Ljubljana, 20. december 2013 – Stališče Poslanske skupine SLS k obravnavi Predloga priporočila v zvezi s sanacijo milijardne bančne luknje v slovenskih bankah je na 52. izredni seji Državnega zbora predstavil predsednik SLS in poslanec Franc Bogovič:

»Osnovno vprašanje si najbrž postavljamo vsi_ zakaj smo izbrali za zadnji petek, da na izredni seji govorimo o problemu bančništva v Sloveniji. Odgovor je zelo enostaven in mislim, da je prav, da ga povemo na začetku. Koalicija, vlada, si je zamislila sanacijo bank in upravljanje tega področja brez parlamenta. Mi smo v zadnjih mesecih, ko smo obravnavali to problematiko, opozarjali na to, da je dejansko nesprejemljivo, da se očem parlamenta umaknejo vse ključne odločitve oziroma se niti o njih ne poroča v parlamentu. Zamudili smo priložnost tako pri sprejemanju Zakona o bančništvu kakor Zakona o javnih financah, da bi se dogovorili o tem.  Zdaj je najbrž hudič vzel šalo. Že iz stališč poslanskih skupin oziroma iz stališča predlagatelja je bilo razbrati, pa tudi iz besed predsednika odbora, da prihaja obračun. V zadnjih letih, odkar so bile banke enkrat že sanirane, smo uspeli skozi bančno brezno spraviti ven približno za en državni proračun denarja, četrtino letnega BDP Republike Slovenije. Zaradi tega smo postali država, ki je od 2008 prešla od ene najmanj zadolženih držav v Evropi z 22 % BDP, ki je zdaj prebila tisto magično mejo 60 %, celo več, približujemo se 75 %, zaradi česar plačujemo zelo drage obresti. V Državnem zboru smo nekateri že dlje časa opozarjali na to, da bi veljalo pri Zakonu o javnih financah sprejeti amandmaje, ki smo jih predlagali, in sicer da so prenosi slabih terjatev predstavljeni v bankah in da se tudi pogovorimo, na kakšen način bomo sanirali nastalo luknjo. Pričakovali smo tudi, da bo vlada naredila jasne projekcije, kaj to pomeni, kako draga je ta suverenost, okoli katere je toliko govora, vendar enostavno tega nismo dosegli in zato bodo očitno v nadaljevanju potrebni takšni poizkusi, da se s sklici izrednih sej podrobneje informiramo o tem, kar počnemo, čeprav sem sam trdno prepričan, da to ni tista naša največja, najbolj odgovorna naloga v tem mandatu in bi bilo prav, da bi bilo več parlamentarizma v Sloveniji. Včeraj sem bil na proslavi Ustavnega sodišča ob dnevu ustavnosti, kjer je bil govornik predsednik nemškega Ustavnega sodišča. V govoru je navedel par zadnjih judikatov nemškega Ustavnega sodišča, v katerem si je nemški parlament obdržal celo vrsto pristojnosti, ki jih je potrdilo tudi Ustavno sodišče - tudi v  primeru, ko bodo zbirali sredstva za evropske finančne mehanizme in podobno, ampak ključna vloga je vloga parlamenta. Parlament daje omejitve. Parlament mora biti informiran in mislim, da imamo to uro parlamentarizma v Sloveniji še za opraviti in se iz tega tudi nekaj naučiti. O številkah ne bi govoril, ker so bile že podrobno predstavljene. Slovenija tudi ni edina država v svetu, ampak je ena izmed mnogih, ki se ukvarja s problemi finančne krize. Zagotovo je en del naše krize tudi ta del, da je svet v prvih desetih letih 21. stoletja pristajal na moderne finančne mehanizme, na pohlep, na investitorstvo, na nepremičninske balone in da tiči en del problema v Sloveniji tudi v tem delu. Ampak v Sloveniji se je poleg tega v teh letih zgodil tudi pohlep, katerega cilj je bila zadnja faza brutalne privatizacije, menedžerski prevzemi, ki se očitno niso izšli. Danes je vedno več tega, ko prihajajo na svetlo imena. Imena, okoli katerih so se spletle povezave. Poleg tega, da smo imeli že v preteklosti narisana razna omrežja, imamo danes eno zelo pomembno stvar, imamo tisto najosnovnejšo sled, ki v teh primerih največ velja - to je sled denarja. In ta sled je zelo brutalna. Ta sled je takšna, kot je bilo že rečeno, da se je v tem tednu z dokapitalizacijo bank razdelilo na vsako Slovenko in Slovenca 1.500 evrov, tudi na tistega, ki se je rodil v tem tednu. Ta sled je še toliko večja, ko se bodo sešteli vsi dolgovi oziroma vse posledice, zato mislim, da je pred nami res zelo velika odgovornost, da v vladi in parlamentu naredimo to, kar od nas ljudje pričakujejo. Ljudem je več ali manj jasno, da ni nikogar drugega kot državljanke in državljani, ki bomo plačali del te cene. Kolikšen del, v kolikšni meri bomo uspeli kakšen denar dobiti nazaj, v kolikšni meri bomo uspeli določiti odgovornost krivcev, je pa v veliki meri odvisno od nas. Trdno sem prepričan, da je povprečni Slovenki in Slovencu zelo jasno, ko vidijo ime nekega menedžerja, da ta menedžer ni teh stvari storil sam. Da je za tem menedžerjem še kdo, kot je bilo že javno rečeno, saj smo slišali »vzamem telefon, pokličem in dobim, če je treba, tudi 100 milijonov evrov kreditov, ker pač  verjamejo mojemu imenu, verjamejo okolju, v katerem delujem, da sem to sposoben vrniti nazaj«. Več kot jasno je vsem nam, če gremo od gospodarstvenika do bankirja, kamor so nekateri klicali, da je za temi tudi določena politična podlaga, politično ozadje, ki je vplivalo na to, da se je lahko zgodilo, kar se je zgodilo v Sloveniji. Danes smo s strani predlagatelja že slišali o krogu okoli Foruma 21, za katerega so ocenili, da je vsaj milijarda evrov izginila v teh krogih. Verjamem, da bodo v tem adventnem času odzvanjali zvonovi v tej dvorani, kjer bomo spet govorili o neki slabi milijardi, ki je poniknila v drugi mreži, za katero so tudi cerkveni krogi oziroma gospodarstvo, vezano predvsem na mariborsko škofijo. Verjamem, da bomo danes slišali tudi imena, kot so Lovše, Bavčar, Časar in še kdo, ki imajo po vsej verjetnosti tudi kakšne botre v katerem drugem političnem miljeju. Prepričan sem, da bomo slišali o Slovenski ljudski stranki, da smo zagovarjali nacionalni interes, čeprav, kolegice in kolegi, si nikoli nismo predstavljali nacionalnega interesa tako, da bodo prišli roparji in izropali, kar so ustvarjali ljudje. Mi smo si ga vedno predstavljali tako, kot si ga predstavljajo ljudje v bazi, iz katere smo izšli, ki stavijo na to, da je treba imeti njivo, da je treba ohraniti semenski krompir, če želiš imeti prihodnje leto pridelek, če hočeš, da bodo tudi tvoji otroci imeli kje delat. Nikakor si nismo predstavljali, da so ti, ki bi naj v Sloveniji upravljali s tem premoženjem, navadni kvartopirci, prevaranti, ki zapravijo zapitek v nekaj letih, kot ne bi nihče delal s kmetijo. Mislim, da je prav, da se o tem razpravlja. Mi imamo veliko vprašanj, tudi sinoči smo bili nekateri v dvorani, ki smo bili vprašani, ali se čutite krive. Mislim, da lahko zelo mirno, kar sem tudi sinoči dejal, vsak zase odgovori ali pa večina od nas z lahkoto odgovori, ali je osebno kriv, ali je osebno vpleten ali ni vpleten. In sem trdno prepričan, da nas velika večina ni prav nič vpletena v te rabote, ki so se dogajale v teh letih. Je pa naša odgovornost danes, da omogočimo zakonodajni okvir, da zagotovimo politično voljo, podobno, kot je bilo rečeno včeraj, da je bila potrebna, da se je vstopilo tudi v zdravstvene loge, da torej  pripravimo političen okvir in politično voljo, da se vstopi v menedžersko politične kroge, v katerih se je očitno v tej državi zgodil rop desetletja, stoletja, ne vem stoletje je še dolgo, če bomo tako delali, se bo zgodil še kakšen, ne vem, če že lahko tega kar označim za rop stoletja. In v tem delu smo v Državnem zboru, kot sem dejal, dve priložnosti že zamudili. Prva je bila priložnost, ko smo govorili o Zakonu o bančništvu. Takrat je SDS predlagala amandma, ki smo ga podprli tudi v Slovenski ljudski stranki, kjer smo spregovorili o bančni tajnosti. Zelo hitro so prišle pavšalne ocene, a zdaj pa hočete, da bodo vidne vse vloge, da bodo vidne kreditne mape poštenih ljudi. Ne, tega nismo želeli, tega ne smemo storiti, zagotovo pa je naša odgovornost, da se pogleda v bančne mape tistih, ki so zdaj svoje napake ali pa pogoltnosti prevalili prek slabe terjatve ali prek odpisov v preteklosti, ki so se skrivali v dokapitalizacijah preteklih let, v javni dolg, in to je naša odgovornost. Sam mislim, da ni potrebe, da tudi ta seja izzveni, da bomo zdaj iskali za štiri, za osem, za deset let nazaj in personalizirali krivice. Ja, tudi to je treba storiti, predvsem se pa moramo vprašati, kaj bomo naredili, da bomo zdaj temu naredili konec in da bomo to, za ta izstavljeni račun, ki ga dobivajo Slovenke in Slovenci, tudi enostavno prvič določili, da bomo vedeli, kdo je odgovoren za te zadeve in na drugi strani, da se to ne ponovi oziroma da se nam ne zgodi to, kar je zdaj velika nevarnost. Da so tisti ljudje, katerih slabe terjatve zdaj prenašamo na slabo banko, vmes pravočasno poskrili, ne vem, četrtino, tretjino denarja, in bodo zdaj kot dobro poučeni vlagatelji, ker so sodelovali v teh stvareh,  nazaj odkupovali, ne vem, iz slabe banke ali pa od kod te zadeve. Tako da mislim, da govorimo o zelo resni stvari in če je bila prva sanacija bank predvsem sanacija napačnih ekonomskih okvirjev nekega drugega političnega sistema in manj, da je takrat zadeva temeljila na tem, da so si posamezniki prevalili in želeli ta denar imeti na svojih računih, imamo zdaj to veliko past in na to moramo v sedanjem času tudi kakovostno odgovoriti. Ko smo govorili o Zakonu o javnih financah, je bila ta priložnost, in takrat smo imeli dosti bolj natančne amandmaje, ki, mislim, da so govorili o teh dveh stvareh, se pravi, s katerim denarjem, kako dragim denarjem, bomo to napako iz preteklosti sanirali na eni strani in na drugi strani, da so te javne terjatve, ki se prenašajo na slabo banko, transparentne, javne. Takrat je koalicija padla na izpitu. Slišali smo pri interpelaciji zelo zgovorne besede ministra, ki smo ga interpelirali, da bo ta napaka odpravljena v Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja. Upam, da bo zdaj tam dovolj politične moči, Slovenska ljudska stranka zagotavlja glasove že danes in jih bomo dali za takšen zakon, če bomo tukaj našli pot do odkritja teh možnosti, da odkrijemo te slabe terjatve. Sicer pa, kolegice in kolegi, evropske države, na katere se tako radi sklicujemo, so naredile to zelo na hitro. O Avstriji smo včeraj slišali tudi predstavnika Sparkasseja, kako so ljudje odgovarjali, kako so bile uprave zamenjane. Mi imamo tudi dober primer v Republiki Sloveniji, kaj se je zgodilo v Hypo Alpe Adria banki v Ljubljani. Mnogi in kar naenkrat so se začeli takrat spraševati, ali imajo lastniki pravico, da izpraznijo banko in postavijo svoje varnostnike in rešijo problem. Danes slišimo iz podobnih logov, da je to primer dobre prakse. Zakaj se mi potem tako bojimo to storiti v državnih bankah? Ko smo imeli sestanek pri predsednici vlade, kjer sta bila prisotna finančni minister in guverner, je bilo v nizu mojih vprašanj postavljeno tudi to, kaj bomo storili s tistimi, ki odgovarjajo za kreditne mape, s tistimi, ki vodijo te banke. In največja državna banka mislim, da bi najmanj, kar bi morala narediti, da bi se podobno, kot se je v bankah, ki so šle v likvidacijo z dnem, ko se je država odločila, ker ima že vsa pooblastila od parlamenta, ker je koalicija tako hotela v rokah, da bo šlo teh toliko in toliko milijard denarja v banko, da bi tisti dan prišla v banko nova uprava, da bi v banki naredili to, da bi tudi kreditne mape zamenjali, vsaj zarotirali ljudi in da bi vsakdo na novo moral sprejeti kreditno mapo in da se ne bi dogajalo to, kar nam je bilo tam razloženo, da je zdaj neka koordinacijska skupina, ki deluje na nivoju Banke Slovenije, ministrstvo oziroma službe Policije, NPU in podobno. Ne, za te kreditne mape in za dolg, da bi banke dobile kaj nazaj, morajo poskrbeti banke same, oni morajo vlagati odškodninske tožbe, oni morajo poiskati, ker poznajo te mape. Ne da se policija zdaj prek Banke Slovenije in ne vem prek katerih ovinkov prebija do teh map, da se to reši. Ampak to se enostavno ne more zgoditi, če bodo v teh dosjejih isti ljudje, kot so sedeli takrat, ko so se te stvari storile. In tu velja ta rek, da vrana vrani ne izkljuje oči. Mislim, da smo prejšnji četrtek za moje pojme, ko so bili  objavljeni rezultati stresnih testov, na tej točki naredili zelo veliko napako. Ali je to napaka ali je to namera ali je to cilj koga, to se moramo vprašati. Mislim, da parlament enostavno tega ne sme dopustiti, da bi bil to cilj koga, da bi se v teh zadevah še stvari odvijale na takšen način naprej, kot so se v teh letih. Sicer se nam nič dobrega ne piše in tudi ta sanacija bank bo zgolj en ukrep, ki pa problemov enostavno ne bo rešil. Tako da meni je, bom rekel, pričakovano to, da sklepi niso bili podprti, ker enostavno je tudi koalicija doslej pri vseh podobnih sklepih podobno ravnala. Mogoče bi bilo treba te sklepe še kje dodelati, ampak danes bo razprava, ki bo govorila po vsej verjetnosti predvsem o tem, kaj je bilo nazaj narejenega narobe. Prav je, da to vemo, da to čim bolj razkrijemo, predvsem pa upam, da se bomo iz te razprave nekaj naučili in da bomo odgovorno tisti, ki smo tu predstavniki ljudstva, v imenu ljudi naredili to, kar je treba narediti. Mi smo do davkoplačevalcev, do Slovenk in Slovencev dolžni, da vedo kdaj in kdo je to naredil, kako bomo plačali in kakšna bo cena tega. In to, da se tudi način sanacije bank in pa sploh konsolidacija javnih financ dela na tak način, da spet parlament o tem ne spregovori, da ni jasne strategije, da ni jasne poti, po kateri bomo javne finance reševali zaradi tako velikih obresti. Pa bom na glas povedal, da je ob dobrih 7 milijardah zbranih davkov, ki jih zberemo, da ko bodo te obremenitve skupaj in novi krediti za reprogramiranje starih kreditov, se bomo zelo približali 1 milijardi evrov letnih obresti. Treba je narediti korake na privatizaciji, na upravljanju državnega premoženja in, ne pozabimo,  na konsolidaciji javnih financ. Mi smo v začetku leta sprejeli Zakon o fiskalnem pravilu oziroma ga vstavili v slovensko Ustavo, ki je za izvedbeni zakon. Tam je nova ura resnice in ta ura resnice zahteva od nas kakovost in dobro sodelovanje, da vidimo, kaj se nam je, podobno kot v bančnem sistemu, pripeljalo tudi v druge podsisteme države kot neko navlako. Mislim, da nas čaka v naslednjem letu ogromno zahtevnega dela, predvsem pa veliko politične volje, da te probleme, ki so nastali v preteklosti, rešimo, ne da bi kogarkoli v tej državi skrivali pred roko pregona oziroma roko pravice. Ker bomo vsi skupaj rabili veliko sreče, pa tudi blagoslova v novem letu, naj izkoristim to priložnost, da tudi vsem kolegicam in kolegom zaželim oboje se pravi srečno leto, dobro sodelovanje med nami, ki ga mora biti več kot letos, če bomo želeli te probleme reševati, pa tudi obilo blagoslova med nami in pa državljankam in državljanom, da vrnemo upanje in optimizem v našo lepo Slovenijo.«