Spoštovani gospod Boris Pahor,
ker ste mojster besede, se vam opravičujem, ko vam ne morem enostavno reči: »Vse najboljše za vaš stoti rojstni dan!« Ob tako častitljivem življenjskem jubileju, z bogatim pisateljskim opusom, ki je zgodovinsko pričevanje resničnih doživetij, zavezan slovenskemu jeziku ter resnici, je lahko vsaka beseda odveč. Vendar, ker sami v svojem življenju dokazujete, da so besede še kako pomembne, mi dovolite nekaj lastnih razmišljanj ob vašem prazniku.
Malo je v svetu in pri nas posameznikov, ki bi v sebi nosili toliko dostojanstva, poguma, znanja, tolikšno moč ljubezni in srčnosti ter živeli tako ustvarjalno polno in dolgo življenje. Zelo redko se zavedamo, da tudi čas, ki ga ta hip živimo, piše zgodovino. Še redkeje smo priče času, ko se premikajo velikani in velike stvari. In ni nam pogosto dano, da smo skupaj z največjimi med nami, z živimi legendami, z osebami, ki so nam vzor in nas navdušujejo s svojo življenjsko voljo, ponosom, radoživostjo, energijo, modrostjo in dobroto.
Vse to me je, spoštovani gospod Pahor, prešinilo tudi sinoči, ko sem imel veliko srečo, da sem bil prisoten na Pahoriani v prostorih Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana, na proslavi v čast vam in vašemu visokemu jubileju. Večer me je še dodatno utrdil v prepričanju, da je blagoslov za narod, če ima v svoji sredini modrega velikana, kot ste vi.
Vsako posamezno desetletje, ki ga človek preživi, ima svojo srečo, svoje upanje in svoje želje. Vsaka postaja, na kateri se ustavimo na poti, po kateri hodimo skozi življenje, je drugačna, polna neznanega, na njej so vzponi in padci, sta sreča in nesreča, sta ljubezen in osamljenost, veselje in žalost, zmaga in velikokrat tudi poraz. Pomembno pa je, da je poleg vsega tako dobrega, kot slabega, vedno upanje - in prav upanje je tisto najmočneje, kar veje iz vsega, kar ste nam v svojih neštetih delih napisali in povedali ter o čemer nenehno govorite.
Še posebej pa sem slišal vsa vaša sinočnja sporočila, ki ste si jih namenili sporočiti slovenski javnosti, tako tisti družbeni, kulturni in predvsem politični, ki je sedela pred vami v dvorani, pa tudi vsem zunaj nje. V Slovenski ljudski stranki delimo mnenje, da razdeljenost slovenske družbe ne doprinaša k prihodnjemu razvoju naše države in da je zgodovino treba prepustiti zgodovinarjem. Naloga vseh nas, ki smo danes odgovorni v politiki, da se ukvarjamo z državo, je – da se usmerimo v prihodnost in prerastemo kreganje, izvirajoč iz časov pred, med in po drugi svetovni vojni. V Slovenski ljudski stranki smo v zadnjih letih večkrat pozvali slovensko politiko v večji enotnosti in iskanju soglasja, enotnosti za doseganje rešitev, ki so za državo ta trenutek nujne in potrebne. In v imenu Slovenske ljudske stranke vam dajem besedo, da se bomo v SLS za enotnost države še naprej močno zavzemali.
Zelo dobro pa smo slišali tudi tisti vaš poziv, za katerega ste si včeraj na odru SNG v Ljubljani nekajkrat vneto poskušali izboriti še vsaj minuto besede, navkljub natančno odmerjenemu scenariju prireditve, namenjenemu vašemu osebnemu prazniku v čast – poziv k ohranjanju spomina na žrtve fašističnih koncentracijskih taborišč s postavitvijo spomenika. Osebno in kot predsednik Slovenske ljudske stranke se bom zavzel zanj, kot tudi za spomenik sprave, ki bo spomin na vse Slovenke in Slovence, ki so kakorkoli padli v boju za svobodno domovino.
Dovolite mi, da vam v imenu Slovenske ljudske stranke iskreno čestitam ob vašem visokem prazniku in iz srca zaželim še veliko nadaljnje sreče, zdravja, ljubezni ter miru, predvsem pa uresničitev tistih vaših želja, ki ste nam jih javno sporočili včeraj. Želim, da vam vaše želje po medsebojni solidarnosti in enotnosti slovenskega naroda v Sloveniji vsi skupaj čimprej izpolnimo!
Iskreno vam čestitam tudi ob prejeti nagradi Evropskega parlamenta, ko ste postali Državljan Evrope 2013, ki jo podeljujejo za tesnejše povezovanje narodov Evropske unije.
Iskrene čestitke in hvala za vse, kar ste naredili za Slovenijo!
Franc Bogovič
predsednik Slovenske ljudske stranke
