Ljubljana, 11. december 2013 – Stališče k 1. točki dnevnega reda, to je k obravnavi Predloga priporočila v zvezi s problematiko upravljanja državnega premoženja, je na današnjem zasedanju na 49. izredni seji Državnega zbora RS predstavil predsednik SLS in poslanec Franc Bogovič:

»Danes v Državnem zboru na izredni seji govorimo o problemu upravljanja  državnega premoženja. V teh dneh pričakujemo tudi končno poročilo pregleda slovenskih bank, stresnih testov in tudi glede luknje, ki je nastala v zadnjih letih, desetletjih, v slovenskih bankah. Ti dve temi, se pravi - upravljanje državnega premoženja in slovenski bančni sistem - sta dve od ključnih rak ran Slovenije v tem trenutku, dve od tem, na katere opozarja vsakdo v slovenski javnosti in tudi tisti, ki opozarjajo na težave slovenske družbe v današnjem času. Zelo pomenljivo je, da danes govorimo o tem. Mislim, da ti dve temi sodita skupaj in je mogoče celo prav, da govorimo v istem tednu o obeh stvareh. Kar se tiče upravljanja državnega premoženja, govorimo vedno o dveh stvareh. Najprej o upravljanju in vodenju ter poslovanju družb, ki so v državni lasti na eni strani, na drugi strani o vedno perečem problemu privatizacije podjetij v državni lasti, saj vemo, da je Slovenija ena od tistih držav, ki ima zelo velik delež podjetij v državni lasti. Kar se tiče upravljanja podjetij v državni lasti, je prav kakovost tega upravljanja preizkus zrelosti, demokracije in na nek način tudi izvoljene politike, kadar o tem odloča tudi ta. Mislim, da smo na tem preizkusu krepko padli v zadnjih letih. Padli smo tudi na preizkusu zrelosti. V tistih družbah, v katerih ni bila država lastnica, in so različne delniške družbe, kjer je bilo navidezno privatno lastništvo in so si predvsem vodstvene strukture prizadevale za to, da bi se tudi ta lastniška struktura krepko spremenila, se to meri drugače. V tem delu lahko mirno govorimo o zelo močni spregi, ki je na eni strani bila - pa hočemo to skrivati ali ne - velikokrat povezana z vplivnimi ljudmi slovenske politike, vplivnimi menedžerji, ki so imeli velikokrat korenine v slovenski politiki, bankirji, in na takšen način je nastala ta zelo težka situacija, ko nastopijo bančne usluge, ki so pripeljale na koncu do tega, da bomo davkoplačevalci prek slabih terjatev in dolgov, ki bodo prešli v javni dolg, za to plačali visoko ceno. V zadnjem tednu so bila v medijih  objavljena imena od škofije do priimkov Pavček, Kordež, Bavčar, Ročnik, Zidar, Tovšak, Časar, projekt Stožice. V tem trenutku mislim, da je ključno, da bomo v parlamentu zmogli s temi imeni, ki se zdaj pojavljajo v časopisih, dobiti zelo jasno sliko, kaj se je dogajalo v slovenskih  bankah, kdo so bili podpisniki na levi in na desni strani, da se bomo iz tega kaj naučili in da bomo konec koncev razkrili to, kar vsi na glas govorimo, včasih malce ugibamo, največkrat povzemamo medije, ki tudi podrobno preiščejo posamezne zadeve, da se bobu končno reče bob. Kar se tiče privatizacije slovenske državne lastnine in tudi odnosa Slovenske ljudske stranke v tem primeru - velikokrat nam očitajo, da smo krivi, ker smo govorili o nacionalnem interesu, ker smo si prizadevali, da bi velik del tega premoženja, ki je bilo včasih družbeno, prešlo v roke podjetnih Slovenk in Slovencev, ne glede na to, ali so to inštitucije ali posamezniki, da bi bili gospodarji na svojem. Naj povem, da je Slovenska ljudska  stranka nastala iz Slovenske kmečke zveze 1988, da imamo 122-letno tradicijo Slovenske ljudske stranke. Janez Evangelist Krek in njegovi sodobniki - somišljeniki so se zavedali, kako je treba biti tudi v materialnem smislu gospodar na svojem, če želiš, da imajo tvoji otroci, tvoj narod, svetlo perspektivo. Ti ljudje, tisti, ki so bili v Unionski dvorani, ali pa tisti, ki so stali takrat ob Janezu Evangelistu Kreku, nikoli niso razmišljali o tem, kako bi kot kmetje prodajali svojo njivo, nikoli niso razmišljali o tem, kako bi pojedli semenski krompir, ker so se zavedali, da je treba razmišljati vnaprej in tudi naša prizadevanja so bila iskrena, iskrena v tem smislu, da smo mislili, da je tudi v Sloveniji dovolj zavednih, sposobnih Slovenk in Slovencev, ki bodo dobro gospodarili, ki bodo ustvarjali nova delovna mesta, ne pa da bodo z različnimi političnimi in bankirskimi spregami enostavno poskušali polomastiti državno družbeno premoženje in narediti iz njega nek zasebni eldorado, ki pa bo na koncu za marsikoga usoden tudi v njegovem osebnem smislu. Kar se tiče tega, da je država lahko dober lastnik, da so takšne oblike prisotne tudi marsikje po svetu, se  dobro zavedamo, in tudi danes je veliko še takšnih primerov. Vendar, kot sem že dejal, žal so si ljudje različnih političnih profilov, različnih spreg in različnih omrežij slovensko podjetništvo in razvoj Slovenije predstavljali na drugačen način in danes imamo to, kar imamo. Mnogi med njimi imajo danes uspešna podjetja, žal pa je vse preveč primerov, kot sem že dejal, kjer ta zadeva prehaja v javni dolg. In v tem  delu mislim, da smo dolžni tudi v takšnih razpravah in pri odločitvah, ki bodo v Državnem zboru v bodoče, odpreti Pandorino skrinjico in tajnosti, ki se skrivajo včasih v bančnih tajnostih, drugič v Zakonu o javnih financah, enostavno razkriti, in imeti toliko korajže in poguma, da davkoplačevalcem povemo, koliko je ura na tem področju. Kar nekaj je bilo v zadnjih mesecih že zamujenih priložnosti, kar precej amandmajev je bilo predlaganih pri Zakonu o bančništvu, pri Zakonu o javnih financah, ki so imeli skupno nit v tem, da enostavno, ko enkrat nek dolg v bankah preide kot slaba terjatev na javni dolg, da se konča tudi bančna skrivnost in morajo odgovorni imeti vpogled v te zadeve. Če imamo priložnost in možnost in tudi odgovornost, da se odločamo o tem, da se z javnim dolgom pokrivajo te rabote iz preteklosti, imamo tudi to odgovornost, da enostavno razkrijemo tiste, ki so za to odgovorni in žal je to zelo povezano s tem, s čimer se ukvarjamo danes. Priložnosti, ki so bile zamujene, mislim, da moramo v naslednjih tednih in mesecih popraviti in najti to moč, da vsi skupaj to enotno sprejmemo kot skupno obvezo. To, kar se nam dogaja zdaj, da tožilci na nek način dajo košarico ministru, da ne želijo z njim kot politikom sedeti za isto mizo, hkrati pa tudi zelo jasno povejo, da jim v bankah enostavno zapirajo vrata in ne morejo priti do tistih, ki so krivi za ta  neodgovorna dejanja, to se enostavno mora prekiniti in na tem področju je treba narediti red. Podobno je treba tudi, kolegice in kolegi iz koalicije, malce več napora vložiti v pripravo zakonodaje o slovenskem državnem holdingu. Tukaj je bilo s strani ene od opozicijskih strank pohvalno rečeno, kako se je temu streglo lani, ko je minister Šušteršič in njegova ekipa pripravljala to zakonodajo, ko se je potem tudi našlo v poletnih vročih mesecih dovolj časa, ko so strokovne ekipe temeljito pripravile zakonodajo, na osnovi katere se je poizkušalo na tako odgovorni temi iskati konsenz v vseh parlamentarnih strankah in potem na koncu sprejeti slovenski državni holding, zakonodajo, ki bi opredelila upravljanje, hkrati pa v nadaljevanju tudi po tehtnem premisleku oblikovati strategijo, kam želimo z našimi podjetji, katere so dejavnosti, ki so pomembne za nas, se odločati tudi o privatizaciji in prodaji  državnega premoženja. Danes je bilo že tukaj povedano in nam je spomin še vsem tako blizu, da vemo, koliko naporov so lani opozicijski, danes koalicijski poslanci v določeni poslanski skupini vlagali zato, da se je odlagalo in odlagalo, da je Ustavno sodišče konec leta presodilo, in da je hkrati tik pred padcem vlade bil sprejet in uveljavljen Zakon o slovenskem državnem holdingu. Pripravljena je bila tudi klasifikacija strategije upravljanja podjetij in, bodimo pošteni, letošnje leto je bilo na tem področju izgubljeno. Letos vlada, ki je marca prevzela odgovornost vodenja države, enostavno temu področju ni posvečala pozornosti in ni, razen s tem, da je na nek način dala veto na prejšnji zakon, uredila upravljanje na dokaj čuden način, zelo težko prek Slovenske odškodninske družbe. Zelo težko boste danes tukaj govorili o sodobnem korporativnem upravljanju, glede na to, da vemo, da to korporativno upravljanje v veliki meri izvajajo zelo preizkušeni politični kadri, ki imajo tudi takšne ali drugačne težave iz preteklosti in so tudi tam zelo aktualni. V tem delu mislim, da nas resnično skrbi, kaj bo v nadaljevanju. Iz danes predstavljenih stališč koalicijskih poslanskih skupin žal nisem našel tistega skupnega imenovalca, ki bi me prepričal v to, da imate ta zakon, ki ga je zdaj vlada poslala v parlament, nato pa ga je predsednik parlamenta poslal nazaj vladi v dopolnitev, da imate ključen dogovor na tem področju. Mislim, da se bomo v nadaljevanju spet ukvarjali s koalicijskimi prerekanji. To, da bi tako, kot sta lani sedli skupaj tako koalicija kot opozicija in se tam pogovorili o tem, tega očitno ni v vašem repertoarju in tega niti nimate namena narediti. Danes smo slišali, koliko krogov ste tekli na ravni poslanskih skupin, na ravni predsednikov strank, na koncu pa,  mislim, precej na silo vložili nek zakon, ki je že dobil košarico pri predsedniku Državnega zbora, danes pa tudi tukaj v stališčih posameznih poslanskih skupin. Kolegi, to me ne navdaja s pričakovanjem, da bomo v naslednjem letu po hitrem postopku rešili to travmatično vprašanje. Tu slišimo, da bo prvo branje januarja. Zanimivo, da je bilo zelo veliko zakonov sprejetih po nujnem postopku. Tukaj koalicija sama predstavlja, da bo prvo branje januarja. Bolj bi bil vesel, če bi se to prvo branje opravilo na ravni pogajanj med vsemi parlamentarnimi strankami kot se je lani v zadnjih mesecih in bi danes imeli usklajen zakon, ki bi ga lahko sprejeli,  imeli usklajeno strategijo upravljanja teh podjetij, predvsem pa tudi klasifikacijo, kjer bi se vedele privatizacijske namere Slovenije na tem področju, kjer bo prav gotovo nekaj treba storiti. Sprašujem se, s čigavim mandatom, na osnovi katerega dokumenta zdaj poteka ta turneja predsednice vlade. O katerih podjetjih govori - o tistih, ki jih imate med sabo neusklajene, o tistih, ki so bila lani usklajena v klasifikaciji ali o katerih podjetjih? Mislim, da bi se morali potruditi, kot sem že dejal, najprej da bi ustvarili in se dogovorili ter na osnovi jasne strategije posameznih panog dorekli, katera podjetja bomo in na kakšen način privatizirali, katera bodo ostala - lahko tudi delno ali večinsko - v državni lasti. Ko bi imeli to zadevo narejeno, bi poslali kvalificirane, tiste, ki bi se profesionalno ukvarjali s tem, po svetu, in opravili to misijo.  Nam, predsednici vlade in ministrom, ki so odgovorni predvsem za gospodarski del naše države, pa res priporočam, da bi se ukvarjali s tem, kako bi v Republiki Sloveniji vzpostavili normalno poslovno okolje, poslovno okolje, v katerem se ne bodo iz meseca v mesec zviševali davki, okolje, v katerem si bomo vsi skupaj prizadevali za zmanjšanje administrativnih ovir in naredili državo bolj prijazno, okolje, v katerem bodo pravosodje in represivni organi tiste, ki so storili kaznivo dejanje, čim prej spravili tja, kamor je treba. Bojim se, da bo današnja razprava predvsem obračun s preteklostjo, žal manj vpogled v prihodnost, kamor bi ga morali vsi skupaj usmeriti. Z moje oziroma s strani Slovenske ljudske stranke poziv k temu, da vse parlamentarne stranke pri tem zelo pomembnem vprašanju razvoja in usode Slovenije sedemo skupaj in orehe, ki jih zdaj drobite znotraj koalicije, začnemo drobiti skupaj na nivoju vseh parlamentarnih strank. In ko bi to dorekli, verjamem, da v težkih in zahtevnih pogajanjih, usklajevanju različnih stališč, potem tudi ne bi bilo več pomembno, kakšni bodo nadzorni sveti, kakšen bo njihov sestav. Do tistega časa mislim, in me žal ne prepričate s tem, da bodo tisti nadzorni sveti, ki bodo predlagani s strani finančnega ministra in s strani vlade,  torej nadzorni sveti, ki bodo delegati koalicije, tisti, ki znajo in zmorejo dobro korporativno upravljanje. Mislim, da je današnja razprava nujna. Ne vem, zakaj smo izgubili eno leto. Upam, da bomo ob koncu leta, ker se leto 2013 počasi izteka, ko si bomo zaželeli sreče in uspeha v naslednjem letu, opravili razpravo predvsem o  prihodnosti.«