Ljubljana, 25. september 2012 – »Bomo tudi tam čez čas začeli razmišljati, da bomo tatove, ki ukradejo predmete majhne vrednosti, čez določen čas nagradili, če bodo to svojo dejavnost opustili? Mar bomo takrat sploh še lahko govorili o učinkovitem sistemu kaznovalnega prava?« je pojasnila poslanka SLS Jasmina Opec, ki je v nadaljevanju 6. redne seje DZ RS predstavila stališče PS SLS glede predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških. Celotno stališče si lahko preberete v nadaljevanju.
V naravnem, nekem idealnem stanju bi morali imeti vsi ljudje enako visok razvit občutek pravičnosti in pogleda na to, kaj je prav in kaj ni, vendar ideala ni, je zgolj stanje, v katerem družbo kot tako tvorimo posamezniki z različnimi pogledi, različnimi interesi in da tudi z različno stopnjo moralne zaveze do sebe in drugih. Na podlagi naše različnosti smo priseljeni urediti najnujnejše odnose v družbi, če se želimo izogniti anarhiji in brezvladju oziroma če želimo obstati in preživeti. V ta namen je nastalo pravo, pravo kot sistem pravil, ki so družbeno sprejemljiva in glede katerih obstaja v družbi določeno soglasje. Pravo ni samo sebi namen, ampak vnaša v družbo nek pravni red, določa, kaj je dopustno in kaj je nedopustno. Riše meje mojega dovoljenega in tvojega prepovedanega. Slehernemu posamezniku dovoljuje uresničevanje njegovih pravic in zahteva izpolnjevanje njegovih dolžnosti. Človekovo in družbeno življenje sestavlja neskončno število posameznih ravnanj, vedenj, delovanj in dejanj. Z njimi zadovoljujemo potrebe in opravljamo dolžnosti. Potreb ne zadovoljujemo in dolžnosti ne opravljamo, kadar se komu zdi to primerno, prijetno, lažje, temveč nas pri tem vežejo določena pravila. Ta pravila nastajajo zaradi sožitja z drugimi ljudmi, ta pravila, ki so zapovedi in prepovedi so običajna, moralna, socialna, pravna, vendar vemo, da idealizma ni, zato tudi ne gre pričakovati, da bodo posamezniki vedno in povsod spoštovali pravice in dolžnosti, ki veljajo v sami družbi. Čeprav nezaželen, vendar dejansko živeči je pojav ravnanj, ki jih določena družbena skupina ali družba v celoti šteje za neobičajna, škodljiva, nemoralna, asocialna in za družbo nevarna. Če želimo, da bo takih ravnanjih v družbi čim manj, moramo vzpostaviti ustrezno reakcijo na njihovo pojavnost. Sporočiti moramo, da takih dejanj kot družba ne odobravamo in jih ne toleriramo. V ta namen smo razvili sistem kaznovalnega prava, ki skozi sankcije moralno obsoja kršitve pravil in poskušajo doseči krepitev družbene morale ter vplivati na razvoj družbene odgovornosti in discipline ljudi na eni strani ter odvrnitev storilca od ponovne kršitve pravil na drugi strani. Določena pravila so torej obvezna. Predstavljajo našo dolžnost, našo moralno dolžnost in ne zgolj možnosti, da jih lahko spoštujemo.
Predlagatelji novele Zakona o prekrških menijo, da je treba dobre voznike stimulirati, ker bi si ti prizadevali, da bi bili med najboljšimi. In ko bi bili nagrajeni, bi bili ponosni in bi si prizadevali, da bi ostali na pravi poti. Normativne ureditve prometne varnosti naj se po njihovem ne bi jemalo kot prisile, ki se ji je treba pač ukloniti samo v primeru, ko je voznik zasačen pri kršitvi. Namen predloga novele zakona je po mnenju predlagatelja, da ni poudarek zgolj na kaznovanju slabih, temveč da se nagradijo tudi dobra dejanja. Trdijo tudi, da ni bolj plemenitega dejanja, kot je varovanje življenja in zdravja, zato so mnenja, da varni vozniki zaslužijo nagrado. Težko se je strinjati z navedeno argumentacijo, da si voznik za previdno in počasno vožnjo v bližini šol, kjer se igrajo razposajeni otroci, zasluži nagrado. Taka vožnja ni njegova možnost oziroma njegovo plemenito dejanje, je njegova dolžnost - dolžnost varovati življenje in zdravje teh otrok. Moja dolžnost je, da varujem vaše življenje kot udeleženka prometa, tu nimam izbire. Ne morem izbirati med tem, ali bom ali ne bom, odvisno od nagrade, ki me čaka, s prekoračitvijo hitrosti zbila kolesarja, ali se zaradi telefoniranja po mobilnem telefonu zaletela v avto, v katerem se bo družina odpravljala na dopust. Spoštovanje cestnoprometnih predpisov z namenom preprečitve takih dogodkov ni samo moja pravna, je predvsem moja moralna obveznost, za katero ne smem in ne morem pričakovati nobene nagrade.
Predlog nagrajevanja kršiteljev prekrškov nadalje kar hitro odpre debate o tem, ali se nagrajevanje pridnih lahko širi tudi na druga področja kaznovalnega prava, recimo na področje kaznivih dejanj. Bomo tudi tam čez čas začeli razmišljati, da bomo tatove, ki ukradejo predmete majhne vrednosti, čez določen čas nagradili, če bodo to svojo dejavnost opustili? Mar bomo takrat sploh še lahko govorili o učinkovitem sistemu kaznovalnega prava? Institut opozorila vsebuje že zdaj veljavni Zakon o prekrških, ki določa izrek opozorila ob prekrških neznatnega pomena, torej tistega, ki je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica. S predlogom novele Zakona o prekrških, ki je v pripravi na ministrstvu, naj bi ta institut dobil še jasnejšo opredelitev, s čimer je pričakovati večje število izrečenih opozoril namesto represivnega ukrepa. Gre torej za dejanja, ki se kot posebno lahka tretirajo sama po sebi in ne na podlagi nekega predhodnega pridnega in vzornega obnašanja. Državljanke in državljani RS moramo spoštovati in uresničevati tudi dolžnosti, ki jih imamo, in se ne sklicevati samo na pravice, ki naj nam bi pripadale. Vsak od nas ima svoje dolžnosti v tej družbi, za uresničitev katerih ne smemo pričakovati nagrade. Predvsem pa ne, če se te dolžnosti nanašajo na življenje in zdravje ljudi okrog nas. Zaradi tega in zaradi že navedenih dejstev v PS SLS smatramo, da predlog novele Zakona o prekrških ni primeren za nadaljnjo obravnavo.