Ljubljana, 10. maj 2012 – »Z današnjim rebalansom samo spremljamo naše finance v nek normalen okvir, da sploh pokažemo, da se zmoremo tudi samoomejevati. Zato nas bo v SLS težko prepričati kako izrazito drastični so v resnici ti ukrepi, ko pa si niti predstavljamo ne, kaj lahko sledi, če tega ne bomo začeli urejati takoj danes,« je na današnji 13. izredni seji DZ RS poslanec SLS Roman Žveglič povedal o stališču PS SLS glede predloga Rebalansa proračuna RS za leto 2012. Več o stališču si lahko preberete v nadaljevanju.

Po mnenju PS SLS je danes zgodovinski trenutek. Takšnega varčevalnega proračuna oziroma rebalansa proračuna Slovenija še ni imela. Če pogledamo skozi zgodovino praktično ni bilo nobenih resnih težav s področja javnih financ. Po začetnem šoku ob osamosvojitvi je naše gospodarstvo vse do leta 2008 raslo po zmernih stopnjah rasti. Konstantno so se višali tudi prihodki v proračun, tako da smo odhodke ves čas ustrezno prilagajali. Večjih šokov, katastrof ali drugih nepredvidenih dogodkov ni bilo. Tako, da praktično ni bilo nobenih težav, celo razvadili smo se tako, da po 18 letih praktično na tem področju ne more biti nič narobe. No, pa je še kako šlo.

V SLS podpiramo predlagani Rebalans proračuna RS za leto 2012. Podprli bi tudi ostrejšo verzijo, saj moramo izhajati iz logike, da je lahko naš življenjski standard natanko takšen, kot si ga lahko privošči naše gospodarstvo. Vsaka anomalija oziroma odstopanje od tega osnovnega koncepta, ne samo, da se enkrat nekje pozna, še več, šok ob streznitvi je takrat še večji. Če to ponazorim na primeru, recimo, da smo v letu 2008 in pri svojem delu dobro zaslužil. Kupim si mercedesa na lizing, vsak mesec plačam visok obrok. Potem pride določena nepredvidena situacija, delodajalec mi zmanjša plačo za 15, 20 %. Seveda jaz se ne dam kar tako. Še vedno vozim svoj prestižni avto. Ne želim se odpovedati svojemu standardu. Prvo leto odplačevanja lizinga bi verjetno še šlo. Malo bi si sposodil, malo bi preložil v drugo leto, kakšni malenkosti bi se odpovedal in tako naprej. Verjetno drugo leto bi tudi še zdržal. Še bi si sposodil, na banki povečal limit, vzel nekoliko dražji kredit. V tretjem letu bi se mi to že kar krepko poznalo na vsakdanjem življenju. Kajti zadolžen bi bil do vratu, zmanjkovalo bi mi razpoložljivega dohodka za tekoče potrebe, praktično za normalno življenje. Četrto leto bi zagotovo prišla lizinška hiša in mi ga vzela, mercedesa. In prav tak primer je država Slovenija.

Leta 2008 nas kriza ujame nepripravljene. To si je treba priznati. V zelo kratkem času sledi močan padec BDP. Če se vrnemo nazaj k primeru. V prenesenem primeru se nam zniža plača, vendar mi kot država še vedno vozimo mercedesa. Še več, kupovali smo še dodatno opremo, saj je bil praktično vsak proračun na odhodkovni strani večji od prejšnje. Mi se takrat nismo odpovedali svojemu standardu, navkljub popolnoma spremenjenih gospodarskih razmerah smo živeli praktično enako kot doslej. Država je vsako leto vzela še nekaj kreditov. Slovenija je bila takrat še izvrsten plačnik in nizko zadolžena. Navkljub slabim razmeram na finančnih trgih smo dobili denar. Cena drobiža, vsako leto dve milijardi evrov. Takrat se seveda ni govorilo o velikih investicijah, ki bi potegnile gospodarski cikel, potegnile slovensko gospodarstvo iz krize in podobno. Ne. Takrat smo zagotavljali enake plače in ohranjali vse obstoječe pravice. Tiste pravice, ki smo si jih že 2008 dokaj težko privoščili, po slabših rezultatih slovenskega gospodarstva, pa je to postalo praktično nemogoče. Pa poglejmo naprej v realno situacijo. Kaj je varčevanje? To je postopek, ko porabiš manj kot imaš in daš nekaj na stran. Slovenija tudi po sprejetju tega rebalansa ne bo nič privarčevala, se pravi naš pujs bo ostal še kar naprej prazen. Še vedno bo proračunski primanjkljaj okoli 3 % BDP, ali če se izrazimo v številki, dobro milijardo evrov. Navkljub ukrepom, katerim se v zadnjih mesecih tako krčevito nasprotuje, bomo še vedno zapravili milijardo več kot praktično imamo. Ali bi želeli da ta Vlada RS res varčuje, potem si zamislite, da vse te ukrepe, ki jih imamo danes na mizi, še dvakrat bolj zaostrimo kot do zdaj. Torej, znižamo plače za 20 %, sredstva za socialno varstvo prav tako, sredstva za šolstvo. Ali bi si to želeli? Predvidevam, da ne. Vendar to bi bilo pravo varčevanje. Takšne varčevalne ukrepe so morale sprejeti države, ki so potrebovale mednarodno pomoč. Pri nas, hvala bogu, še nismo v tej situaciji.

Z današnjim rebalansom samo spremljamo naše finance v nek normalen okvir, da sploh pokažemo, da se zmoremo tudi samoomejevati. Zato nas bo v SLS težko prepričati, kako izrazito drastični so v resnici ti ukrepi, ko pa si niti predstavljamo ne kaj lahko sledi, če tega ne bomo začeli urejati takoj danes. Še nekaj bi bilo zanimivo povedati. Investicije. Večkrat se govori o državnih investicijah, ki so gonilo gospodarstva. Ali se zavedamo, da manj kot privarčujemo pri porabi javnega sektorja, več moramo vzeti na drugih postavkah? Ali se zavedamo, da vsakega pol odstotka, ki ga popustimo, na primer pri plačah javnega sektorja, pomenijo milijone in milijone evrov državnih investicij. Očitno se tega ne zavedamo, kajti veliko ljudi nas prepričuje, da ni treba nikjer vzeti, hkrati pa bi trošili še več. Če trdim, da to ni mogoče, mi ni treba biti nikakršen neoliberalec. Sem samo človek, ki zna sešteti, da je 2 in 2 štiri in ne 7, 8 ali celo več. Ob vednosti, da ta predlagana politika v zadnjih letih, seveda po vseh teh kazalcih ni obrodila prav nobenih sadov.

Danes lahko še enkrat javno vprašamo tiste največje kritike tokratnega rebalansa, tiste, ki si radi rečejo, da so pripadniki druge ekonomske doktrine. Če igramo po naših pravilih, saj smo ubrali težjo pot, torej brez dviganja davkov in dodatnih finančnih obremenitev, povejte, kako bi rešili trenutno situacijo. Namreč dvigniti davke ni noben problem, danes napišemo odlok, jutri vsi državljani vse plačujejo dražje. Koga bo ta ukrep prizadel, če ne socialno najšibkejših, ki celoten dohodek takoj porabijo? Razen seveda, če se domneva, da ljudje z nizkimi dohodki praktično ne kupujejo drugega kot hrane. Kje so v tem scenariju najemnine, plin, elektrika, voda, telefonija, internet? Ali je to zastonj?! Kdo pri takšnem ukrepu varčuje?! Javni sektor ne. Vse gre bolj na račun obremenjevanja najšibkejših in seveda slovenskih podjetij, posledično krčenje delovnih mest in neposrednega iztiskanja družinskih proračunov. V SLS smo prepričani, da racionalizacije še ni konec. Treba se bo poglobiti tudi v delovanje sistema državnega aparata in poiskati rezerve, za katere vsi vemo, da obstajajo. Vendar tega ni mogoče narediti čez noč. Vlada RS potrebuje čas, nekatere ukrepe pa potrebujemo danes.

Vladna koalicija se je odločila, da bo ubrala težjo pot in najprej uredila odhodke. Da. Prvič v zgodovini racionaliziramo potrošnjo, takoj za tem sledijo ukrepi, ki bodo imeli srednjeročne posledice tudi na prilive v proračun. Za konkurenčnost boljše poslovno okolje, privlačno za investicije, se pravi za te investicije je potrebna potrpežljivost. Vsak sadjar ve, da je sadno drevo treba vsako leto negovati. Konec zime ga je treba obrezati, spustiti v krošnjo sonce, svetlobo, če hočemo imeti vsako leto enak in kvaliteten pridelek. Če krošnje ne obrežemo, imamo sicer bujno cvetenje, vendar eno leto nič pridelka, drugo leto  pa droben in nekvaliteten sadež. Vladna koalicija bo obrezala in uredila to krošnjo, ki jo lahko poimenujemo slovenske javne finance. Pričujoči rebalans proračuna je del tega urejanja in zato ga poslanci SLS absolutno podpiramo. Bi pa želel povedati še nekaj, nobenega iz poslanske skupine SD-ja ni v dvorani, ampak vseeno, ko sem slišal stališče Socialnih demokratov, pa bi v imenu PS SLS želel dodati še to; tudi v prejšnjem mandatu smo sprejeli interventne zakone, leta 2009 je interventni zakon štel 9 členov, leta 2010 pa je interventni zakon štel 11 členov. Bistvo obeh zakonov je bilo usklajevanje socialnih transferjev in usklajevanje pokojnin, torej ciljna publika, če se tako izrazim, interventnih ukrepov prejšnje vlade so bili brezposelni in upokojenci. Ni bilo ne duha ne sluha v prejšnjem mandatu o obdavčitvi bogatih, ne duha ne sluha o velikih državnih investicijah, ne duha ne sluha o kakršnikoli racionalizaciji porabe po ministrstvih, po javnem sektorju, o obdavčevanju nepremičnin, nadstandarda, danes pa ta Vlada RS, ki je na funkciji tri mesece, dobiva opozicijska navodila, da naj ona sprejme te ukrepe in da že zamuja. Razlika med sedanjo in današnjo vlado je danes predvsem ta, da je prejšnja vlada imela sredstva za intervencijo v gospodarstvo, saj se je pospešeno zadolževala, medtem ko trenutna vlada teh sredstev nima več, saj poceni denarja na trgih ni več. Tako je ta vlada oblikovala varčevalnega rebalansa posegla v skoraj 50 zakonov, iskala rezerve povsod, pripravila progresivne ukrepe, ki najmanj prizadenejo najšibkejše. Ukrepi so sistemski, nekateri res začasni, a so pravično porazdeljeni in vsi nosijo svoj del bremena krize. V SLS menimo, da je to edina in prava pot. Dragi poslanci, želim vam obilo jasnih mislih, konsultivnih besednih dvobojev, mirno kri in hladno dvorano.