V soboto 19.januarja 2013 so se v krogu njegove družine poslovili od Janeza Lukača, pravnika, sodnika, delegata, poslanca, dolgoletnega predsednika vladne komisije za izvajanje zakona o popravi krivic.
V vse zadolžitve, funkcije in položaje, ki jih je Janez Lukač v svojem razgibanem življenju opravljal je prinašal strokovnost, človeško širino in zvestobo slovenstvu. Toda sintezo in izpolnitev njegove človeške, strokovne in etične drže je udejanil v več kot dvanajst letnem vodenju Komisije za popravo krivic.
Janez Lukač se je rodil 9.septembra 1931 na Savi pri Litiji. Po vojni je skoraj desetletje delal v policiji. Leta 1958 je diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Kmalu po zaključku študija je bil 4 leta sodnik; nato sekretar republiške in kasneje več kot 10 let sekretar skupščine SFRJ. Med leti 1980 in 1990 je bil profesionalni delegat v Zveznem zboru skupščine in tudi predsednik njene Zakonodajno pravne komisije.
Na prvih svobodnih volitvah 8.aprila 1990 je bil izvoljen v Zbor občin in tudi izvoljen za podpredsednika tega zbora Skupščine Republike Slovenije.
Kot izkušen pravnik je dosledno in premišljeno podpiral vse korake, ki so Slovenijo pripeljale do samostojne države.
Leta 1997je kljub dopolnjenim 66. letom in ne najboljšega zdravja prevzel vodenje komisije za izvajanje Zakona za popravo krivic. Kmalu so komisijo poimenovali preprosto Lukačeva komisija. Kar deset let so bili njeni člani tudi Ivan Pučnik, Zvone Šemrl in Janez Črnej.
Janez Lukač je bil dolgoletni član Slovenske ljudske stranke. Še v času delovanja Slovenske kmečke zveze in nato njene preobrazbe v Slovensko ljudsko stranko je začutil njene programske in politične potenciale in se ji pridružil. V krogu SLS je bil spoštovan, njegovi nastopi so bili odmevni in slišani. Zaradi velikega ugleda je več mandatov vodil Častno razsodišče SLS.
Svoje delo v SLS je na poseben način zaznamoval njegov odnos do sprave. Znana je bila njegova misel, da se moramo Slovenci spraviti med seboj in da sprave ne bo, če ne bo poprave krivic. Živo se spominjam, kako naju je z bratom Marjanom podpiral, ko sva se v SLS zavzemala za spravni proces in ko smo bili skupaj z dr. Zagožnom in Alojzom Metelkom predlagatelji zakona, ki je bil končno, po številnih zapletih in nagajanjih tudi sprejet. Zakon je prinašal prvič v zgodovini samostojne Slovenije določbe, ki so omogočale priznanje statusa nekdanjega političnega zapornika oziroma status žrtve protipravnega odvzema življenja/ edino tako določbo smo žal uspeli zapisati v zakon/ po drugi svetovni vojni ter o pravici do odškodnine in vštetja časa odvzema prostosti v pokojninsko dobo.
In tu nastopi njegovo vodenje posebne vladne komisije. Kar leto dni se je zapletalo, da se sploh ustanovila. Veliko drugih polen je bilo zmetanih; tako medijskih, kot kadrovskih in finančnih. Toda tu se pojavi Janez Lukač. Do izraza pride njegova značajska trma in vztrajnost, njegove bogate pravniške izkušnje in na koncu njegova človeška doslednost, ki je preprosto zmagovala. Neverjetno se danes sliši, da so nekateri državni uradniki, člani komisije poskušali celo onemogočiti, da bi dr. Jože Pučnik dobil status političnega zapornika . Pa tudi dejstvo, da je bila Lukačeva komisija edina vladna komisija, ki je dolga leta delala brez plačila sejnin. Več kot 18.000 zahtevkov je bilo pozitivno rešenih, na tisoče vlog, ki so prispele na njen naslov pa predstavlja pomemben vir pričevanj o krutih časih po drugi svetovni vojni na Slovenskem.
Janez Lukač je bil zelo navezan na njegove »litijske hribe«. Tudi v občini Litija se je aktivno vključeval v njeno delo.Vrsto let je bil aktiven in zvest član OO SLS Litija. Njegov zadnji javni nastop je bil 13.decembra lani na srečanju SLS Litija.
Odšel je. Kdo ga bo nadomestil. Smo v slovensko državo, v njene institucije, še posebej v naš šolski sistem vgradili mehanizme, ki bodo sploh omogočali, da bodo mladi znali in zmogli prevzemati vloge, kot jih je Janez Lukač.
Dragi Janez; naj bo ta skromen zapis tudi izraz zahvale za Tvoje delo. Za Tvojo vztrajnost, za tvojo človeško in etično držo in za Tvoj odnos do preprostih ljudi in njihovih težkih življenjskih usod.
Janez Podobnik
