Ljubljana, 21. oktober 2013 – Poslanec SLS Janez Ribič je danes na 18. redni seji DZ RS ministru za kulturo dr. Urošu Grilcu postavil poslansko vprašanje v zvezi z upravičenostjo porabe namenskih sredstev. Več si lahko preberete v nadaljevanju.
Ali Ministrstvo za kulturo ima instrumente spremljanja učinkovitosti oziroma upravičenosti porabe namenskih sredstev?
Poslansko vprašanje je v imenu Poslanske skupine SLS ministru za kulturo dr. Urošu Grilcu zastavil poslanec SLS Janez Ribič:
»V zadnjem času se pojavlja veliko kritik na račun javnih razpisov za področje kulture, saj so ti narejeni tako, da lahko denar dobi tisti, ki je bil o razpisu pravočasno obveščen. To vsekakor ni pošteno. Pošteno bi bilo, da denar dobijo tisti, ki res ustvarjajo dobro delo. Dejstvo je tudi, da je na trgu vedno več knjig, ki so brez vrednosti. Nekateri jih celo ocenjujejo za škodljive. Žalostno je, da takšne knjige sploh izhajajo, še bolj moteče pa je, da dobivajo državno podporo in s tem tudi brezplačno medijsko promocijo. Prav žalostno je, ko dobi avtor za branost 4.200 evrov v enem letu za knjigo, v kateri opisuje, da je na tekmi treba razbiti tribune in obesiti sodnika. Denar, ki se razdeli na osnovi javnih razpisov, je davkoplačevalski denar in ni namenjen izbrancem, kot to razumejo nekateri uradniki na vašem ministrstvu, temveč je to denar nas vseh. Spoštovani gospod minister, zato vas sprašujem, koliko sredstev je letos namenjenih podpori umetniške produkcije? Koliko sredstev je namenjenih za podporo knjigi? Koliko sredstev je namenjenih klasični umetnosti, koliko alternativni? Koliko denarja je izplačano avtorjem za branost od ustanovitve knjižničnega nadomestila? Ali ministrstvo ima instrumente spremljanja učinkovitosti oziroma upravičenosti porabe namenskih sredstev?«
Na zastavljena vprašanja je minister za kulturo dr. Uroš Grilc odgovoril_
»Najprej se vam zahvaljujem za vaše vprašanje in za skrb pri razdeljevanju sredstev na področju kulture. Moram seveda takoj uvodoma povedati, da kritik, o katerih ste govorili, ne poznam. Nobena kritika v tem času ni prišla do mene iz naslova, da potencialni prijavitelji niso bili seznanjeni z javnimi razpisi na področju kulture. Krovni Zakon o kulturi zelo natančno določa postopke izvajanja javnih razpisov, postopke izvajanja razpisov in med drugim zelo natančno tudi določa rok. Vsak rok za razpis mora biti dolg najmanj 30 dni. Na Ministrstvu za kulturo obstajajo razpisi, ki imajo tudi daljši rok, vendar se dosledno držimo tega, da so razpisi odprti najmanj 30 dni. S strani prijaviteljev glede tega nimamo posebnih težav in tudi glede na število vlog, če jih primerjamo s prejšnjimi leti ne beležimo upada, in tega očitka najbolje ne razumem. Še nekaj drugega je treba poudariti. Pri vseh razpisih, ki so namenjeni prijaviteljem, imamo vpeljane tudi obveznosti javnih inštrukcij, kjer se podajajo pripombe na razpise, kjer se razlagajo stvari, in to prijavitelji tudi zelo dobro vedo. Če se spomnimo samo letošnjega največjega razpisa, namenjenega nevladnim organizacijam, se pravi razpisa za sofinanciranje javnih kulturnih programov za naslednje štiriletno obdobje, ki je bil odprt dva meseca in smo ga na prošnjo prijaviteljev podaljšali še za 20 dni, potem vam lahko zagotovim, da je ministrstvo prijaviteljem vedno pripravljeno prisluhniti. Vprašanje sofinanciranja umetniške produkcije je seveda vprašanje, ki je zopet precej bolj kompleksno, ga bom poskušal zelo na kratko orisati. Ministrstvo ima skladno zakonodajo, več načinov postopkov financiranja umetniške produkcije - eno je financiranje javne službe, ki se nanaša na delovanje javnih zavodov. Drugo je financiranje javnih kulturnih programov, kulturnih projektov prek dveh načinov razpisov_ ali javni razpis ali javni poziv. Tretje je podpora samozaposlenim v kulturi. Če glede na ta način skupaj potegnemo sredstva letošnjega leta, se pravi letošnjega proračuna, potem je bilo za umetnostne programe namenjenih dobrih 61 milijonov evrov za področje založništva. Veste, da obstaja Javna agencija za knjigo, ki sama samostojno izvaja postopke, slabih pet milijonov za področje medijev in avdiovizualne kulture. Deloma to sodi na področje slovenskega filmskega centra, 8,5 milijona, skupaj torej 74 milijonov. Koliko sredstev je namenjenih klasični umetnosti in koliko alternativi? Pošteno povedano, tega odgovora ne poznam, ker se delitve med klasično umetnostjo in alternativno umetnostjo ne uporablja že od nastopa drugega vala umetniških avantgard iz 60-ih let 20. stoletja. Sploh je pa seveda s kasnejšim postmodernizmom ta delitev postala popolnoma neustrezna. Meje med temi pojmi so močno zabrisane, zato žal ne znam odgovoriti. Lahko pa seveda posredno odgovorim, kakšna je razdelitev sredstev med samimi statusnimi oblikami organiziranja prejemnikov sredstev. V tem primeru bom vzel podatke za 2012. 80 % sredstev ministrstva je bilo razdeljenih javnim zavodom, ki delujejo s področja kulture. 15 milijonov 700 tisoč nevladnim organizacijam, to znaša približno 11 % vseh sredstev, 5 % fizičnim osebam, zlasti gre tukaj za samozaposlene s področja kulture, in 4 % - dobrih 5 milijonov - zasebnim podjetjem, ki delujejo na področju kulture. V glavnem se to seveda nanaša na založništvo, film in medije. Knjižnično nadomestilo je Slovenija uvedla 2004, od takrat je bilo namenjenih avtorjem, ta sredstva gredo vsa avtorjem, 4 milijone 915 tisoč, od tega 50 % neposredno avtorjem, 50 % pa delovnim štipendijam, ki jih razdeljujejo posamezna stanovska društva, ki delujejo na tem področju. Knjižnično nadomestilo se v tem prvem delu dodeljuje avtorjem na podlagi izposoje njihovih del v splošnih knjižnicah in je matematični izračun.«
Poslanec SLS Janez Ribič je izrazil zahtevo za dopolnitev odgovora_
»Seveda sta moje vprašanje in pobuda dobronamerna. Tovrstne napake se pojavljajo skozi leta. Denar prebivalstva ni namenjen izvajanju ustvarjalcem, temveč dostopnosti izjemnih umetniških del, se pravi - najširšemu krogu prebivalstva. Res je tudi, da je med upravičenci do knjižničnega nadomestila tudi nekaj pravih avtorjev oziroma dobrih knjig, ko gre za knjige, ki so obvezno branje v osnovnih ali srednjih šolah. Knjižnično nadomestilo bi lahko takoj odpravili. S tem denarjem bi lahko zagotovili brezplačen obisk knjižnic. Čedalje več je namreč tistih, ki za izposojo knjig nimajo denarja. Naprej bi lahko takoj nehali plačevati, lahko bi rekel, mačka v žaklju, to pomeni sofinanciranje bodočih knjig na osnovi vloge prijavitelja, razen da so na ta način najpogosteje sofinancirane škodljive knjige, je žakelj, ne redko, povsem prazen. Da se sofinancirajo tudi napovedi knjig, ki nikoli ne bodo natisnjene. Razen tega so tovrstni razpisi le formula za okoriščanje posameznikov in interesnih skupin, vezana trgovina torej. Namesto tega bi predlagal, naj ministrstvo natisne in vsaki družini izroči recimo Zvezdico zaspanko ali Alamuta, morda naslednje leto Medvedka Puja in morda Shakespearovo Milo za drago itn. Na ta način bi resnično prispevali k etični vitalnosti in spoznavni opremljenosti.«
Minister za kulturo dr. Uroš Grilc je na to odgovoril_
»Zdaj razumem usmeritev vprašanja. Torej knjižnično nadomestilo je slovenska zaveza Evropski uniji, spoštovanje direktive. Nikakor ne razmišljamo, da bi ga ukinili. Tudi moram reči, da od 2004, ko je bilo uveljavljeno, je med avtorji sprejeto sorazmerno konsenzualno. Stanovska društva so uspela razviti svoje oblike podpore avtorjem, ki delujejo na področjih in v obliki delovnih štipendij perspektivnim ustvarjalcem pravzaprav okrepiti položaj teh umetnikov. Po drugi strani je pa ta del matematičnega dela, knjižničnega nadomestila, ki se nanaša na izposojo v knjižnicah, rezultat golega izračuna. Gre za to, da imajo avtorji poplačano pravico do uporabe svojega intelektualnega dela. Avtorji namreč pri nas nimajo pravice, da rečejo: moja knjiga ne sme biti v knjižnicah. To bi bila potem izključna pravica. V tem primeru knjižnično nadomestilo ne bi bilo potrebno. Vemo, da tega sistema nima nihče v Evropi in zato je knjižnično nadomestilo pravzaprav ustrezen sistem, ko avtorjem poplačamo pravico iz naslova javne izposoje njihovih del.
Moram pa se vendarle dotakniti še tistega, kar nisem uspel odgovoriti - kontrola ministrstva nad porabo javnih sredstev. Ministrstvo seveda zelo natančno prek svojih služb evalvira rezultate razpisov. V celoten postopek razdeljevanja javnih sredstev so vključene strokovne komisije kot zunanja posvetovalna telesa. To so neodvisni organi, ki dajo predlog za sofinanciranje posameznih programov in projektov. Izvajalci so seveda dolžni podati vsa vsebinska in finančna poročila. Tukaj moram povedati, da je pri vsakoletnem razpisu na kateremkoli področju ključen
pogoj realizacija programa iz preteklih let. To je pogoj, da lahko nekdo sploh sodeluje na razpisu. To je izključni pogoj. Drugič - kakovost realiziranega programa ali projekta iz preteklega obdobja je bistven del kriterijev, ko komisija odloča o tem, kako nekdo te kriterije izpolnjuje ali ne. V tem smislu ta sistem gradimo. To ni sistem, kjer bi rekli, deluje brez napak. Noben takšen sistem ne deluje brez napak. Vedno je lahko boljši, bolj natančen. Verjamem, da ga bomo v naslednjem obdobju tudi izpopolnili.
Knjiga, ki jo omenjate, da je morda škodljiva, potencialna, je knjiga Gorana Vojnovića Čefurji raus, ki je prejela nagrado Prešernovega sklada. Mislim, da je stroka tista, ki naj sodi o tem, ali je nekaj primerno ali ne.«