Ljubljana, 5. december 2012 - V nadaljevanju 23. izredne seje Državnega zbora RS je vodja poslanske skupine SLS Mihael Prevc predstavil stališče Poslanske skupine SLS do dopolnjenega predloga Proračuna Republike Slovenije za leto 2013 in dopolnjenega predloga Proračuna Republike Slovenije za leto 2014. Več si lahko preberete v nadaljevanju.

Hvala lepa za besedo, gospa podpredsednica. Spoštovana ministra, spoštovane kolegice in kolegi.

Sprejemanje proračuna za naslednje dve leti je poleg nekaterih ključnih reform najpomembnejši trenutek v tem mandatu. V njem se zapišejo tudi okvirji bodoče ekonomske politike, ki jo vodi država. Poglejmo samo pogled stanja v katerem smo se znašli. Slovenija je kot srednjeevropsko malo gospodarstvo močno vpeta v mednarodne finančne in gospodarske tokove. To smo želeli. Vstopili smo v Evropsko skupnost in v skupno monetarno unijo, torej prevzeli smo skupno valuto evro. Kaj to pomeni? Pustimo sedaj zakonodajne obveznosti do Evrope. To dejansko pomeni, da smo se še zavezali k padcu fizičnih mej, da smo sprejeli igro, ki jo igrajo najrazvitejša gospodarstva. Nenadoma moramo biti konkurenčni, nenadoma moramo tekmovati na svetovnih trgih. Nenadoma so postale naše tekmice države, katere smo včasih puščali daleč zadaj, Slovaška, Poljska, Češka, tudi Madžarska, nas prehitevajo. S takšno dinamiko kot jo imamo v zadnjih letih se bomo v nekaj letih iz države, ki jo je Evropska unija postavljala za vzor, spremenili v vzorčni primer zavožene državne ekonomske politike. Res je, svetovno krizo smo pričakali nepripravljeni, praktično brez evra na rezervi za slabše čase. Toda sledila so tri leta slepitve in tri leta laganja samim sebi, da ni tako hudo, da bo že nekako, da se bo čudežno vse rešilo samo od sebe. Pa se ni. Nič ni pomagalo ogromno zadolževanje, za katerega danes plačujemo visoke obresti. Večinoma tudi zato, ker sposojeni denar ni šel v investicije, v zagon gospodarske rasti, temveč v umetno ohranjanje življenjskega standarda prebivalcev.

Seveda še najmanj tistih, ki so izgubljali službe kot po tekočem traku v realnem sektorju. Danes ni več dovolj, da smo boljši od nekdanjih držav skupne republike, danes moramo biti najboljši v Evropi in ne na Balkanu. To je bil cilj, ki smo si ga zadali.

Že leta 2009 je Slovenija obljubljala kako bomo stvari uredili, da se bomo spravili v red in uredila svoje finance, da ni nobenega problema. Pa je bil javno finančni primanjkljaj proračuna najprej 6%, naslednje leto 5,7% in naslednje leto še 6,4%. Konec koncev že četrto leto kršimo pakt o stabilnosti in rasti. Res je, tudi druge države so ga kršile toda vsi ti ostali kršilci, z izjemo Grčije, Portugalske, Cipra imajo danes javne finance pod nadzorom v okviru dovoljenega, saj so reformirali, vložili so v manj obremenjeno poslovno okolje. Pa Slovenija?

Prepiramo se o varčevanju pa se varčevanje sploh še ni začelo. Prepiramo se o zgrešeni, neoliberalni politiki pa liberalizma še povohali nismo. Prepiramo se o posebnih pokojninah, pa kmalu ne bomo niti rednih več izplačevati.

Če pogledam samo nekaj primerov, ki so skregani z osnovno logiko in resnici na ljubo ga ni Evropejca, ki bi jo razumel, sredstva namenjena za šolstvo. Ali se upa danes kdo izpostaviti, stopiti naprej in reči slovenski srednješolski in visokošolski sistem je boljši, kot pred desetletjem. Po vsej logiki bi moral biti, saj se sredstva za izobraževanje že 22 let samo dvigajo, a vseeno beremo strokovne intervjuje, kjer pedagogi opozarjajo, da je splošna raven znanja padla, da pada zahtevnost, da smo primerljivo gledano vedno manj konkurenčni.

Je res problem samo v pomanjkanju denarja ali mogoče zajec tiči tudi v kakšnem drugem grmu? Več kot očitno ne ločimo med vlaganjem v znanje, ki bo dosegalo dejansko dodano vrednost in vlaganjem v znanje zgolj na proračunski postavki. Ali se zavedamo, spoštovani, da so sredstva za izobraževanje v proračunu enaka tistim iz leta 2008. Bojim se, da pedagoške lobije, mimogrede to so tisti, ki ob vsakem posegu v ta del proračuna zaženejo vik in krik, ne skrbi kakovosti izobrazbe naših otrok. Sami se še kako dobro zavedajo, da je na tem področju denar samo eden od dejavnikov, še bolj ključen dejavnik pa je pedagoški pristop, uvajanje sodobnejših, novejših načinov podajanja znanja, sposobnost motivacije študentov.

Staro pravilo, za katerega se bojim, da še toliko bolj velja v naši državi pa je, da dokler se ne zapre finančna pipica, ne moreš pričakovati sprememb.

Še enkrat pa poudarjam. Izobraževalni sistem ima z novim predlogom proračuna še vedno vsaj toliko denarja, kot ga je imel leta 2008 ali na enkrat s tem ne znamo več delati, ali pa je mogoče problem, da imamo sicer res največ vpisanih študentov na prebivalca a hkrati zelo nizek delež tistih, ki študij tudi dejansko končajo. Da o kakršnikoli načrtni študijski politiki glede na dejanske potrebe po kadrih v državni niti ne govorimo.

Danes izobražujemo mlade za prijavo na zavod za zaposlovanje. Mednarodno primerljivi kazalci kakovosti izobraževalnega sistema z izjemo nekaj tehničnih fakultet, ki dosegaj vrhunske rezultate, pa vztrajno padajo. Tako kot tudi splošna izobraženost in celo pismenost. Je res zato krivo samo pomanjkanje denarja?

Prepričan sem, da je rezerv še veliko, ne samo pri plačah, pri številu zaposlenih, pri glavarini na študenta, tudi povsod drugje. To so nam potrdili številni profesorji, asistenti, študenti.

Spoštovani! Študentje, od vas in nas pričakujejo kakovost. Te pa se ne da kupiti izključno z denarjem, tukaj je še vse kaj drugega in dokler se sredstva za ta namen in dokler so sredstva za ta namen enaka, kot v najuspešnejšem letu te države, potem lahko državljanke in državljani zagotovo pričakujejo od izobraževalnega sistema več.

 

Drugi očitek, ki ga v Slovenski ljudi stranki nikakor ne moremo razumeti, je obseg predvidenih evropskih sredstev v proračunu. Ko smo slišali očitke o preambicioznosti in prenapihnjenosti tega dela proračuna smo bili bolj kot ne šokirani. V petih letih, torej do začetka letošnjega leta 2012 smo uspeli počrpati izključno 1,3 milijarde evrov ali dobrih 30 % od skupaj 4,1 milijarde evrov evropskih kohezijskih sredstev, ki jih ima Slovenija na voljo v programskem obdobju 2007, 2013. Samo 30 %. Za takšno realizacijo bi v vsaki normalni državi padale glave, kajti glede na dinamiko, ki jo je zastavila prejšnja vlada, bi skoraj dve milijardi evrov pustili v Bruslju. Danes aktivno več deset ljudi dela dneve in noči, da bi do konca leta 2013, ko poteče ta perspektiva poskušali počrpati, kar se le da. In danes se nekateri povsem odkrito čudijo, zakaj smo v proračunu 2013 planirali porabo milijardo in 100 milijonov evrov in v proračunu 2014 839 milijonov evrov teh sredstev. Zato, ker zelo, zelo zelo enostavna matematika pove, da druge izbire nimamo, sicer bomo milijardo evrov že izpogajanega denarja pustili v Bruslju. In to v času, ko znižujemo otroške dodatke, ko smo prisiljeni dvigovati davke, ko smo prisiljeni zniževati plače nam vi očitate preveč ambiciozne načrt za črpanje. Očitate nam optimizem. Namesto, da bi stopili skupaj in pobrali od Evrope tisto, kar nam Evropa nudi.

Včeraj smo spet dobili namig o napovedi sindikalne stavke. Nasprotujejo proračunoma. Bojda gredo zopet v boj za zagotovitev delavskih pravic za socialno enakost, v boj proti kapitalizmu, proti varčevanju. Povejte mi, so to isti sindikati, ki imajo v skupni večinski lasti eno izmed bančnih hranilnic, katere skorajda milijonski vsakoletni dobiček si redno razdelijo med svoje sindikalne centrale? Zakaj potem tega dobička ne razdelijo med zaposlene v hranilnici? Zakaj ga ne razdelijo med komitente hranilnice? Konec koncev, zakaj ga ne razdelijo med svoje člane? Ne nazadnje, zaradi svojih članov in njihovih članarin tudi obstajajo. Zakaj sta si dva člana uprave te hranilnice samo v lanskem letu razdelila 350 tisoč evrov, ko pa se sindikati borijo za socialno enakost delavcev? O delavski pravičnosti nam predavajo tudi nekateri, ki imajo višje skupne prejemke kot poslanci, ministri, pa tudi marsikateri direktorji uspešnih podjetij. Sploh vemo, kaj je to sindikalno gibanje v razviti državi. To je gibanje za boljši jutri delavca. V Nemčiji, Avstriji in še kje delavci v teh državah so pripravljeni stopiti korak nazaj, ker vedo, da to pomeni boljši jutri. Pri nas ni upanja, nihče ne gleda na jutri, različni lobiji, ki jim je danes lepo se borijo za danes. Za današnje obstoječe privilegije. Jutri ni pomemben za njih. Kako dolgo še, se sprašujem?

Še nekaj velja povedati, v Slovenski ljudski stranki nas alternativne rešitve, ki jih ponujajo nasprotniki našega dela ne prepričajo. Govoriti o megalomanskih projektih, milijardnih državnih investicijah, govoričenje o obdavčenju kapitala, ki ga je iz leta v leto manj in izgleda tako kot da ne živimo v istem stoletju. Čakamo samo še da bo nekdo na naslednjih volitvah nastopil zgolj s čudežno tabletko, ki v hipu reši vse težave. Vedno več državljanov, kar je po svoje paradoks si ob nezmožnostih dogovora, kako bi se kot država rešili iz te situacije s pričakovanjem gleda na prihod Evropske pomoči. Seveda, razmišljajo v smeri, da je bolje začeti s pogorišča kot pa se še nekaj časa utrujati s tovrstnimi blokadami in pa prerivanji.

V Slovenski ljudski stranki smo dobro preverili kaj pomeni prihod tako imenovane trojke, torej nekoga, ki bo v zameno za tekočo likvidnost države postavljal pogoje. Nekaj verjetno vseeno državljani ne vedo, ta trojka ne bo šla pogledati ali je v javni upravi preveč zaposlenih, tudi ne bo gledala kakšni so normativi v vrtcih, ne bo gledala ali so upokojeni s posebnimi pogoji zaslužili to ali niso ali je nekdo vplačeval petintrideset ali štirideset let v pokojninsko blagajno. Ne, delujejo veliko bolj enostavno. Oni zelo dobro vedo, da tri ključne kategorije sestavljajo osrednji del proračunske porabe in sicer sociala, pokojnine in plače javnih uslužbencev. Navodilo bo enostavno, zmanjšajte vse te izdatke za 20 %. Potem bodo naši prepiri o tem kdo si je zaslužil pokojnino, kdo ne, kdo v javni upravi dela in kdo ne popolnoma na stranskem tiru.

To je realnost in v Slovenski ljudski stranki smo se odločili, da ljudem nalijemo čistega vina. To smo poskušali že pred leti, ko smo že takrat podpirali nekatere reforme, to poskušamo tudi danes. Brez sprememb ne bo sprememb in brez koraka nazaj, brez odprave sistemskih napak, ki smo jih kot država nabrali v zadnjih desetih letih nas čaka zelo žalosten scenarij. Kričati, da delavci niso povzročili finančne krize je zelo lahko, toda niso je povzročili niti nemški delavci, niti angleški niti delavci na švedskem pa so tam naredili to o čemer se danes prepiramo. Naredili so reforme in spravili so v red svoje javne finance. Resnično se izogibamo temu, da bi kogar koli krivili za nazaj in da smo pravzaprav evropski komisiji vsa ta leta obljubljali ureditev državnih financ pa nihče ni zmogel političnega poguma to opraviti. Toda danes, te iste ljudi, ki niso spoštovali teh zavez, ki so pripravljali proračuna z ogromnimi primanjkljaji danes druge, domnevno varne opozicijske strani kričijo o napačni politiki. Po izvolitvi predsednika Holladna v Franciji so Slovenijo preplavile parole o tem kako se reči streže v levi opciji, torej pri socialistih. Ne boste verjeli, francoski predsednik se danes ukvarja z zmanjševanjem proračunskega primanjkljaja. Neverjetno, kajne? Morda so tudi zgodbice o francoski blaginji zato potihnile.

Da je Slovenija vsaj približno na pravi poti je pokazala zadnja izdaja dolarskih obveznic. Vsaj žarek upanja je posijal. Seveda pa nekaj kar se gradi mesece se lahko poruši v nekaj dneh. Če smo pred leti še imeli možnost alternative zmanjšanju porabe, torej ves kreditni potencial usmeriti v razbremenitev gospodarstva in izboljšanje poslovnega okolja tega denarja danes žal ni več. Danes moramo najprej nekaj privarčevati, da bomo potem ta sredstva sploh lahko preusmerili v gospodarsko rast.

Spoštovane kolegice in kolegi. Pri sprejemanju proračuna je vedno tako, da razpoložljivi denar prerazporejamo iz ene postavke na drugo, se pa vsi strinjamo, da trošiti več, kot smo sposobni narediti, ne moremo. Nehajmo se slepiti, da obstaja nekakšna druga formula. V Slovenski ljudski stranki že nekaj časa ocenjujemo, da je dovolj populizma in demagogije.

Ne bom se opredeljeval ali sta proračuna za naslednji dve leti dobra ali slaba, vemo pa nekaj, sta prilagojena današnjim, razmeram iz tega vidika sta realna, ker življenja v oblakih je počasi konec. Lotiti se moramo reform, ker samo te prinašajo delovna mesta in boljšo prihodnost za naše zanamce. Vedno bodo obstajali ljudje, ki jim spremembe ne bodo po godu. Danes lahko samo rečem, kdor je imel nekaj leta 2007, 2008 in ima danes vsaj toliko, če ne še več in s tem ni zadovoljen, naj se čim prej prebudi, sicer se bo zbudil v nočno moro.

V Slovenski ljudski stranki se tega že nekaj časa zavedamo, zato imata oba proračuna vso podporo naših poslancev. Hvala lepa