanski skupini SLS ne pričakujemo zapletov, saj bo priložnosti za razpravo o vsebini še veliko. Toda danes bi zaradi aktualnosti teme v SLS vseeno poskusili orisati zadevo v bolj laičnem tonu, tako da bo lahko prav vsak državljan brez težav razumel, zakaj je za Slovenijo že na podlagi zgodovinskih okoliščin bistvenega pomena, da se v Ustavo RS vpiše tako imenovano zlato oz. fiskalno pravilo.

Za popolno razumevanje koncepta, ki ga danes uvajamo, se je treba nekoliko poglobiti v ekonomsko zgodovino naše mlade države. Torej po tem, ko je Slovenija takoj po osamosvojitvi doživela neke vrste ekonomski šok zaradi izgube tradicionalnih trgov skupne jugoslovanske države, smo morali ob tem še izpeljati tudi temeljito reorganizacijo opešanih gospodarskih družb in hkrati sanirati bančni sistem. Navkljub temu, razmeroma visokemu finančnemu strošku, je Sloveniji že leta 1993 uspelo javne finance uravnotežiti do te mere, da primanjkljaja, torej minusa v proračunu, nismo izkazovali. Tako je vse do leta 1997 naš državni aparat porabil približno toliko denarja, kot ga je tudi ustvarilo naše, takrat še vedno šibko gospodarstvo. Že v letu 1997 so državne bilance začele izkazovati rahel primanjkljaj in v nekih normalnih okvirjih smo ga izkazovali vse do leta 2007. Čeprav je bila gospodarska rast razmeroma stabilna in mogoče ni bilo niti razlogov, da proračunski prihodki in odhodki niso bili izenačeni, pa resnici na ljubo ta primanjkljaj ni bil problematičen. Kot rečeno slovensko gospodarstvo je izkazovalo solidne stopnje rasti, sanacija javnega dolga ni bila problematična. Naj bo povsem jasno, tu govorim izključno o ekonomskih statističnih podatkih. Kaj se je dogajalo na področju strukturnih sprememb v gospodarstvu oz. poteku tranzicije, prestrukturiranja in podobno, je že povsem druga zgodba, ki niti ni tako svetla. Toda glede na gole podatke smo imeli javne finance v popolnosti pod nadzorom. V letih 2007 in 2008 smo se tudi vkrcali na vlak svetovne gospodarske ekspanzije, ki smo jo izkoristili tudi v Sloveniji. Navkljub temu, da primanjkljaja v proračunu ni bilo, pa se danes vsi zavedamo, da je bila takrat izvrstna priložnost, da bi ustvarili konkreten presežek, ki bi v kriznih časih prišel še kako prav. Takšni časi so sledili zelo hitro, sesutju borznih trgov konec leta 2008 je sledila v letu 2009 tudi resna gospodarsko - finančna kriza. Verjetno bi že takrat morali ukrepati oziroma v SLS smo prepričani, da bi že takrat morali resno razmišljati o ukrepih, tudi na področju odhodkovne strani proračuna oz. konkretne racionalizacije določenih postavk, ki za reševanje krize niso bistvene. Sprejeti bi morali tudi marsikaterega od varčevalnih ukrepov, ki so danes na mizi, kajti naš padec bruto domačega proizvoda je bil eden večjih v Evropi in povsem jasno je bilo, da to pomeni tudi začasno znižanje standarda v naši državi. Ne bom se spuščal v polemike in sodbe o tem, kaj se je dogajalo zadnja tri leta, znano pa je, da smo javni dolg podvojili. Uspel se je sicer začasno ohraniti življenjski standard, vendar tudi za ceno manjšanja gospodarske konkurenčnosti, še bolj problematične strukture gospodarstva in, kar je najpomembneje, za ceno veliko bolj negotove prihodnosti.

Drugi problem, ki napeljuje k nujnosti sprejema fiskalnega pravila, je javni dolg in omejena možnost dodatnega zadolževanja. Tudi tu Slovenija ni imela prav nobenega vpliva na dogajanje v svetu svetovnih finančnih trgov. Svetovna gospodarska kriza, ki je predvsem dolžniške narave in ne sodi v tipičen okvir gospodarskih ciklov, je povzročila vsesplošno nezaupanje. Nezmožnost plačevanja svojih dolgov nekaterih držav pa je to nezaupanje na svetovnih finančnih trgih še poglobila. Kako se to odrazi v praksi? Preprosto -  cena izposojenega denarja se poveča in stroški odplačevanja našega dolga so močno narasli. Tako da v sedanjih razmerah bi bilo veliko težje odplačevati že dolg iz leta 2008, ko je znašal dobrih 23 odstotkov našega bruto produkta. Danes, ko je ta številka dvakrat tolikšna, so ti stroški še toliko večji. Pojavi pa se še dodatni problem. Vsako novo zadolževanje je zadolževanje pod neugodnimi pogoji. Če malo bolj konkretiziram, že v letu ali dveh se lahko zgodi, da bo Slovenija izključno za obresti plačevala milijardo evrov ali več kot desetino celotnega proračuna.

In kaj se zgodi, ko država ne more več izpolnjevati svojih finančnih obveznosti oziroma ji nihče več ne želi odobriti dodatnega posojila? Takrat izgubi fiskalno neodvisnost. Za tisti prepotrebni denar, ki ga seveda potrebuješ za normalno funkcioniranje države, zamenjaš možnost lastnega oz. samostojnega odločanja. Bodisi gre za kriznega posojilodajalca, kot je Evropska komisija, bodisi za Mednarodni denarni sklad ali kakšno drugo institucijo. Posojilodajalec namreč postavi jasne pogoje. Tudi takšne, koliko znižati plače javnega sektorja, koliko znižati socialne transferje, koliko znižati pokojnine in koliko vse ostale dodatke. To žal ni strašenje vladne koalicije, to je scenarij, ki se dogaja, ne samo v Grčiji, ki je skrajni primer skorajšnjega bankrota. Ta pritisk in takšne zahteve s strani tujine so občutile že številne države, potem ko so potrebovale sveža finančna sredstva. Slovenija zaenkrat še ni v tem položaju

Seveda pa imamo primere držav, ki so se odgovorno vedle do svojih financ. Tako ima danes Estonija obseg javnega dolga samo nekaj preko 6 odstotkov. Tako ima njihova politika danes prav vse vzvode, da z dodatno zadolžitvijo države močno poseže v domače gospodarstvo in ga s finančnimi injekcijami, projekti, državnim vlaganjem dodatno spodbudi in zažene gospodarski cikel, ravno to, kar bi si želeli tudi nekateri v naši državi. Toda kot rečeno, Estonija je v popolnoma drugačnem položaju kot danes  Slovenija, Estonija je v zadnjih dvajsetih letih ustvarjala presežke, ki jih danes lahko koristi.

Torej ne glede na to, da naš javni dolg ni med višjimi v Evropi, je vse preveč tvegano za prihodnost naše države, da bi nadaljevala z njegovim poviševanjem. In tu pride na vrsto ustavno fiskalno pravilo izravnanega proračuna.

Zapis fiskalnega pravil v Ustavo Republike Slovenije torej rešuje situacije iz preteklosti, o katerih sem pravkar govoril in s katerimi sedaj že imamo izkušnje. Zavezuje nas, da v času visoke gospodarske rasti mislimo naprej, predvidevamo prihodnje izdatke in ustvarjamo presežke ter se razdolžujemo, torej nižamo javni dolg. Kajti Slovenija je preprosto tako vpeta v svetovne trge, tako izvozno usmerjeno gospodarstvo, da smo odvisni tudi od ekonomskega dogajanja ostalih gospodarstev. Naša dolžnost je, da se temu prilagodimo, saj bodo krize sledile tudi v prihodnosti in takrat moramo biti na njih ustrezno pripravljeni.

S tem fiskalnim pravilom želimo torej vzpostaviti tudi občutek odgovornosti vsakokratne vladajoče politike do javnih financ. Torej ne danes, temveč tudi čez deset let, kdor koli bo vodil to državo, se bo moral zavedati, da finančno stanje te države ni igrača in ni vprašanje enega mandata. Na ta način tudi omejimo prakso prenašanja bremena na prihodnje rodove. Sliše se sicer birokratsko, toda naši otroci danes nimajo prav nobene možnosti, da bi se preko demokratičnega procesa odločali o dolgu, ki ga dejansko z vsako našo zadolžitvijo prevzemajo.

V Slovenski ljudski stranki želimo prevzeti odgovornost že danes in smo prepričani, da je to tista prava rešitev. Seveda jo je treba ustrezno zapisati tudi v ustavo. Vendar o načelni vsebini ni dvoma, vse ostalo naj opravijo ekonomski in ustavno-pravni strokovnjaki. V SLS smo pripravljeni na takšne in drugačne prilagoditve končnega besedila izvedbenega zakona, vse dokler bo vsebina sledila omenjenemu cilju, ki je dolgoročna stabilnost in uravnoteženost javnih financ Republike Slovenije.

Zato bo Poslanska skupina SLS glasovala za omenjene ustavne spremembe.