Pismo prof. dr. Andreja Umeka je bilo objavljeno v Sobotni prilogi časopisa Delo, 23. 3. 2013
Že nekaj let se v medijih vsake toliko pojavi vest, da je diploma ali magisterij nekoga od naših vidnih politikov plagiat. Taki vesti po navadi sledi preverjanje izvirnosti in primernosti dela s strani prizadete fakultete, ki praviloma, v kolikor so obtožbe utemeljene, rezultira v odvzemu naziva. Kar me je pri vseh dosedanjih primerih zmotilo, je vrstni red dejanj in omejenost ukrepov ter vse premajhna samokritičnost fakultet in univerz. Za primernost in izvirnost diplomskega, magistrskega dela ali doktorske disertacije je res primarno odgovoren kandidat, vendar skladno z akademskimi standardi so soodgovorni mentor in nato komisija, imenovana za oceno in zagovor dela. Če je prišlo do odvzema naziva zaradi plagiatorstva, kar je seveda nujen ukrep, bi se morala akademska skupnost tudi vprašati o kvaliteti in etičnosti dela mentorja in članov komisije. Do tega do sedaj ni prišlo. Tudi sam se na to temo nisem odzval, ker sem mislil, da o spornih magistraturah premalo vem.
Razlog, da želim to temo javno odpreti, je intervju ge. Maje Grgič s prodekanom dr. Aljošo Valentinčičem (Delo, 15. 3., Sume plagiatorstva naj presojajo fakultete), ki zagovarja v naslovu citirano tezo. S tem njegovim mnenjem se nikakor ne strinjam. Če je plagiatorstvo ugotovljeno pred zagovorom dela in podelitvijo naziva, je za to odgovoren izključno kandidat. Če pa je plagiatorstvo ugotovljeno šele po pozitivni oceni, zagovoru in podelitvi naziva, so mentor, člani komisije za zagovor in fakulteta delno sokrivi, saj obstaja sum, da svoje naloge niso opravili skladno z akademskimi standardi. Univerzitetni učitelji uživajo v moderni družbi izredna pooblastila, ki so primerljiva s pooblastili komaj še kakšne skupine. Suvereno ocenjujejo študente na izpitih in njihova diplomska, magistrska in doktorska dela in jim podeljujejo nazive. Od slednjih pa so v veliki meri odvisne karierne možnosti in življenjski dohodki posameznikov. Taka pooblastila morajo biti v demokratični družbi uravnotežena z veliko mero odgovornosti in visokimi etičnimi standardi. To pa seveda pomeni, da v nasprotju s tezo kolega Valentinčiča inkriminirana fakulteta o plagiatorstvu in njegovih posledicah ne bi smela odločati sama.
Želeno bi bilo, da bi o problemih plagiatorstvu akademska skupnost razpravljala na principielnem in brezosebnem nivoju, vendar to žal ni mogoče. Šele konkretni primeri pokažejo vso globino in širino problema. Tako npr. magistratura ge. Alenke Bratušek, kot jo je predstavila RTVSLO 1 12. 3., kaže, da je problem bistveno večji in za slovensko akademsko skupnost neprijetnejši od vprašanja, ali je ga. Bratušek vse privzeto pravilno citirala, in ali ji je možno očitati plagiat. Že samo prva stran magistrske naloge, ki je bila pokazana na javni televiziji, vzbuja neprijetne sume in dvome. Ga. Bratušek svojega mentorja naslavlja z »akademski redni profesor«, torej nazivom, ki sploh ne obstaja. Lahko se vprašamo o kvaliteti njenega magistrskega študija, če ne zna pravilno nasloviti niti svojega mentorja. To daje tudi trditvam, ki se v javnosti pojavljajo, da je njeno delo plagiat, v mojih očeh neko večjo težo. Za mene kot pripadnika slovenske akademske skupnosti pa je še bolj neprijetno vprašanje, kako da ne njen mentor ne člani komisije te napake niso videli in zahtevali popravka. Mislim, da obstaja utemeljen sum, da magistrskega dela ge. Bratušek od znotraj sploh niso videli. Kako je torej v resnici potekal njen magistrski študij?
Ta in vsi dosedanji primeri plagiatorstva rušijo ugled in zaupanje širše javnosti v naše akademske institucije, njene diplome in spričevala. V interesu slovenske akademske skupnosti je, da si to zaupanje povrne, pa če tudi bo treba pomesti pred lastnim pragom. Kar potrebujemo je transparentna, neodvisna in etična presoja, te pa inkriminirana fakulteta ne more zagotoviti.