Ljubljana, 21. maj 2013 - Drugi dan zasedanja na 14. redni seji Državnega zbora RS je pri 3.č točki dnevnega reda - to je obravnava Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov republike Slovenije za leti 2013 in 2014, nujni postopek, stališče Poslanske skupine SLS predstavil predsednik SLS in poslanec Franc Bogovič.
»Peto proračunsko leto je v teku, ko se Slovenija sooča z gospodarsko krizo, ki ima na koncu tudi velike posledice v naših javnih financah in če se v letih 2009, 2010, 2011 v Sloveniji nismo ozirali na to krizo in veselo podvojili javni dolg iz osmih na šestnajst milijard in vse posledice, ki izvirajo tudi iz tega povečanega javnega dolga, se je lanskega maja v teh prostorih Državnega zbora bila velika bitka med takratno koalicijo in opozicijo okoli ZUJF-a in na koncu rebalansa proračuna za lani. Lani se je vlada, ki jo je sestavljala takratna koalicija, prvič resno zavedala situacije in s posameznimi ukrepi poizkušala pogledati resnici v oči in tudi pričeti s krčenjem javne porabe in na drugi strani zmanjševanjem javnega dolga. Nekaj teh učinkov je bilo kasneje izničenih skozi različne tožbe, vendar pa, ko se je letošnjega maja sedanja vladna koalicija in pa vlada zopet pojavila v parlamentu z nacionalnim reformnim programom stabilnosti in danes z Zakonom o izvrševanju proračuna, vidimo neko drugo sliko. Če smo se lani zavedali, da moramo sami reagirati, imam vedno bolj občutek, da smo danes tukaj v parlamentu predvsem zaradi tega, ker še vedno v vladni koaliciji mislite, da moramo odreagirati zaradi Evrope, ne zaradi realnosti, v kateri se Slovenija nahaja. Podpiram to, kar je tudi kolega Vizjak omenil, kar se tiče DDV-ja. V Slovenski ljudski stranki smo ves čas omenjali in vztrajali na tem, da je to zadnji skrajni ukrep in da je ukrep, ko bodo izčrpani vsi ukrepi na drugi strani, ki imajo za seboj tudi kot posledice zmanjševanje javnih izdatkov. Sporazum je bil slavnostno včeraj podpisan, parafiran, ko zdaj vedno bolj kot gledamo efekte tega sporazuma in pa posledice za javne finance, vidimo, da se letos rezultirajo efekti lansko leto sprejetih ukrepov, ki bodo veljali celo leto. Zelo sramežljivo se je poskušalo poseči v nove ukrepe zmanjšanja in na koncu s to možnostjo, da se z 2 % prelitja stroškov iz stroškov za materiale in pa stroškov za storitve to prelije v plače. Praktično ta efekt v veliki meri tudi izniči. Tukaj gre tudi za diskriminatorni odnos do tistih ministrstev, ki so tudi v preteklih letih delali intenzivno na zmanjševanju javne porabe, predvsem mislim, da bo treba enkrat zelo naglas in javno povedati, da se je državna uprava, ožji del državne uprave, ministrstva s tem problemom resno soočil, tudi dosegel neke prihranke, da pa se ostali porabniki javnih financ zelo oklepajo zatečenega stanja in za takšnimi ali drugačnimi metodami tudi želijo neprestano ohranjati stanje, v katerem smo, in tudi na ta način onemogočajo izboljšanje delovanja samega javnega sektorja. Pozdravljamo to zgostitev plačnih razredov, ostale stvari na področju plač pa mislimo, da so premalo ambiciozno zastavljene in vsekakor ne odražajo te zahteve oziroma pričakovanja, da bosta dve tretjini prihranka oziroma konsolidacije narejene na odhodkovni strani in ena tretjina na prihodkovni. Kar se tiče RTV prispevka, tudi podpiramo, da to lansko leto dogovorjeno znižanje ostane, da se ne povečuje ta prispevek, kajti tudi na takšen način po malem segamo v denarnico vsakega od državljank in državljanov, kar pa nam je v tem dogovoru, ki je bil sklenjen med sindikati in pa med vlado, zelo sporno, in pa mirno lahko rečem, etično in moralno sporno je določilo, ki določa, da bodo člani tisti, ki so v javnem sektorju člani sindikatov, ki so podpisali ta sporazum bili deležni do 20 % večjih jubilejnih nagrad in solidarnostnih pomoči, se mi pa zdi totalno sprevrženo dejanje, in mislim, da je to tudi na nek način koruptivno in pa moralno etično, problematično. Prav tako je, če podrobno analiziraš to politiko moralno in etično nesprejemljivo, da našim otrokom puščamo te dolgove in sem trdno prepričan, da bi v največjem sindikatu, ki je tudi v veliki meri vodil to bitko zdaj z vladno stranjo, poleg tega, da gledajo za tiste, ki so zaposleni v izobraževanju, mora misliti tudi na otroke, ki jih učijo, to so tisti, ki bodo ceno te napačne ekonomske politike plačevali v naslednjih letih, desetletjih.«