Ljubljana, 23. november 2012 - Na današnji 21. redni seji Državnega zbora RS je poslanec SLS Roman Žveglič predstavil stališče Poslanske skupine SLS glede predloga sklepa o zahtevi DZ RS za presojo ustavnosti posledic, ki bi nastale z odložitvijo uveljavitve ali zaradi zavrnitve ZAkona o ukrepih RS za krepitev stabilnosti bank na referendumu. Več si lahko preberete v nadaljevanju.  

Spoštovani, lep dober dan vsem skupaj!

V Slovenski ljudski stranki ne pomnimo kdaj je na zadnje potekala tako dolga in temeljita razprava o nekem zakonskem predlogu in da bi pozicija in opozicija ostala konceptualno na tako različnih bregovih. Vsi se strinjamo, da je v slovenskem bančnem sistemu treba nekaj narediti. Res je, da nekateri trdijo, da je problem v podjetjih in ne v bankah. Ti so v manjšini in verjetno podjetništva niti od daleč niso videli. Toda pri tem konsenzu, da je treba nekaj narediti se tudi vse konča. Po mesecih razgovorov še vedno govorimo o dveh različnih konceptih in dve minuti pred 12. opozicija in sindikati želijo popolno spremembo koncepta ter načrtovane državne intervencije v banke. Ko takole poslušamo stalne in ponavljajoče se kritike na račun koalicije, moramo v Slovenski ljudski priznati, da včasih kar ne vemo več, kaj pravzaprav želi parlamentarna opozicija od nas. Karkoli želimo narediti smo tarča kritik, če tega istega ne storimo smo prav tako tarča kritik. Če rečemo, da bomo dokapitalizirali banke, poslušamo očitke, da to ni v skladu z naši napovedmi pred volitvami. Če rečemo, da jih ne bomo dokapitalizirali, potem ogrožamo delovna mesta, ropamo državo, razprodajamo premoženje. Če tisočkrat obrazložiš, da za nas koncept postopnih dokapitalizacij v prevodu nadaljevanje deljenja denarja bankam brez nadzora ne pride v poštev, opozicija še toliko bolj vztraja pri nasprotnem. Seveda, ker se tako lepo sliši v kamero govoriti o zapravljanju petih, šestih, milijardah evrov. Finančni minister, ki je že tisočkrat ponovil, da gre v večji meri za državna jamstva in je v zakonu zapisana samo zgornja meja, težko tekmuje s poslanskimi nastopi, ki vpijejo o ropu stoletja, razprodaji premoženja in govorjenju o najdražjih možnih rešitvah. Je pa zanimivo. Nasprotniki zakona o ukrepih za krepitev stabilnosti bank si niso edini, koliko sploh stane njihova alternativna rešitev in ali bi sploh kaj rešila. Tukaj v parlamentu se govori o milijardi, dveh, treh. Po nekaterih neuradnih ocenah naj bi slabe terjatve v bančnem sistemu znašale okoli 6 milijard evrov. Iz tega vidika je govorjenje o dražji in cenejši rešitvi prazno govoričenje, ker v resnici na ljubo alternativna rešitev niti slučajno ni realno predstavljena s številkami. V Slovenski ljudski stranki se resnično bojimo, da pravega alternativnega načrta za dejansko čiščenje bančnih bilanc ni. Nadaljnje vzdrževanje bank na intenzivni negi z nekaj sto milijonov evrov vsakih pol leta ne koristi nikomur in ne pomeni premika pri odpravljanju kreditnega krča. Zato si ne morem kaj, da nas ne bi to mrzlično nasprotovanje temu zakonu napeljevalo k razmišljanju, da je v ozadju nekaj drugega.

 Ali res ne izvira del strahu tudi iz tistega famoznega člena, ki predvideva veliko daljše zastaralne roke za vsa dejanja povezana z dejanji sumljivih kreditov brez kritja?

 Ali res ni mogoče problem, da se bodo kreditne mape slabih terjatev odprle in da se prav lahko zgodi, da bodo iz njih začeli padati okostnjaki? In, če je res, da je večina tajkunskih kreditov bila podeljena v mandatu 2004-2008, kje je potem problem? Na plano s temi kreditnimi mapami, v Slovenski ljudski stranki s tem nimamo prav nobenih problemov.

 Zdaj pa dovolite, da pridem na samo zahtevo za ustavno presojo. V Poslanski Slovenske ljudske stranke verjamemo, da ima lahko zavrnitev tega zakona dejansko za posledico onemogočanje države, da izpolni svoje obveznosti. Mogoče se to ne bo zgodilo izključno, zaradi vsebine tega zakona. Tisto, kar veliko bolj skrbi je psihološki učinek. Če kdo misli, da bi zavrnitev tega zakona pomenila politični zlom aktualne vlade je to še najmanj, kar nas skrbi. Stvari se bodo zakomplicirale huje. Zavrnitev tega zakona bi bila tista češnja na vrhu sadne kupe, ki bi glasno sporočala v Evropo in svet, v Sloveniji spet ni dogovora, tako tudi ni sprejete in posledice bodo tukaj. Nič ne bo pomagalo protestiranje, da nismo tako mislili, da se bonitetne agencije motijo, da so nepravične in podobno. Nič ne bo pomagalo prepričevanja nekaterih politikov, da pri nas pa le ni tako hudo, posledice bomo čutili izključno v denarnicah. Če se izrazim popolnoma pragmatično, povsem vseeno je ali se mi tukaj prepiramo ali je to reformni zakon ali ni. Gre za potrjen ukrep s strani evropske centralne banke, evropske komisije in mednarodnega denarnega sklada. Evropska skupnost in vse pristojne institucije so ga vzele kot bistveni korak našega napredka, obračanju trenda padanja gospodarskih aktivnosti. Za njih je reformni zakon in njegov padec bodo zaznali kot padec reforme ne glede na to kaj razpravljamo tukaj v Sloveniji in kaj si mislijo o tem sindikati.

 Veliko je govora o stroki pri temu zakonu. Zanimivo, tudi tukaj je prišlo do delitve, če se spomnite na resne in neresne ekonomiste. Ob tem nujno velja izpostaviti da so vsi tako imenovani resni ekonomisti, da štejejo že kar krepko preko šestdeset let in so svoje znanje dokazovali že v nekdanji skupni državi medtem, ko nekoliko mlajši tisti, ki so obiskovali tudi kakšne ekonomske šole v tujini, objavljali članke v mednarodno priznanih strokovnih revijah, veljajo za neresne. Kaj je njihova krivda? To, da bolj ali manj podpirajo slabo banko, ker kakršne koli druge alternative ne vidijo.

 Poslanci Slovenske ljudske stranke smo prepričani, da vam je prav vsem kolegicami in kolegom tukaj v dvorani še kako kristalno jasno kaj pomeni referendumski ne tej rešitvi. Pomeni takojšnjo izgubo zaupanja finančnih trgov. Moram reči, da sem osebno fasciniran kako brezbrižno in lahkotno gledate na to in brez težav govorite v kamero ljudem, da se ne bo nič zgodilo. Ne gre pri tem, da škodite ministru ali pa kakšnemu koalicijskemu poslancu ali kompletni vladi. S tem vztrajanjem pri referendumu se škodi državi, zato, ker bomo imeli zelo kmalu kapitalsko neustrezne banke. Slabe terjatve danes obstajajo in so takšne kot so, ne bodo izginile. Ali jih bo poskušala reševati posebna družba ali pa bomo to naredili tako, da bomo bankam neposredni dali denar, konec koncev v teoriji je znesek, ki ga potrebujejo, enak. Banke potrebujejo določeno vsoto denarja na takšen ali drugačen način.

 Miselni preskok, pri čemer se bistveno razlikujemo, da smo se odločili izbrati možnost, ko bo slabe bančne terjatve obravnavala posebna agencija. Tega ne bomo več prepuščali bankam. Ob tem bi spomnil na besede najuglednejšega bančnika pri nas, gospoda Franceta Arharja, ki je na eni izmed sej Odbora za finance lepo povedal, kje ste bili zadnja štiri leta s predlogom o slabih bankah znotraj bank samih? UniCredit je notranjo slabo banko ustanovila leta 2008, kje so bili tedaj današnji kritiki, kje je bil tedaj kdo, ki je bil odgovoren za državne finance, da ni šel pogledati kaj se tam dogaja? Danes nimamo več časa, da bi bankirjem nalagali naj se vendarle sistematično lotijo upravljanja s slabimi terjatvami. Danes banke rabimo zato, da so s kreditiranjem tista prva podpora gospodarstvu. Opozicija govori, da je vsega kriva previsoka zadolženost podjetij, toda poznamo primere dobrih, uspešnih, malo zadolženih podjetij, ki pri teh istih bankah prav tako ne dobijo denarja. Seveda ga nekateri najdejo drugje, bodisi v tujih bankah, doma bodisi v tujini. Imamo v lasti banke, ki ne posojajo in ki ne kreditirajo gospodarstva, to je bistvo problema in tudi bistvo te ustavne presoje.

 Država ima velik del odhodkovne strani proračuna zakonsko določene. Spomnimo samo za socialne transfere, ki znašajo okoli milijardo evrov. Doplačilo iz proračuna za pokojnine, ki znaša skoraj milijardo in pol. Če ne odpravimo kreditnega krča, si ne upam niti pomisliti, kakšna drastična krčenja se obetajo tako v sociali kot kje drugje. Si mar to želimo? Če zakon pade, bom problem ostal, ne bo izginil, samo izvrševanje proračuna bo še veliko težje.

 Spoštovani! Po mnenju Slovenske ljudske stranke  takšno vprašanje kot je način saniranja bank, ni stvar za referendumsko odločanje. Zato bomo poslanci Slovenske ljudske stranke podprli zahtevo za ustavno presojo referendumske zahteve. V kolikor pa do njega pride, verjamemo, da bo pri ljudeh vseeno prevladal razum. Svoja politična prepričanja bodo za hip odložili na stran in naredili tisto kar je za njih najbolje in kar jih bo najmanj prizadelo.