Ljubljana, 24. april 2013 - Tretji dan zasedanja na 13. redni seji Državnega zbora RS je v razpravi o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o slovenskem državnem holdingu in predlogih amandmajev, predsednik in poslanec SLS Franc Bogovič opozoril na problem plenilske logike pri gospodarjenju z državnim premoženjem brez kakršnekoli predhodno v Državnem zboru RS sprejete klasifikacije državnih naložb in smernic za njihovo upravljanje_
Tudi sam želim izraziti podporo amandmaju k 2. členu, kot je bilo že rečeno s strani predlagatelja in ostalih razpravljavcev. Pred menoj je osnovna želja pri tem amandmaju, da pri gospodarjenju z državnim premoženjem vpeljemo večjo transparentnost. Tudi pri sami obrazložitvi razlogov za spremembo tega zakona o Slovenskem državnem holdingu je bila tudi s strani vlade ta intenca pokazana in tudi s strani medijev, kot ključni dosežek te spremembe, novele zakona, da bo večja transparentnost.
Sam se strinjam z osnovno dikcijo, ki je v temu 2. členu, da Računsko sodišče Slovenije revidira poslovanje Slovenskega državnega holdinga in odvisnih družb. Prav tako, kot sem že dejal, podpiram to, da bi bil večji pregled tudi nad samim poslovanjem teh družb in bi na ta način tudi v slovenski družbi poskušali odpraviti velik dvom o tem, ali se s slovenskim državnim premoženjem gospodari pošteno, ali tako - kot mnogi rečejo, da pri gospodarjenju s tem premoženjem velja predvsem plenilska logika že skozi vseh teh zadnjih 20 let in da se nam je to državno premoženje prav zaradi te logike v veliki meri tudi zelo zmanjšalo, splahnelo in da je tudi veliko izgubljenih delovnih mest zaradi prav takšnega gospodarjenja s tem premoženjem.
Sama intenca, namen osnovanega zakona je v lanskem letu šel v to smer, da najprej združimo upravljavca državnega premoženja v tem slovenskem državnem holdingu in da tudi skozi proces klasifikacije naložb in predlog smernic upravljanja teh naložb naredimo na transparenten način. In da je to gospodarjenje iz enega mesta čim bolj učinkovito in da ima tudi javnost pregled nad tem gospodarjenjem.
Žal v tej noveli zakona je tudi 5. člen. In v tem 5. členu mislim, da sedaj, ko je bilo tudi na odboru rečeno, da iščemo neko začasno rešitev, zopet delamo to, kar smo v tej državi že mnogokrat naredili na področju gospodarjenja z državnim premoženjem, da iščemo začasne rešitve in hkrati omogočimo pogoje za to, že enkrat omenjeno, plenilsko logiko. Dokler ne bomo imeli sprejete klasifikacije naložb, pa tudi predlog smernic upravljanja teh naložb …
Danes smo že slišali stališče koalicije, da to, kar je bilo pripravljeni, ni v redu. Nismo dobili boljšega predloga, da bi bilo končno s strani tudi Državnega zbora potrjeno, kako bomo s strateškimi naložbami gospodarili, ne samo kaj bomo prodali, kako bomo prodali, da se opredelimo o tem, kaj ta država tudi rabi v naslednjih letih imeti v tej svoji gospodarski substanci zato, da bo šlo gospodarstvo po pravi poti.
In sedaj, ko to odločanje prehaja na Sod, ki je bil že v prejšnjem tednu imenovan, kjer so tudi nadzorniki Soda sedaj imenovani po ključu, ki ste si ga določili, v Državnem zboru ni sprejetih usmeritev, kako gospodariti z državnim premoženjem! V 5. členu pa potem damo proste roke za razpolaganje s tem premoženjem do 20 milijonov, se bojim, oziroma lahko kar naprej trdim, da se bo ta plenilski odnos do slovenskega premoženja uveljavil tudi v prihodnje. Zato podpiram amandma, ki ga je pripravila Poslanska skupina Nove Slovenije in sam na nek način ocenjujem, da nasprotovanje sprejemu in uveljavitvi Slovenskega holdinga, ki se je izvajalo s strani takratne opozicije, danes koalicije, v drugi polovici lanskega leta z vsem nasprotovanjem v parlamentu, parlamentu z vložitvijo tudi samega zakona na Ustavno sodišče, da je uspel ta manever v lanskem letu. Sedaj pa, ko bodo zavrnjene klasifikacija in smernice upravljanja, pa bo prepuščeno Sodu in Kabinetu predsednice Vlade in ljudem z ministrstva, da bodo na svoj način s tem premoženjem gospodarili. Sam mislim, da je to pot nazaj od tiste toliko potrebne in tolikokrat izrečene transparentnosti, ki bi jo na tem področju nujno rabili. Transparentnosti, ki bi tudi dala Slovenkam in Slovencem zaupanje, da je politika vredna upravljanja z njihovim premoženjem, se pravi z državnim premoženjem.