Ljubljana, 25. september 2013 - Stališče Poslanske skupine SLS glede 22. točke dnevnega reda – obravnave Akta o odreditvi parlamentarne preiskave za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki so sodelovali pri prodaji podjetja Sistemska tehnika podjetju Viator&Vektor in pri nadaljnjih aktivnostih, ki so se zaključile s podpisom pisma o nameri za dobavo pehotnih bojnih oklepnih vozil - srednjih oklepnih kolesnih vozil 8x8 med MORS in Sistemsko tehniko 20. 8. 2004, in sicer zaradi suma, da je šlo za politično dogovorjen, negospodaren posel, ki ga spremlja tudi sum klientelizma in korupcije, saj njegov namen ni bil zaščita interesov države ter doseganje najnižje cene pri dobavi osemkolesnikov, pač pa zagotovitev več sto milijonov evrov vrednega posla z osemkolesniki posameznikom, ki so bili povezani s takrat vladajočo stranko, in to brez razpisa, brez preverbe cene in brez predhodne preverbe konkurenčnih ponudb in izdelkov, v nadaljevanju parlamentarna preiskava Krpan EPA 1415-VI, je predstavil poslanec SLS Franc Pukšič:
»Spoštovani, upam, da mi ne boste zamerili, če bom stališče SLS glede predloga za uvedbo parlamentarne preiskave Krpan, ki jo je predlagala SDS, poskušal postaviti na realna tla in bom pri tem tudi zelo jasno povedal nekatere stvari.
V SLS smo se odločili, da te parlamentarne preiskave ne bomo podprli. Razlogov je več. Eden izmed elementarnih in osnovnih je, da organi pregona, policija, tožilstvo, sodstvo, v desetih letih na tem področju niso naredili nič. Če se samo spomnite zapiskov v Mladini, tako kot je prej tudi kolegica Jelušičeva govorila o propadu slovenske obrambne industrije, je seveda zanimivo, da ob prodaji Sistemske tehnike vlada takrat gospoda Ropa nič ni povedala o tem, da je Sistemska tehnika kot podjetje, v torej izrazito slabi ekonomski situaciji, ni pa povedala o tem, da je podjetje od 1992 do 2003 samo z Ministrstvom za obrambo sklenilo za 7,68 milijarde tolarjev poslov, da je že sklenila pogodbo tudi za 2005 z vključno DDV-jem za 8 in pol milijarde tolarjev poslov in tako dalje. Da je bilo ključno vprašanje, ki ostaja odprto po desetih letih, zakaj država dela Sistemske tehnike ni prodala Stayerju neposredno, zakaj ga je prodala posredno prek Viator&Vektorja, da ga je kasneje samo v nekaj mesecih Viator&Vektor prodal Stayerju za štirikrat večjo ceno.
Če govorimo o vojaški industriji, ki je lahko, tako kot je že bilo rečeno, ali v državnih ali v privatnih rokah, torej večinski državni lasti ali večinski privatni lasti, lahko pri nas govorimo v Sloveniji, torej pri nas niti eden niti drug model ne držita, ampak drži model »ukradi državno, daj privatno«. Zraven bodo pa še vsi organi pregona tiho gledali vstran in verjetno tudi kaj od tega imeli. Če se samo spomnim izjave takratnega direktorja Urada za preprečevanje korupcije Boštjana Penka, ki je govoril o tem, da dobiva podatke samo iz medijev, da pa seveda sledijo povezavam funkcionarjev, ki prehajajo iz politike v zasebna podjetja in pozneje državi pobirajo tudi posle. Že takrat je govoril o tem, da imajo pristojnosti odkrivanja teh nepravilnosti organi - tako tožilstvo kot policija. Na to temo je tudi zdaj že pokojni Andrej Bajuk, ki je bil predsednik Komisije za nadzor proračuna, takrat po Državnem zboru precej ostro bentil nad pomanjkanjem možnosti nadzora države nad državnim premoženjem, in še posebej nad podjetji, kjer je država večinski lastnik, ter nad luknjami v premoženjskih bilancah. No, in te možnosti tudi danes nimamo, zato se tako dogaja, kot se. Tretja veja oblasti pa pač ne dela, še vedno ne dela. Tudi takratni predsednik Odbora za gospodarstvo Feri Horvat je od Ministrstva za gospodarstvo zahteval določene podrobne informacije o prodaji Sistemske tehnike. To je bilo tudi vse, kar se je zgodilo. Torej nadzora nad državnim premoženjem in nastajanjem luknje najvišji organ, to je Državni zbor, izvoljene poslanke in poslanci, nismo imeli in nimamo. Zakaj ne? Zato, ker imamo takšno zakonodajo. Zakaj imamo takšno zakonodajo? Ker jo sprejema Državni zbor, torej mi. Ampak to ni čista resnica. Čista resnica je pač nekje vmes med vrsticami. Resnica je, da so takšno zakonodajo pripravljale v glavnem privatne inštitucije bivše LDS-ove vlade s 17 leti oblasti in tega niso naredile tako, da bi se nad tem premoženjem bdelo, ampak da se je to premoženje kradlo, zato pa smo danes tam, kjer smo. In tudi meja maksima culpa v času 2004-2008 in v zadnjem letu, ko smo bili na oblasti, tudi mi tega nismo znali preprečiti oziroma nismo vložili nič takšnega v zakonodajo v Državni zbor, na kar sem kot poslanec koalicije znotraj koalicije velikokrat opozarjal. In seveda tudi zdaj, če bi kdo s strani opozicije prišel s takšno zakonodajo, verjamem, da bi ji žal koalicija verjetno nasprotovala. Torej ne gre za to, da imamo negativno mnenje o vsebini predlagane preiskave, ker sem zdaj govoril o vsebini. V SLS dopuščamo možnost, da je ta scenarij obstajal. Iz gradiva je razvidno, da je in da so, torej, da je marsikatera zadeva, ki je navedena, tudi resnična. Rekel sem, gradivo ni bil Reporter, ki mu seveda vi ne bi verjeli, ampak Mladina. Vsej slovenski javnosti je znano, da se je okoli nakupa osemkolesnikov za Slovensko vojsko dogajalo marsikaj, o čemer so se pristojni organi izrekli v stilu_ na neznanem kraju ob neznanem času in na neznani komunikacijski način. V tem primeru je bil znan kraj, na znan način, za znanega prodajalca, za znanega kupca, za znan denar, za znane ljudi, prepletene, torej celo sorodstveno z najvišjimi vrhovi politike, pa organi pregona niso naredili nič. Torej uradne inštitucije, ki imajo širok nabor preiskovalnih metod in usposobljenih preiskovalcev glede koruptivnih poslov, povezanih z realiziranim nakupom osemkolesnikov, resnici na ljubo niso prišle nikamor. Zato si seveda niti ne predstavljam, do kod bi prišli v Državnem zboru ob tej pičli ekipi, ki jo imamo, da bi torej realizirala oziroma preiskovala neko nerealizirano zgodbo po desetih letih. Kako izgleda v preiskovalnih komisijah, tudi iskrena hvala vodstvu Državnega zbora v tem mandatu. Tako še ni bilo nikoli kot do zdaj, da bi en sekretar pokrival dve ali tri komisije. Vodil sem enkrat eno oškodovanje družbenega premoženja, bila je sekretarka za to komisijo in imeli smo več kot preveč dela. Na koncu pa se je seveda najvišji organ odločal z glasovanjem, da je umaknil točko, ko smo imeli sprejete sklepe iz obravnave. Skratka, kolegice in kolegi, celo pobudo sem dal za spremembo poslovnika, da bi spreminjali poslovnik v tem delu in spremembo zakonodaje za preiskovalne komisije, vendar kaj takega seveda še dolgo ne bo zagledalo zelene luči, zato ker se ne bo dogajalo tako, kot je rekel kolega Tonin. Naj ne bo važno, od kod prihaja, naj bo bolj važno, kakšna je vsebina. In seveda vodstvo Državnega zbora s tem tudi pomaga onemogočanju dela preiskovalnih komisij, mimogrede - ena okoli bank je že eden izmed takšnih primerov. V SLS smo prepričani, da je v teh resnično težkih kriznih časih naloga najbolj odgovornih, to pa smo v Državnem zboru med prvimi, ukvarjati se z reševanjem delovnih mest, s krpanjem proračunske luknje, z reševanjem bank in tako dalje. In seveda, da se torej v Državnem zboru zavedamo svoje, če ne bom rekel, zgodovinske odgovornosti, mogoče res tik pred prihodom, trojka že čaka, in si seveda namesto za te preiskovalne zgodbe vzamemo čas za reševanje in prihodnost naše države. Od organov pa zahtevajmo, da v razumnem času tudi kaj naredijo.«