Ljubljana, 31. januar 2014 – Stališče Poslanske skupine SLS k 15. točki dnevnega reda je peti dan zasedanja državnega zbora na 21. redni seji k prvi obravnavi Predloga zakona o dopolnitvi Zakona o bančništvu predstavil predsednik SLS in poslanec Franc Bogovič:
»Pred nami je predlog dopolnitve Zakona o bančništvu, ki poskuša popraviti to, čemur na deklarativni ravni v Republiki Sloveniji pritrjujemo vsi, vsi smo za, ko pride do izvedbe, pa nekako kar zastanejo misli, pa tudi hitro pride do drugačnih predlogov. Govorimo o problemu, da je treba na področju bančne tajnosti, poslovnih skrivnosti banke, avtonomije banke, nevmešavanju politike v banke, nekaj le storiti, kljub temu, da se vsi zavedamo pomena bančne tajnosti in pa tudi vseh osnovnih apostolatov bančništva. Lani jeseni, nekaj mesecev nazaj, smo nekajkrat to poskušali že ob sprejemanju poroštva za to, da sta dve tajkunski banki šli v likvidacijo, kakor tudi v Zakonu o javnih financah, ko smo zagotavljali sredstva za to, da se je lahko izvedla dokapitalizacija, sanacija slovenskih bank. To so bili poskusi, da se na tej transparentnosti nekaj naredi. Podobno je bilo, kot rečeno danes, da je predlog neposrečen, nepopoln, da se sicer zavedamo, da bi bilo treba nekaj storiti, vendar bančna tajnost in vse te stvari, okoli katerih govorimo, so pred vsem tem, kar moramo narediti. Moram reči, da bomo slej kot prej morali spoznati, da smo odgovorni za marsikaj v tej državi, odgovorni za to, da smo sprejemali ukrepe, na osnovi katerih smo Slovenke in Slovence še bistveno bolj zadolžili v prihodnost zaradi stvari, ki so se dogajale v bankah. In venomer to pregovarjanje, da pač nimamo pravice, da ne moremo in da se morajo po nekih strogih pravilih tam stvari odvijati, to enostavno ne zdrži več. Sam se spominjam, kako je bivši finančni minister Šuštaršič poskušal dobiti kakšne podatke, ko je poskušal pripraviti projekt, koncept, kako se lotiti sanacije banke. Enostavno je naletel na zaprta vrata in se ni bilo moč o ničemer pogovoriti, bančni stampedo pa je šel svojo pot. Tudi sedanji finančni minister in predsednica vlade sta nam vsem vse do konca zatrjevala, da ne vesta, kakšna bo bančna luknja, ker so pač takšna pravila in podobno. Nedavno smo slišali, kakšne težave imajo tožilci in policija, ko vstopajo skozi ta vrata. Vsi vemo, da se je v teh letih marsikaj dogajalo, da so se podpisovali 100-milijonski krediti, na osnovi katerih je bila zagotovo zagrešena tudi cela vrsta kaznivih dejanj in napačnih odločitev. Če želimo na tem področju narediti korak naprej, bo enostavno treba tej resnici, če je še tako boleča, pogledati v oči, oceniti posamezne primere in temu primerno ukrepati. Vsi smo dobili tudi priporočilo protikorupcijske komisije, ki govori o ustanovitvi javne in transparentne preiskave bančne luknje, kar je bilo že omenjeno. Pa naj iz tega priporočila pod številko 2 preberem zaključek tega poročila: »Na pobudo ministra za finance je julija letos KPK opravila celovit pregled oziroma oceno korupcijskih tveganj pri uveljavljanju Zakona o slabi banki in ugotovila katastrofalno stanje. Poročila o tem so bila posredovana predsednici vlade, guvernerju Banke Slovenije, ministru za finance in drugim odgovornim osebam. Dobili smo veliko moralno podporo in obljube, da bodo te stvari upoštevane v nadaljnjih zakonskih spremembah. Ob zadnji spremembi Zakona o bančništvu je KPK predlagala javnosti eno najbolj problematičnih naložb. Zakon je bil sprejet brez tega. Skratka, v mnogih drugih državah, kjer je bila že pred desetletjem (Nemčija) ali pred kratkim (Irska) izpeljana sanacija bančnega sistema, so bili ključni podatki javni in enako bi moralo biti tudi v Sloveniji, če želimo doseči dolgoročno izboljšanje stanja, konec koncev je že dolgo znano, da je transparentnost najhujši sovražnik korupcije.« Zelo zgovorno sporočilo, ampak ko danes poslušamo stališča poslanskih skupin, vidimo, da ko pridejo takšna poročila ven, so nas polna usta pritrjevanja takšnim priporočilom, ko je pa treba to narediti, uzakoniti, se skrijemo v svoje luknje in vztrajamo na starih klišejih, ki so nas pripeljali tja, kjer smo danes. Pred kratkim sem bil v Bruslju na okrogli mizi, kjer je poleg nemškega finančnega ministra Schäubleja sodeloval tudi španski minister, odgovoren za gospodarstvo in konkurenčnost, in je razlagal o njihovih poteh, kako so sanirali bančno luknjo in kaj je pri njih bilo pomembno. Dejal je, da je bilo kot prvo zelo pomembno, da so uspeli dobiti po pametnih pogojih tistih 42 milijard evrov za to, da so zaprli bančno luknjo in da so ob vseh drugih strukturnih reformah, ki so jih izpeljali, zagnali kolo razvoja v pravo smer. V isti sapi je dejal, da je ravno tako pomembno, da so dobili ta denar in da so ga dobili pod pravimi pogoji, pa tudi to, da ni nobenega dvoma glede slabih terjatev in da je na tem področju zagotovljena transparentnost ter da so vsi izpeljani posli čisti. Mislim, da zdaj že vsi vemo, in vsi nam to potrjujejo, tudi priporočila Komisije za preprečevanje korupcije v odstopu so zelo jasna. A ko pridejo zakonodajni predlogi na mizo, smo spet zelo zadržani. Največkrat ugotovimo, da nekaj manjka, da nekaj ni v redu. Mislim, če kje dobite roko podpore, in mislim, da bi morali vsi sodelovati, je to takšen zakon; prav, če ta ni v redu, pripravimo takega, ki bo v redu. Ampak to, da se bomo pa enostavno skrivali in nikoli pristali na to, da bo treba iti po transparentni poti naprej, ti časi so po mojem globokem prepričanju za nami. V Slovenski ljudski stranki smo poskušali z amandmaji, zato tudi ta poizkus podpiramo. Prav je, da opravimo prvo branje, povemo kaj več od tega, da temu nasprotujemo, ker pač zakon očitno ne prihaja iz pravih vrst, da bi dobil podporo v parlamentu in opravimo to svojo odgovorno nalogo. V Slovenski ljudski stranki tudi zgroženo opazujemo, kaj se dogaja zdaj v Družbi za opravljanje terjatev bank in smo trdno prepričani, da je tudi na tem področju treba odstraniti določene tančice. Tudi s takšnimi rešitvami, kot so navedene tukaj. Zaradi tega smo tudi predlagali in je že za torek, 11. 2., sklicana nujna seja Odbora za finance in monetarno politiko, da spregovorimo o tem, kaj se nam tam dogaja. Zaman se nam je čuditi po tistem, ko se nekaj dogaja, kaj se tam dogaja, če smo pa mi odgovorni za zakone, po katerih ti ljudje delajo. Tudi guverner Banke Slovenije je tukaj pri nas, ko smo govorili o ukrepih za vzpostavitev pogojev za začetek slabe banke in tudi kasneje za samo sanacijo bančne luknje dejal, da bi z veseljem povedal kaj več, če bi mu zakonski okviri dopuščali. Mi smo tisti, ki te okvire postavljamo. In če je takšen zakon in gredo vsa ta prizadevanja, ki so s strani tako komisije kakor predlagatelja, v smer, da govorimo o tistih bankah in o tistih stvareh, ki so naredile bančno luknjo. Govorimo o tistih stvareh, ki so Slovenijo dodatno zadolžile zdaj za, ne vem, najmanj 5 milijard evrov. Jaz nisem tako prepričan, da je to zadnja porcija, če smem temu tako reči, iz tega bančnega hazarda zadnjih let, ampak v tem trenutku je vsak Slovenec 2.500 evrov več dolžan zaradi tega početja v bankah in v gospodarskih družbah. In če to ni zadosten razlog, da bi se zdaj zamislili nad tem in sprejeli okvire, da se to več ne bi dogajalo, in da bomo skozi transparentnost imeli možnost pogleda v te stvari, ne vem, kdaj je. Govorimo o omejenem številu pooblaščenih ljudi, ki so, in govorimo o tistih ljudeh, ki imajo pravico konec koncev, da tudi sprejmejo to odgovornost, da smo ljudem naložili 2.500 evrov dolga za prihodnost. Mi smo tudi tukaj sprejemali sklepe, sam sem temu nasprotoval, po katerem smo razlastninili tiste, ki so v te banke prinesli denar. Bil je očitno diktat, kot je bilo tukaj rečeno, Evropske komisije, da se ti imetniki podrejenih obveznic razlastninijo, bomo videli, kako bo o tem odločilo ustavno sodišče, ampak tam nismo imeli težav. Niste imeli težav oziroma sam se ne bom štel zraven, da dvignete roko za takšen ukrep. Zdaj, ko pa se pričakuje, da najdemo skupaj moč, da sestavimo zakonski okvir, da bo možno pogledati tudi v te spise, na osnovi katerih je nastala bančna luknja, pa kar naenkrat stisnemo rep med noge. Mislim, da to ni prava pot, in da bomo na to pot morali iti. V teh krogih in iz naših vrst se velikokrat sliši tudi to, da imajo organi pregona neko možnost in pravico stopiti v te institucije, in da so dolžni, največkrat jih že skoraj obtožujemo, da nič ne naredijo. Ampak kolegice in kolegi, jaz sem trdno prepričan, da če bi bili mnogi podatki, ki so danes tako ali drugače zakriti v neko tančico skrivnosti po zakonskih okvirih transparentni, se mnogo takšnih deviantnih dogodkov enostavno ne bi zgodilo, ker bi bila javnost, ker bi bil dostop do teh podatkov najboljši korektiv za takšno početje. Skandinavske družbe, ki si jih radi jemljemo za vzor, so znane ravno po tem, da je praktično vse, kar se dogaja v povezavi z javnim sektorjem, javno transparentno in dostopno vsakomur in tisti, ki dobiva plačo ali pa opravlja z javnim denarjem, se mora pač tega zavedati, da se bo obnašal pošteno, moralno, etično, in da ima javnost vso pravico, da vse ve, kaj je naredil. Mi pa nimamo pravice, da bi sprejeli zakon, očitno tako večina v državnem zboru ocenjuje, da bi imel, ne vem, parlamentarni odbor, ki se ukvarja s takšnimi zadevami, možnost pogleda v te sporne kredite, ki so naredili bančno luknjo. Mislim, da resnično ne delamo tega, za kar so nas ljudje izvolili. Ne delamo tega, kar ljudje pričakujejo od nas na tem področju. Bojim se, da bo ta zakon s strani koalicije zavrnjen. Še bolj me žalosti to, da se ob teh priporočilih enostavno ne zgane niti vlada, nihče drug, da bi pripravil takšen zakon. Kajti če ga pripravi opozicija, je vnaprej obsojen na zavrnitev. Kot sem že dejal, smo dolžni, da bi takšen zakonski okvir, ki bi zagotavljal transparentnost in javnost teh podatkov na tem področju, da ga moramo nujno sprejeti. V Slovenski ljudski stranki bomo to novelo zakona podprli. Kot sem že dejal, bomo svoj napor vložili tudi v to sejo, ki je že sklicana za 11. februar 2014, v katerem tudi v sklepih podpiramo vsa prizadevanja, da se na tem področju naredi večja transparentnost in konec koncev večji red in tudi večja pravičnost pri trošenju javnega denarja.«
»Pred nami je predlog dopolnitve Zakona o bančništvu, ki poskuša popraviti to, čemur na deklarativni ravni v Republiki Sloveniji pritrjujemo vsi, vsi smo za, ko pride do izvedbe, pa nekako kar zastanejo misli, pa tudi hitro pride do drugačnih predlogov. Govorimo o problemu, da je treba na področju bančne tajnosti, poslovnih skrivnosti banke, avtonomije banke, nevmešavanju politike v banke, nekaj le storiti, kljub temu, da se vsi zavedamo pomena bančne tajnosti in pa tudi vseh osnovnih apostolatov bančništva. Lani jeseni, nekaj mesecev nazaj, smo nekajkrat to poskušali že ob sprejemanju poroštva za to, da sta dve tajkunski banki šli v likvidacijo, kakor tudi v Zakonu o javnih financah, ko smo zagotavljali sredstva za to, da se je lahko izvedla dokapitalizacija, sanacija slovenskih bank. To so bili poskusi, da se na tej transparentnosti nekaj naredi. Podobno je bilo, kot rečeno danes, da je predlog neposrečen, nepopoln, da se sicer zavedamo, da bi bilo treba nekaj storiti, vendar bančna tajnost in vse te stvari, okoli katerih govorimo, so pred vsem tem, kar moramo narediti. Moram reči, da bomo slej kot prej morali spoznati, da smo odgovorni za marsikaj v tej državi, odgovorni za to, da smo sprejemali ukrepe, na osnovi katerih smo Slovenke in Slovence še bistveno bolj zadolžili v prihodnost zaradi stvari, ki so se dogajale v bankah. In venomer to pregovarjanje, da pač nimamo pravice, da ne moremo in da se morajo po nekih strogih pravilih tam stvari odvijati, to enostavno ne zdrži več. Sam se spominjam, kako je bivši finančni minister Šuštaršič poskušal dobiti kakšne podatke, ko je poskušal pripraviti projekt, koncept, kako se lotiti sanacije banke. Enostavno je naletel na zaprta vrata in se ni bilo moč o ničemer pogovoriti, bančni stampedo pa je šel svojo pot. Tudi sedanji finančni minister in predsednica vlade sta nam vsem vse do konca zatrjevala, da ne vesta, kakšna bo bančna luknja, ker so pač takšna pravila in podobno. Nedavno smo slišali, kakšne težave imajo tožilci in policija, ko vstopajo skozi ta vrata. Vsi vemo, da se je v teh letih marsikaj dogajalo, da so se podpisovali 100-milijonski krediti, na osnovi katerih je bila zagotovo zagrešena tudi cela vrsta kaznivih dejanj in napačnih odločitev. Če želimo na tem področju narediti korak naprej, bo enostavno treba tej resnici, če je še tako boleča, pogledati v oči, oceniti posamezne primere in temu primerno ukrepati. Vsi smo dobili tudi priporočilo protikorupcijske komisije, ki govori o ustanovitvi javne in transparentne preiskave bančne luknje, kar je bilo že omenjeno. Pa naj iz tega priporočila pod številko 2 preberem zaključek tega poročila: »Na pobudo ministra za finance je julija letos KPK opravila celovit pregled oziroma oceno korupcijskih tveganj pri uveljavljanju Zakona o slabi banki in ugotovila katastrofalno stanje. Poročila o tem so bila posredovana predsednici vlade, guvernerju Banke Slovenije, ministru za finance in drugim odgovornim osebam. Dobili smo veliko moralno podporo in obljube, da bodo te stvari upoštevane v nadaljnjih zakonskih spremembah. Ob zadnji spremembi Zakona o bančništvu je KPK predlagala javnosti eno najbolj problematičnih naložb. Zakon je bil sprejet brez tega. Skratka, v mnogih drugih državah, kjer je bila že pred desetletjem (Nemčija) ali pred kratkim (Irska) izpeljana sanacija bančnega sistema, so bili ključni podatki javni in enako bi moralo biti tudi v Sloveniji, če želimo doseči dolgoročno izboljšanje stanja, konec koncev je že dolgo znano, da je transparentnost najhujši sovražnik korupcije.« Zelo zgovorno sporočilo, ampak ko danes poslušamo stališča poslanskih skupin, vidimo, da ko pridejo takšna poročila ven, so nas polna usta pritrjevanja takšnim priporočilom, ko je pa treba to narediti, uzakoniti, se skrijemo v svoje luknje in vztrajamo na starih klišejih, ki so nas pripeljali tja, kjer smo danes. Pred kratkim sem bil v Bruslju na okrogli mizi, kjer je poleg nemškega finančnega ministra Schäubleja sodeloval tudi španski minister, odgovoren za gospodarstvo in konkurenčnost, in je razlagal o njihovih poteh, kako so sanirali bančno luknjo in kaj je pri njih bilo pomembno. Dejal je, da je bilo kot prvo zelo pomembno, da so uspeli dobiti po pametnih pogojih tistih 42 milijard evrov za to, da so zaprli bančno luknjo in da so ob vseh drugih strukturnih reformah, ki so jih izpeljali, zagnali kolo razvoja v pravo smer. V isti sapi je dejal, da je ravno tako pomembno, da so dobili ta denar in da so ga dobili pod pravimi pogoji, pa tudi to, da ni nobenega dvoma glede slabih terjatev in da je na tem področju zagotovljena transparentnost ter da so vsi izpeljani posli čisti. Mislim, da zdaj že vsi vemo, in vsi nam to potrjujejo, tudi priporočila Komisije za preprečevanje korupcije v odstopu so zelo jasna. A ko pridejo zakonodajni predlogi na mizo, smo spet zelo zadržani. Največkrat ugotovimo, da nekaj manjka, da nekaj ni v redu. Mislim, če kje dobite roko podpore, in mislim, da bi morali vsi sodelovati, je to takšen zakon; prav, če ta ni v redu, pripravimo takega, ki bo v redu. Ampak to, da se bomo pa enostavno skrivali in nikoli pristali na to, da bo treba iti po transparentni poti naprej, ti časi so po mojem globokem prepričanju za nami. V Slovenski ljudski stranki smo poskušali z amandmaji, zato tudi ta poizkus podpiramo. Prav je, da opravimo prvo branje, povemo kaj več od tega, da temu nasprotujemo, ker pač zakon očitno ne prihaja iz pravih vrst, da bi dobil podporo v parlamentu in opravimo to svojo odgovorno nalogo. V Slovenski ljudski stranki tudi zgroženo opazujemo, kaj se dogaja zdaj v Družbi za opravljanje terjatev bank in smo trdno prepričani, da je tudi na tem področju treba odstraniti določene tančice. Tudi s takšnimi rešitvami, kot so navedene tukaj. Zaradi tega smo tudi predlagali in je že za torek, 11. 2., sklicana nujna seja Odbora za finance in monetarno politiko, da spregovorimo o tem, kaj se nam tam dogaja. Zaman se nam je čuditi po tistem, ko se nekaj dogaja, kaj se tam dogaja, če smo pa mi odgovorni za zakone, po katerih ti ljudje delajo. Tudi guverner Banke Slovenije je tukaj pri nas, ko smo govorili o ukrepih za vzpostavitev pogojev za začetek slabe banke in tudi kasneje za samo sanacijo bančne luknje dejal, da bi z veseljem povedal kaj več, če bi mu zakonski okviri dopuščali. Mi smo tisti, ki te okvire postavljamo. In če je takšen zakon in gredo vsa ta prizadevanja, ki so s strani tako komisije kakor predlagatelja, v smer, da govorimo o tistih bankah in o tistih stvareh, ki so naredile bančno luknjo. Govorimo o tistih stvareh, ki so Slovenijo dodatno zadolžile zdaj za, ne vem, najmanj 5 milijard evrov. Jaz nisem tako prepričan, da je to zadnja porcija, če smem temu tako reči, iz tega bančnega hazarda zadnjih let, ampak v tem trenutku je vsak Slovenec 2.500 evrov več dolžan zaradi tega početja v bankah in v gospodarskih družbah. In če to ni zadosten razlog, da bi se zdaj zamislili nad tem in sprejeli okvire, da se to več ne bi dogajalo, in da bomo skozi transparentnost imeli možnost pogleda v te stvari, ne vem, kdaj je. Govorimo o omejenem številu pooblaščenih ljudi, ki so, in govorimo o tistih ljudeh, ki imajo pravico konec koncev, da tudi sprejmejo to odgovornost, da smo ljudem naložili 2.500 evrov dolga za prihodnost. Mi smo tudi tukaj sprejemali sklepe, sam sem temu nasprotoval, po katerem smo razlastninili tiste, ki so v te banke prinesli denar. Bil je očitno diktat, kot je bilo tukaj rečeno, Evropske komisije, da se ti imetniki podrejenih obveznic razlastninijo, bomo videli, kako bo o tem odločilo ustavno sodišče, ampak tam nismo imeli težav. Niste imeli težav oziroma sam se ne bom štel zraven, da dvignete roko za takšen ukrep. Zdaj, ko pa se pričakuje, da najdemo skupaj moč, da sestavimo zakonski okvir, da bo možno pogledati tudi v te spise, na osnovi katerih je nastala bančna luknja, pa kar naenkrat stisnemo rep med noge. Mislim, da to ni prava pot, in da bomo na to pot morali iti. V teh krogih in iz naših vrst se velikokrat sliši tudi to, da imajo organi pregona neko možnost in pravico stopiti v te institucije, in da so dolžni, največkrat jih že skoraj obtožujemo, da nič ne naredijo. Ampak kolegice in kolegi, jaz sem trdno prepričan, da če bi bili mnogi podatki, ki so danes tako ali drugače zakriti v neko tančico skrivnosti po zakonskih okvirih transparentni, se mnogo takšnih deviantnih dogodkov enostavno ne bi zgodilo, ker bi bila javnost, ker bi bil dostop do teh podatkov najboljši korektiv za takšno početje. Skandinavske družbe, ki si jih radi jemljemo za vzor, so znane ravno po tem, da je praktično vse, kar se dogaja v povezavi z javnim sektorjem, javno transparentno in dostopno vsakomur in tisti, ki dobiva plačo ali pa opravlja z javnim denarjem, se mora pač tega zavedati, da se bo obnašal pošteno, moralno, etično, in da ima javnost vso pravico, da vse ve, kaj je naredil. Mi pa nimamo pravice, da bi sprejeli zakon, očitno tako večina v državnem zboru ocenjuje, da bi imel, ne vem, parlamentarni odbor, ki se ukvarja s takšnimi zadevami, možnost pogleda v te sporne kredite, ki so naredili bančno luknjo. Mislim, da resnično ne delamo tega, za kar so nas ljudje izvolili. Ne delamo tega, kar ljudje pričakujejo od nas na tem področju. Bojim se, da bo ta zakon s strani koalicije zavrnjen. Še bolj me žalosti to, da se ob teh priporočilih enostavno ne zgane niti vlada, nihče drug, da bi pripravil takšen zakon. Kajti če ga pripravi opozicija, je vnaprej obsojen na zavrnitev. Kot sem že dejal, smo dolžni, da bi takšen zakonski okvir, ki bi zagotavljal transparentnost in javnost teh podatkov na tem področju, da ga moramo nujno sprejeti. V Slovenski ljudski stranki bomo to novelo zakona podprli. Kot sem že dejal, bomo svoj napor vložili tudi v to sejo, ki je že sklicana za 11. februar 2014, v katerem tudi v sklepih podpiramo vsa prizadevanja, da se na tem področju naredi večja transparentnost in konec koncev večji red in tudi večja pravičnost pri trošenju javnega denarja.« 
