Spoštovani predsednik Republike Slovenije

gospod dr. Danilo Türk,

cenjeni predsednik Vlade gospod Janez Janša,

cenjeni predsednik Državnega sveta

gospod mag. Blaž Kavčič,

spoštovani predsednik Ustavnega sodišča

gospod dr. Ernest Petrič,

spoštovani predsednik Vrhovnega sodišča

gospod Branko Masleša,

cenjena ministrica in ministri,

spoštovane kolegice in kolegi poslanci,

cenjeni diplomatski zbor,

spoštovani visoki gostje,

državljanke in državljani!

Slovenska država praznuje svoj 21. rojstni dan. Dobri dve

desetletji sta minili hitro. Verjetno se še vsi spomnimo 26.

junija 1991 in tistega slovesnega ter napetega trenutka, ko je

na nabito polnem Trgu republike zadonela slovenska himna,

slovenska zastava pa je ponosno zaplapolala v večernem vetru.

Tistega dne je slovenska država postala resničnost!

Z letošnjim letom zaokrožujemo dveletno obdobje, v

katerem smo tudi v Državnem zboru obeležili vse vidnejše in

pomembnejše dogodke preteklih dveh desetletij, ki so nam

omogočili vzpostavitev suverene slovenske države. Spomnili

smo se sprejetja ključnih ustavnih dopolnil k republiški ustavi,

ki so nam zagotovili legalnost naših nadaljnjih korakov na

poti v samostojnost. S slavnostno sejo smo obeležili prve

demokratične večstrankarske volitve, s katerimi je v slovenski

politiki zavel nov, svež veter. Spomnili smo se sprejetja Zakona

o himni, s katerim smo dobili novo himno, katere temeljno

sporočilo simbolično poudarja, da imajo vsi narodi pravico

do svobode in samostojnosti ter da so svobodoljubje, sožitje,

edinost in sprava predpogoji za svobodo.

Spomnili smo se tudi ustanovitve Manevrske strukture narodne

zaščite, ki je z zavarovanjem in ubranitvijo osamosvojitvenega

procesa pomembno prispevala k uresničitvi samostojne

slovenske države. Prav tako smo obeležili obletnico sprejetja

ustavnega amandmaja, s katerim smo dobili nova državna

simbola, ki sta prestavljala dokončen prelom s prejšnjo

ureditvijo in nov začetek, in pa, seveda, tudi Temeljne ustavne

listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije,

s katero je Slovenija dokončno prekinila državnopravne

vezi s Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in

se vzpostavila kot suverena država. Spomnili smo se tudi

znamenite Brionske deklaracije, ki je Sloveniji zagotovila

mir in evropsko ter mednarodno podporo pri utrjevanju

pozicije neodvisne in samostojne države. Nazadnje smo v nizu

častitljivih obletnic pozdravili 20. obletnico sprejetja Ustave

Republike Slovenije.

Letošnje leto, ki ga bomo zaokrožili z 20. obletnico Državnega

zbora, pa zaznamujejo predvsem 20-letnice vzpostavitve

diplomatskih odnosov s številnimi državami ter dokončnega

konstituiranja Republike Slovenije kot mednarodnopravnega

subjekta in enakopravne članice mednarodne skupnosti. S

tem je bilo Sloveniji dokončno priznano zasluženo mesto na

mednarodnem prizorišču.

Spoštovani,

snovanje in rojstvo neodvisne ter samostojne Republike

Slovenije ni bilo enostavno dejanje. Postavljanje naše države

je bil od samih temeljev naprej dolgotrajen, več stoletij

trajajoč proces. Potrebnega je bilo veliko časa, da je najprej iz

narodovega samozavedanja sploh vzniknila, kaj šele dozorela

želja po lastni državi.

Slovenska zgodovinska pot od naroda do nacije je nedvomno

posebna, svojska. Naša osamosvojitvena pot se ni začela s

prelomnimi dogodki, kot so bili demokratično vrenje v Evropi,

zaostrovanje medrepubliških odnosov v Jugoslaviji in padec

berlinskega zidu v 80. letih prejšnjega stoletja. Čeprav so bili z

vidika osamosvajanja vse to nepogrešljivi in ključni dogodki,

smo Slovenke in Slovenci do tega časa prehodili že precej

daljšo pot.

Slovenke in Slovenci praktično vso svojo zgodovino nismo

razpolagali z lastno politično, kaj šele vojaško močjo. Zato smo

se tesno oklepali svoje pripadnosti – pripadnosti slovenskemu

narodu, ki se je vzpostavila in ohranila prav s pomočjo

slovenske kulture. Reformacija s Primožem Trubarjem

na čelu nam je v 16. stoletju najprej prinesla suverenost v

kulturnem smislu. Trubar je prebudil narodno zavest svojega

ljudstva in postavil temelje narodnega obstoja in narodovega

samozavedanja. Med slovensko etnično skupnostjo je sprožil

kulturno osamosvojitev. Zagotovil ji je mesto na zemljevidu

kulturnih narodov in s tem naredil prvi, usodni korak na dolgi

poti narodove kulturne ter politične samostojnosti. Trubarjevo

delo so kasneje nadaljevali mnogi veliki Slovenci, ki so z

utiranjem poti slovenskemu jeziku in narodovi kulturi nevede

vzporedno utirali pot tudi slovenski državnosti.

19. stoletje, ki še danes velja za stoletje narodov, je Slovencem

in slovenskemu ozemlju prineslo sedanje ime. Enotno

poimenovanje je kljub ozemeljski razdrobljenosti delovalo

izjemno povezovalno in kot takšno zbujalo ideje o združitvi

vsega slovenskega ozemlja v eno celoto. In prav ta drzna misel

je v revolucionarnem pomladnem letu 1848, ki je zdramilo

tudi Slovence, prerasla v prvi slovenski narodnopolitični

program Zedinjena Slovenija, ki naj bi prvič v zgodovini

združil slovensko narodno ozemlje. In čeprav ideja o lastni

državi takrat še ni bila prisotna, smo se kulturno okrepljeni in

narodno samozavestni pridružili marčni revoluciji. Čutili smo,

da smo zrel evropski narod! Kot narod smo želeli združitev

zgodovinsko razkosane slovenske dežele.

Spoštovani!

Čas, ko smo uresničevali svoje osamosvojitvene težnje, je

bil v Evropi čas velikih sprememb in prelomnih dogodkov.

Kljub temu in kljub dejstvu, da smo za mednarodno

priznanje izpolnjevali vse formalne pogoje, je kar nekaj

pomembnih držav članic mednarodne skupnosti nasprotovalo

našemu osamosvojitvenemu procesu in od nas zahtevalo,

da se odpovemo nerealni ideji o samostojnosti, kot so jo

poimenovali. Pravna podlaga, ki smo jo postavili, očitno ni

bila dovolj, zadostoval pa ni niti oborožen upor zoper agresijo

Jugoslovanske armade. Slovenska država je bila v težkem

položaju, grozilo nam je, da se znajdemo v popolni izolaciji.

Sloveniji prijateljske države, vključno z Vatikanom, še posebej

pa njihovi voditelji so kmalu spoznali, da je država Slovenija

realnost, in vrata na mednarodno prizorišče so se nam vendarle

odprla 15. januarja 1992, ko je Republiko Slovenijo priznala

Evropska skupnost.

22. maja istega leta, le slabo leto po razglasitvi samostojnosti

in le sedem mesecev po izteku moratorija, je z včlanitvijo v

Organizacijo združenih narodov Republika Slovenija zaključila

proces konstituiranja samostojne in neodvisne države.

Sprejem v svetovno univerzalno mednarodno organizacijo,

takrat za komaj nastalo Slovenijo ni pomenil le članstva kot

takšnega, ampak predvsem dokončno priznanje Republiki

Slovenije, da je enakopravna članica mednarodne skupnosti. S

članstvom v OZN smo dobili možnost sodelovanja na celotnem

mednarodnem prizorišču. Dobili smo priložnost, da k skupnim

prizadevanjem za boljši ter pravičnejši svet prispevamo svoj del

naporov in pomoči.

Spoštovani visoki gostje, spoštovane državljanke in državljani,

nacionalni konsenz, ki smo ga zgradili v tistem negotovem času

osamosvajanja in že tolikokrat omenjena enotnost, sta nam

omogočila, da smo uresničili sanje. In tudi v preteklih dvajsetih

letih od osamosvojitve pa do danes smo večkrat dokazali, da

smo Slovenke in Slovenci sposobni prilagajanja in odzivanja na

nujne spremembe, ki jih terjajo spreminjajoče se mednarodne

okoliščine in globalizirani svet.

Veliko se zadnje čase govori o padcu socialne države. Toda, ali

sploh upoštevamo, da socialna država temelji na gospodarski

uspešnosti države in da so socialno najmočnejše države

ravno tiste, ki se ponašajo z najbolj tehnološko razvitimi,

najkonkurenčnejšimi gospodarstvi? Smo res tako daleč, da

bomo sami sebe prepričali, da smo sposobni odkriti povsem

nov koncept, kjer lahko vzdržujemo visoko raven socialne

države, ne da bi karkoli naredili za tisti sektor, ki pravzaprav

ustvarja naše bogastvo?

V zadnjih mesecih nam je uspelo narediti majhen, a izredno

pomemben korak. Dokazali smo, da lahko izstopimo iz kroga

nevzdržnega trošenja, da si lahko sami postavimo omejitve

in s tem dali signal celotnemu svetu, da še lahko računa

na slovensko finančno stabilnost. Prepričan sem, da brez

pridobitve manevrskega prostora v smislu varčevanja pri javni

porabi tudi ni mogoče izpeljati tega, pri čemer smo si pa vsi

enotni – spodbuditi naložbe in gospodarsko rast.

Toda vse investicije, pri katerih je prisoten tudi javni denar,

morajo biti zelo premišljene. Naše finančne možnosti so danes

tako omejene, da mora vsaka naložba prinašati korenito dodano

vrednost, prinašati konkurenčno prednost. Infrastrukturni

projekti, ki so pred nami, so nujni, in naša prednostna naloga

je, da jih izpeljemo čim prej. Ravno iz tega razloga bomo

potrebovali pomoč tudi v obliki tujih vlagateljev. In na tej

osnovi je priložnost tudi za ponovni zagon slovenskega

gradbenega sektorja in drugih delov gospodarstva.

Zaradi trenutne gospodarske situacije v Evropi je posledično

tudi naša država na prelomnici. Smo tik pred pomembno

odločitvijo, s kakšnim konceptom kreniti naprej. Ta odločitev

bo zaznamovala naslednja desetletja slovenske države. Nisem

prepričan, da je treba ustvariti povsem svoj gospodarski model,

saj imamo na desetine primerov držav, ki so se v minulem

desetletju tako ali drugače lotile sprememb. Vprašanje je

samo, ali bomo izbrali smer, ki so jo ubrali tisti, katerih ukrepi

že kažejo pozitivne rezultate, ali pa bomo v obupu iskali

alternativne rešitve. Odločitev je še zmeraj v naših rokah.

Glede na našo večstoletno zgodovino pa ni razloga za

pesimizem. Pri preboju iz krize ne gre za vprašanje naše

sposobnosti, ampak predvsem za vprašanje naše volje in naše

pripravljenosti za spremembe.

Naj bo zato, ne glede na trenutne okoliščine, dan državnosti

priložnost, da se vendarle spomnimo, da naša država ni

samoumevna in da je samostojna Republika Slovenija plod

skupnih prizadevanj in skupnih državotvornih dejanj, ki so nam

omogočila, da smo vendarle iz naroda prerasli v nacijo.

Hvala za pozornost in iskrene čestitke ob dnevu državnosti!