Ljubljana, 18. julij 2012 – V nadaljevanju 16. izredne seje Državnega zbora RS je poslanec SLS Roman Žveglič predstavil stališče PS SLS glede predloga Zakona o spremembi Zakona za uravnoteženje javnih financ. Celotno stališče si lahko preberete v nadaljevanju.
Samo nekaj uvoda za začetek, kajti v SLS mislimo, da je očitno neizpodbitno dejstvo treba ponoviti večkrat. Vsi smo bolj ali manj seznanjeni z gospodarskimi razmerami v Evropi in svetu. Vse razvite države so se zaradi padca gospodarske aktivnosti in posledične poti v recesijo lotile reformno. Tiste najpametnejše so jih opravile že v zlatih časih, še pred krizo. V Sloveniji smo z veliko žlico zajemali ekspanzijo gospodarstva tja do leta 2008. Res je, nismo ustvarili rezerv, nismo opravili reform do takrat. Toda nismo jih tudi v naslednjih treh letih. Z izjemo pokojninske reformne, za katero prav dobro vemo s čigavimi glasovi je sploh prestala glasovanje v Državnem zboru RS, resne strukturne reformne na parlamentarne klopi ni bilo.
Tako kot tudi ni bilo resnejšega posega v javne izdatke. Manko v proračunu smo nadomeščali z zadolževanjem v tujini in kriza se v Sloveniji v smislu življenjskega standarda praktično ni dotaknila. Te pravljice je konec in sedaj pred nami ni več dileme ali varčevati, temveč kje in kako.
Če želimo vsaj približno gospodarsko konkurirati ostalim državam in ne samo životariti, potem moramo javne izdatke zmanjšati in na ta načni razbremeniti gospodarski sektor. Z Zakonom za uravnoteženje javnih financ smo posegli na najširši spekter javne porabe. Namen je bil zajeti vse kategorije upravičencev, tudi pokojnine niso bile izjema.
V SLS smo bili ostro proti linearnem znižanju pokojnin, torej povedano enostavneje, da bi vse pokojnine znižali za določen odstotek. Ne. Prvič zato, ker so mnoge pokojnine glede na čas, v katerem se nahajamo, že tako sramotno nizke in drugič, bilo bi zelo neprimerno, da posegamo v pokojnine tistih, ki so si jih prislužili po tem, ko so delali celotno delovno dobo. Tako smo posegli v pokojnine, ki jih plačuje proračun in ki so nadpovprečno visoke glede na večino izplačanih pokojnin. Danes država zagotavlja že 1,4 milijarde evrov na leto za pokojnine. Prepričan sem, da ima iz tega razloga tudi pravico, da tiste, ki od tega denarja dobivajo največ, lahko tudi nekoliko omeji. Zakaj?
Zato, ker so razmere v naši blagajni takšne, kot so. Lahko pa se zgodi, da jutri denarja za pokojnine niti ne bo več. Zakon predvideva črtanje drugega odstavka zakonskega člena za uravnoteženje javnih financ. Kje so po principu solidarnosti? Torej kdor ima več, naj prispeva več. Pokojnine za katere plačuje državni proračun in so višje od 622 evrov do 777 evrov zmanjšujejo največ do 100 evrov, za pokojnine do 933 evrov za največ 150 evrov, za pokojnine do 1088 evrov največ 200 evrov in tako naprej. Višja kot je pokojnina, nekoliko več vzamemo. Ali ni to primer solidarnosti? Ali ni to primer, ki bi moral veljati v socialni državi? Ali ni to, za kar naj bi se zavzemala slovenska politična levica, da pri ukrepih zaščitimo tiste, ki imajo najmanj, hkrati pa obremenimo tistega, ki ima več. Mislim, da smo to v koaliciji storili, sedaj pa hočete predlagatelji to zaustaviti. Prav tako želite črtanje tretjega odstavka, ki največjo izplačano pokojnino, ki izplačuje proračuna, omejuje na 1450 evrov. Spoštovani, kdo pa je tisti, ki si zasluži, da mu država plačuje mesečno rento na to vsoto? Ali je naš standard resnično takšen, da si lahko privoščimo takšne nagrade za posebne zasluge, da ne bo napačno razumljeno?
Prav je, da jih nagradimo za zasluge in športnike za njihove vrhunske dosežke, kulturnike in tako naprej. Toda ali jim moramo plačevati 2000 evrov pokojnine? Potem je tukaj tudi letni upokojenski dodatek. Ali ni tudi ta dodatek sedaj urejen solidarnostno, da ga dobijo največ tisti, ki ga tudi najbolj potrebujejo? Ali ni podobno kot regres, kjer smo se prav tako odločili, da ga uredimo glede na dohodek, torej največ ga dobijo tisti, ki imajo najnižje plače? Poslancem SLS se takšen način zdi pravičen in solidarnosten. Spoštovane poslanske kolegice in kolegi. Pri tej spremembi pa ne moremo mimo naslednje zadeve. V spremembah socialne zakonodaje ste nekateri v prejšnjem mandatu ukinili državne pokojnine. Skoraj 15 tisočim ostarelim smo odvzeli prav tistih borih 189 evrov. V večini je bil to edini dohodek, z redkimi izjemami je velika večina izmed teh 15 tisoč ostarelih kmečkih žensk ali pa gospodinj, ki so celo življenje garale ob svojih možeh na kmečkih gospodarstvih, niso imele možnosti vplačevati prispevka. Ni jim bilo omogočeno. Tudi to je bila pridobljena pravica, spoštovani kolegi iz SD-ja, ki me prekinjate vmes, ko govorim. Takrat nihče izmed poslancev takratne koalicije v prejšnjem mandatu, danes vas kar nekaj sedi v opoziciji, in ni dvignil glasu, tudi takrat, ko smo vas poslanci SLS prosili, da vsaj pustite državne pokojnine tistim, ki jih trenutno prejemajo. Ne. Takrat ste bili trdni in ste te ljudi pošiljali po socialno pomoč.
Danes ste se postavili na stran ljudi, ki iz državnega proračuna prejemajo posebne, izjemne pokojnine za posebne zasluge in podobno. In te pokojnine presegajo krepko 1000 evrov mesečno, nekatere tudi 1500 in več. Torej, kje je sedaj vaš čut za pravičnost, solidarnost, socialno državo? Še nekaj velja poudariti. S spremembami zakonodaje danes nihče izmed tistih, ki so jim pokojnine zmanjšane ni socialno ogroženo, ker če bi bil z zmanjšanjem ogrožen on, kaj je potem s 340 tisoč upokojenci, ki prejemajo pokojnine manjše od 600 evrov. In kar je najhuje, večina izmed teh 340 tisoč ljudi je delala celo življenje, garala v družbenih tovarnah, podjetjih, medtem ko večina izmed ljudi, ki se jim je pokojnina zmanjšala, nimajo izpolnjenih pogojev za upokojitev oziroma so upokojeni na neki drugi zakonski podlagi. Oni torej niso problem.
Skrbi pa vas za tiste, ki imajo tudi po novem zakonu še vedno več od tega zneska. Meni se ta skrb ne zdi logična, da danes protestirajo na cesti upokojenci s 1200, 1300 evrov pokojnine. Tukaj nekaj ne »štima«. Tukaj ni razdora med upokojenci. Naj bo povsem jasno, v PS SLS bomo sodelovali pri popravi krivic, ki so se zgodile nekaterim s tem zakonom. Pristojno ministrstvo že proučuje, kako je s primeri, ko so bili prispevki plačani v kakšni od drugih jugoslovanskih republik. Kajti to resnično ni problem upravičenca, temveč stvar sporazumov med državami. Popravke zakona v tej smeri pričakujemo že v jeseni. Toda, kot že rečeno, kriza velja za vse, tudi za pokojnine pod posebnimi pogoji, z vsem dolžnim spoštovanjem tudi za borce Narodno osvobodilne vojne, mimogrede. Tudi moj oče je aktivni udeleženec Narodno osvobodilne vojne in ga Zakon o uravnoteženju javnih financ ni prizadel, ker dobi 49 evro mesečne rente, razliko od 420 do 470, ker je kmet. Če bi bil delavec bi imel 300 evrov višjo osnovo. To govorimo o solidarnosti.