Ljubljana, 23. oktober 2012 - V nadaljevanju 7. redne seje Državnega zbora RS je poslanec SLS Roman Žveglič predstavil stališče Poslanske skupine SLS do Zahteve Državnega sveta RS za ponovno odločanje o Zakonu o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank. Več si lahko preberete v nadaljevanju.
Spoštovani podpredsednik, gospod državni sekretar, drage kolegice in kolegi!
Stališče Slovenske ljudske stranke do sanacije bank je že znano. Nešteto ur smo o tem razpravljali, pa bom še enkrat povsem preprosto povedal poanto tega konflikta. Imamo dva osnovna koncepta, oba sta že bila v uporabi v številnih državah. Opozicija in Državni svet predlagata nadaljevanje finančnih injekcij posameznim bankam, torej reševanje z neposrednimi dokapitalizacijami. Drugi koncept, koalicijski, je širši. V določenem delu tudi predvideva dokapitalizacije, sicer v manjšem obsegu. Hkrati pa omogoča tudi prenos določenih terjatev z bank na posebno družbo. Pustimo zdaj, da gre zgolj za zakonodajno podlago za izvajanje, medtem ko bi nekateri želeli v zakonu celotne izvedbene akte, mogoče celo posamezne terjatve. V Slovenski ljudski stranki med tema dvema načinoma vidimo bistveno razliko. Pri prvem država vrže v bančno brezno stotine milijonov, celo milijard, in - kaj potem? Dvigne roke, da vidimo, kar bo, bo, odgovoren ni nihče, seveda če noče biti. Recimo, kdo bo odgovarjal, če bi skozi NLB, NKBM in Abanko stekli še 2 milijardi davkoplačevalskega denarja brez učinka - politiki, direktorji, mogoče mi, posamezni poslanci? Saj se malo hecamo, kajne.
Še ena temeljna razlika je med reševanjem bank preko instituta slabe banke ali preko dokapitalizacij, kot predlagajo Socialni demokrati in Državni svet. Naš predlog predvideva čim hitrejše čiščenje bilanc. Torej, banke naj bi čim hitreje začele s kreditno aktivnostjo, ocenjevanjem tveganj pri posojanju. Naj se raje posvetijo poslovanju podjetij, ki so zainteresirana za kredit, ne pa da se ukvarjajo s preteklostjo. To je ta bistvena razlika. Zgolj z dokapitalizacijami bank ostaja nevarnost, da bo vložek ocenjen prenizko, banke se bodo čistile same. Nimamo niti zagotovila, da bodo uspešno same rešiti te težave, in kar je še huje, obstaja resna možnost, da bodo odpisovale te slabe kredite več let. Kaj je nevarnost tega? Stagnacija! Resnično me zanima, ali imamo še nekaj let časa, da se banke, pod narekovaji rečeno, "spucajo" same od sebe. Verjetno nekateri, ki se s tem ukvarjate, dobro poznate primer Japonske v 90. letih, ko praktično celo dekado ni zagnala gospodarstva. Tako tudi veste, da je bil tam problem ravno podcenjevanje problemov v bančnem sektorju.
Državni svet oziroma podpisniki zahteve za veto, nekateri med njimi so očitno tudi strokovnjaki za ekonomska vprašanja, povsem slučajno pa so še na čelu vodstev nekaterih sindikatov, navajajo, da namen zakona ni sanacija bank za reševanje gospodarstva, temveč odkup premoženja bank in preprodajo podjetij. Svetujem Državnemu svetu, da še enkrat pogleda, kaj je zapisano v zakonu, tudi glede obveznosti preostalih bančnih lastnikov in glede standardov za ocenjevanje terjatev. Raznim fantastičnim scenarijem o zlobnih namerah te koalicije v prihodnosti je mesto kje drugje.
Poslanci Slovenske ljudske stranke bomo ponovno podprli zakon. Je ključna rešitev za trenutni bančni sistem in bistvena točka, od katere je odvisno, ali nas bo še kdo v Evropi jemal resno ali ne. Hvala.