25 let. 20. maja je bil praznik vnebohoda. Ta dan je priletela prva lastovka slovenske pomladi. Sicer pravijo, da ena lastovka še ne naredi pomladi, ampak ta jo je prinesla. Tisti 12. maj je bil veliki dan. Pravi kmečki punt. Za staro pravdo! Za enakopravnost, za svobodo, za demokracijo! Tisti, ki smo to doživeli, vemo, kakšno vzdušje je bilo na tem zborovanju. Slovenska kmečka zveza_ takoj, sedaj! Tako je z aklamacijo nastala stanovsko politična organizacija slovenskih kmetov. Po dolgem času prva avtonomna organizacija, ki je ni obvladovala vladajoča komunistična stranka. Takrat, pred 25. leti, je bilo v ljudeh še živo zavedanje o tem, kako je bil kmet razredni sovražnik socializma, o aretacijah, zapiranju, obsojanju, zaplembah, razlaščanju. Danes se je že marsikaj pozablja, izginja iz spomina in zavesti. Ampak zgodovina zapisuje. Torej, na tisti 12. maj, pred 25. leti so slovenski kmetje stopili na plan. V vsej vzhodni polovici Evrope, pod vladavino rdeče zvezde, edino le slovenski ter poljski delavci. Slovenska kmečka zveza in poljska solidarnost. Pred nami je bila edino peta številka Nove revije. Kako smo to brali. In razmnoževali. Budili so se upi.
Sedaj pa naenkrat – organizacija. Slovenska kmečka zveza v sindikalistični obliki, poljska solidarnost prav tako. Kdor je pa bral intervju v Teleksu, je pa moral razumeti, da je to več kot to. Slovenski mediji ne, pač pa so se srbski spraševali, če to pomeni začetek večstrankarskega sistema v Jugoslaviji. Pozneje je bilo jasno, da je to pomenilo prav to. Zbudili smo zanimanje medijev od Beograda do Londona. Ko se je že nekoliko krušil Berlinski zid, so nam na Slovenskem pričela slediti ostala demokratična gibanja. Seveda so vsi čakali, kaj se bo zgodilo z voditelji SKZ. Naj spomnim na aretacijo ljubljanske četverice in ljudsko protestno gibanje, ki je temu sledilo. Zbiranje na Roški, zborovanje na Kongresnem trgu, pa tisto na Trgu revolucije, ob pošastnem spomeniku še bolj pošastne revolucije. Prišlo je leto 1989, »štrajk« kosovskih rudarjev, zborovanje v Cankarjevem domu, kamor smo bili povabljeni zastopniki nove, demokratične alternative. Zgodila se je tiha, dejanska legalizacija organizirane opozicije. Potem je prišla majniška deklaracija 1989 ter naš prvi tabor v Goriških Brdih, kjer smo to deklaracijo predstavili in zbirali podpise zanjo. Končno se je v tem letu zrušil Berlinski zid. Tako imenovani socializem je bil prisiljen oklicati stečaj. Partijsko geslo je bilo_ Evropa zdaj! Opredelila se je za politični pluralizem, pluralizem lastnine, tržno gospodarstvo. Torej, popolno nasprotje načel revolucije_ diktatura proletariata, torej partije, socializacija kapitala, plansko gospodarstvo. Torej je bila revolucija odveč in zgrešeno početje. Ampak za revolucijo in zaradi nje so Slovenci umirali v tisočih. Sedaj je napovedovala sestop z oblasti. Treba jim je čestitati, ker jim je uspelo sestopiti z oblasti tako, da so dosegli oblast in osvojili kapital.
To jesen je na naše povabilo prišlo do srečanja predstavnikov novih demokratičnih političnih skupin zaradi dogovora o skupnem nastopu na volitvah. Tako je nastal Demos. O nesmiselnih zapletih o našem delovanju v Demosu ne bi govoril, ker je šlo samo za bežen intermezzo. Pomembno smo prispevali k uspehu na prvih demokratičnih volitvah na cvetno nedeljo leta 1990, saj smo dobili relativno največ poslancev. Po teh volitvah smo dobili kolikor toliko demokratično državo. Čez dobro leto – po plebiscitu, tudi državno samostojnost, ki jo je bilo treba obraniti z orožjem. Še prej kot je prišlo do mednarodnega priznanja naše neodvisnosti, se je pričel krhati Demos. Ko pa je priznanje končno prišlo, je bila pa kmalu – z veliko neučakanostjo, zrušena osamosvojitvena vlada. S tem so bila vrata za tajkunizacijo odprta na stežaj. Na neki proslavi ob 20-letnici plebiscita smo v nekem govoru slišali: Mi smo jih izročili oblast, Demos. Demos v celoti. Ne drži. Ne Demos v celoti, pač pa tisti del Demosa, ki je gojil alergijo do tistih, ki so dolgo trpeli težo in vročino dneva. In brez njih bi Demos težko zmagal na volitvah, če bi Demos brez njih sploh bil. Vsekakor pa ne bi bilo tako hitrega mednarodnega priznanja novo nastale države. Mislim, da je od tega slabi dve leti, ko smo v sobotni prilogi Dela lahko prebrali z velikimi črkami natisnjen stavek, ki ga je izrekel Josip Vidmar_ »Kako ste mogli pustiti na oblast klerikalce?« Tako torej_ osamosvojitvena vlada je morala pasti, ker jo je vodil krščanski demokrat! Kako je potem to z našo demokracijo in z deklariranim političnim pluralizmom? Ali nismo vse politične opcije legitimne? Ali se ne morejo vse enakopravno podati v volilno tekmo in se potegovati za naklonjenost volivk in volivcev? Torej_ osamosvojitvena vlada je padla. Naj mimogrede omenim, da je imela uravnotežen proračun – brez zlatega fiskalnega pravila v ustavi. No, vlada je padla in mi smo se znašli v opoziciji. Takrat sem zapisal_ ne bomo se ravnali po načelu »čim slabše v državi, tem bolje za našo stranko«. Pa se vprašajmo, kako je danes v slovenski politiki s to stvarjo?
Tako, verjeli smo, da smo dobili demokracijo. Po dolgem času. Ko smo pred 25 leti ustanovili SKZ, smo gojili velike upe o reševanju kmečkih problemov ter v emancipacijo kmečkega stanu. Sicer je zaničevanje kmečkega poklica svojevrstna slovenska posebnost. V čem in v koliko smo uspeli? V liberalnem, tržnem gospodarstvu je silno pomembno dobro organizirano zadružništvo. Ko je bil sprejet zakon o zadrugah smo pričakovali, da bodo kmetje stvari vzeli v svoje roke. Pa jih niso. Zato so to napravili drugi. Večina zadrug ne deluje po zadružnih načelih, pač pa kot običajne kapitalske družbe. Nič čudnega, če so v tem oziru kmetje na slabšem kot nekoč v socialističnih zadrugah. Ob meji se pa nekateri že včlanjujejo v avstrijske zadruge in imajo že koristi od tega, kar od naših zadrug težko pričakujejo.
Pa recimo še nekaj besed o času, ki ga preživljamo. Čas krize takšne in drugačne. Politične, gospodarske, tudi moralne. Če ne predvsem moralne. Celo v ustanovi, kjer je nikakor ne bi smelo biti. Ker se je vse predolgo gospodarilo z državo po sistemu »Panem et Circensus« je šel po zlu t. i. socializem v socialistični federaciji, v samostojni Sloveniji se je pa kaj kmalu s tem nadaljevalo. Banke saniramo že 20 let. In to vedno znova. Podjetja v stečaj, brezposelnosti več in več. Pa smo Slovenci pričakovali novo, slovensko Švico. Ampak bi se morali tudi obnašati kot Švica. Ne reševati problemov z ulico. Pravijo_ vse slovenska ljudska vstaja, nekaj tisoč manipulacije vse slovensko, primorani zamenjati politične elite. Prav. Vendar, v demokraciji se politične elite soočijo in zamenjujejo na volitvah. Pišejo razprave o neposredni in ljudski demokraciji. Ni potrebno. Tisti, ki smo že starejši, imamo z njo izkušnje. 45 let! Govorijo o demokratičnem socializmu. Mislim pa, da bi vsi tisti, ki so v obdobju med obema vojnama razmišljali in iskali neko obliko pravične družbe, pa naj gre za komunistični socializem, fašistični korporativizem ali t. i. katoliško stanovsko državo, čemur so komunisti rekli »klerofašizem« po vsem tem, kar je bilo, razumeli in spoznali, da je vsako umetno obliko družbenega reda treba vzdrževati z represijo. Ko represija popusti, ostane liberalna država. Za korekcijo nam ostaja socialna demokracija. Omenjal sem že zadružništvo, ki je element socializma v liberalnem kapitalizmu. Zadružništvo ni nujno samo kmečko. Lahko je tudi delavsko, konzumno, proizvodno, podjetniško. Seveda, le kdo ga bo organiziral. Nimamo Janeza E. Kreka, kot pred sto in več leti. Čez 4 leta bo stoletnica njegove smrti. Naj ne pozabim omeniti misli poljskega disidenta Adama Michnika, da je pri komunizmu najhuje tisto, kar pride za njim. To sedaj imamo. Dezorientirano gospodarstvo, čemur sledi brezposelnost. Pomanjkanje podjetniške etike. Tudi dezorientiranost politikov ter nas samih, državljank in državljanov. Zakaj se tolikšen del volivk in volivcev ne udeležuje volitev? Ali jim je prav vseeno, kdo in kako vodi in upravlja državo? Ali ne zaupajo niti levim niti desnim politikom? Seveda_ očitki o korupciji. Če je korupcija kazniva, potem ni potrebna neka protikorupcijska komisija in je to stvar organov pregona_ policije in tožilstva. Če pa je to stvar politične propagande in diskreditacije, potem je to povsem nekaj drugega. Za enkrat zgleda, da je to – to. Vse, dokler ne bo kdo obtožen in tudi obsojen. Ampak ne selektivno.
Nič kolikokrat slišimo ali preberemo, kako smo razdeljeni. No, različnost v političnih pogledih ni nič slabega, je povsem normalna. Popolnoma nesmiselno je koga obtoževati za »ločitev duhov«. Politična nasprotja ni treba, da pomenijo sovražnost, pač pa tekmovalnost. Je pa v narodu še druga razdeljenost, ki je hujša. Govorim o t. i. narodni spravi. Ne morem, da ne bi spet ponovil misli enega izmed ministrov Demosove osamosvojitvene vlade_ Dokler se bomo Slovenci zmerjali z izdajalci in banditi, bomo vsak na svoji strani propada in sprave ne bo. Zmerjanje pa še kar traja. Mar se želi vzdrževati vzdušje latentne državljanske vojne? Vendar bo nekoč ta prepad treba premostiti. Kaj pa, če se vse zgodi, da bo še potrebna taka enotnost, kot je bila leta 1991? Ali se zavedamo v kakšnem času živimo? Kaj pa grožnja o klanju kristjanov?
Ob koncu teh razmišljanj: kaj pa SLS ob svoji 25-letnici? Ali je pred težkimi izzivi glede na politično in gospodarsko stanje v državi? Važno je, da ohrani svojo programsko usmeritev in avtonomnost. Naj ne pozabi svojih korenin, svojega začetka pred 25 leti. Svojega 12. maja! Prav tako se je treba zavedati, da je v pravni kontinuiteti s klasično predvojno SLS, Slovensko ljudsko stranko Janeza E. Kreka in Antona Korošca. Ne gre pozabiti, da kot taka temelji na politični filozofiji krščanske demokracije. Vse to je treba imeti v mislih, ko razmišljamo o delu in prihodnosti stranke. Želim pa poudariti, da je treba slovensko državo spraviti v red_ javno administracijo, sodstvo in še marsikaj.
Zato želim Slovenski ljudski stranki uspešnost v prizadevanju za dobro slovenskega ljudstva in za prosperiteto Slovenije.
Kaj se ve, ali bo morala naša lastovka, lastovka 12. maja, lastovka slovenske pomladi, prileteti še enkrat?
