Ljubljana, 28. april 2014 – Predsednik SLS Franc Bogovič je na današnji seji DZ RS v razpravi o poklicnem in strokovnem izobraževanju izpostavil, da se je treba naučiti ceniti in spoštovati vse poklice, »od kmeta, do orodjarja, do strojnika, pa do univerzitetnega profesorja. In tu mislim, da moramo marsikaj v glavah spremeniti«. O šolskem sistemu je predsednik SLS in poslanec SLS Franc Bogovič dejal, da je zavožen ter da je bolonjska reforma fiasko na področju izobraževanja. Celotno razpravo s podrobnimi pojasnili si lahko preberete v nadaljevanju.
Naj uvodoma izrazim zadovoljstvo, da je ta tema na dnevnem redu v Državnem zboru RS. Govorimo o ključni temi, okoli katere bi zagotovo morali najti dogovor v politiki, skupaj s socialnimi partnerji in ugotoviti, kaj je v šolskem sistemu v Sloveniji v redu in kaj ni.
Sam sem tudi tega mnenja, da na tem področju res ne bi bilo treba biti preveč strikten pri varčevanju, ampak ugotoviti dobre in slabe strani današnjega sistema. Čestitke predlagateljem za pripravljeno gradivo. Ocenjujem, da je to eno bolje pripravljenih gradiv, ki smo jih dobili na mizo poslanci v tem času v Državnem zboru RS iz vrst opozicije. Vidim, da gospa Potrata, ki je prej imela polemiko, odhaja, in želim tudi njej povedati, da res ne razumem tega, da se sprašujemo, čigave so avtorske pravice nekega gradiva. Kot da govorimo o neki zasebni zadevi. Govorimo o tem, kakšno šolstvo želimo imeti.
Oprostite, kolegice in kolegi, če je nekdo v nekem obdobju, ko je bilo na ministrstvu neko gradivo do neke faze pripravljeno, čakal leto, leto in pol, da ga mogoče Vlada RS posvoji ali prilagodi, pa se s tem nič ne zgodi. Jaz ne vidim prav nobenega presedanja, če ga prinese v Državni zbor RS. Imate ga namreč predstavniki koalicije ter Vlada RS. Izboljšamo to gradivo po vaši meri, dajte svoj prispevek k temu. Nikakor pa ne, da se sedaj delijo očitki, kdo je katero gradivo uporabil. In tako kot je bilo rečeno s strani predlagateljice, ključni podatki se ne spreminjajo.
V Sloveniji imamo v veliki meri zavožen šolski sistem. Ne želim iskati nobenega krivca za nazaj. Ve se, kdo je bil minister, kdo ni bil minister, po drugi strani pa tudi ne razumem tega, da se danes sprašujemo, ali je po šestih, sedmih, osmih letih čas za spremembo v tem sistemu. Leto 2006_ Omenjeno je bilo, da so bile neke spremembe predvidene. S čim se je Evropa ukvarjala v letu 2006? Globalizacija, selitev dela tja, kjer bodo delali za nas na pol zastonj. Se pravi, pošljimo delo na Kitajsko, Indijo, Vietnam, ne vem v katere, predvsem azijske države. Evropejci bomo kaj? Borzni posredniki, pravniki, ekonomisti. Na tej logiki je bila najbrž tudi zgrajena bolonjska reforma, ki je podoben fiasko na področju izobraževanja, kot je bil izobraževalni sistem, ki smo ga uvedli sredi 80. let, ko smo uvedli usmerjeno izobraževanje v Sloveniji.
Kakšno situacijo imamo v Sloveniji na področju šolstva? Imamo zgledno urejene vrtce, otrok stane na mesec od 400 evrov do 500 evrov, se pravi 5.000 evrov do 6.000 evrov v otroškem vrtcu na leto. Res je, da približno 80 % tega zneska plačajo občine, 20 % starši. V vrtcih imamo odlične normative, kako morajo biti urejeni igralni prostori, in en oddelek stane približno 200.000 evrov. Tu ni imel nihče nobenega problema na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport naložiti staršem in občinam. Oddelek stane 200.000 evrov, medtem ko stane otrok v vrtcu 5.000 evrov do 6.000 evrov na leto.
Od tu naprej imamo devetletni program osnovne šole. Tudi tu so bili uzakonjeni normativi, ki jih slovenske občine enostavno še do danes niso izpolnile, čeprav bi morali biti izpolnjenji že desetletja nazaj, ker je zopet zelo bogato narejeno. In verjamem, da bi bilo lahko del prihrankov v tem sistemu. Po par šol bi lahko skupaj združili in imeli skupne ravnatelje, skupno računovodstvo in podobno, nikakor pa tukaj ne govorimo o ukinjanju katerekoli podružnične šole ali česa podobnega. Zagotovo bi se dalo kaj narediti na tej organizaciji. Imamo šole, kjer danes učno pomoč pri otrocih opravljajo profesorji. Varstvo vozačev opravljajo profesorji, mogoče se da tukaj prihraniti. Imamo zopet šolski sistem, kjer investicije vodijo občine in za moje pojme lahko poiščemo prihranke v osnovnem šolstvu.
Naj povem izkušnjo, ki jo je kolegica omenila, kaj je v osnovni šoli. Sicer sem že desetletja nazaj zaključeval osnovno šolo in nič kaj drugače ni danes med učitelji. Prvo je bilo_ »Pojdi v šolo zato, da ti ne bo treba delati«. Dajmo enkrat povedati otrokom_ »Pojdite v šolo zato, da boste znali delati in trdo boste morali delati«. In to naj šolski sistem najprej osvoji, ker se bojim, da ga še marsikje ni. Drugo_ Ko sem se odločil med gimnazijo in pa kmetijsko srednjo šolo (tehnično), mi je učitelj, ki mi je svetoval poklic, dejal_ »Menda ja ne boš šel v kmetijsko šolo, kot je šel tvoj brat, zato, da boš kmet celo življenje«. Tudi tega se dajmo naučiti in cenimo vse poklice, od kmeta, do orodjarja, do strojnika, do ne vem koga, pa do univerzitetnega profesorja. In tu mislim, da moramo marsikaj v glavah spremeniti. Imamo srednješolski sistem, kjer gre danes 40 % otrok v gimnazijo, 40 % v štiriletne srednješolske programe in samo 20 % v te dve- ali triletne šolske programe.
In kaj smo delali, ko sem bil župan Občine Krško? Skupaj z gospodarstvom smo opremljali srednjo tehnično šolo. Danes ima ta srednja tehnična šola problem, da ima povečan vpis strojnih tehnikov. Celo name so se obrnili, da če bo potrebna pomoč za en oddelek za strojnika več. Ker se niso name obrnili, verjamem, da ste jim to ugodili in se vam zahvaljujem za to. Ampak mi moramo to spodbujati. In noben problem ni spodbujati v okolju, kjer se zaveda, kaj je tehnična kultura. V podjetjih, v občinah imate eno najbolj opremljenih šol, ampak ne zato, ker bi država ta denar zagotovila. Zato, ker se lokalno okolje in gospodarstvo zaveda, da mora biti dobra šola. In to moramo narediti.
S SLS smo bili gostje v Baden-Württembergškem parlamentu v Stuttgartu mesec dni nazaj in sem spraševal o šolskem sistemu. Kolegice in kolegi, Baden-Württemberg, v deželi, kjer se proizvede Mercedes, kjer se proizvede Porsche in vse, kar je še ostalo, pa kjer je cilj, da bo BDP na podeželju enak kot v mestu, gre skoraj 50 % otrok v Fachschule. In kaj je Fachschule? To, kar kolegi predlagajo. Vajeništvo. Z 18, 19 leti končajo izobraževanje. Zadnji dve do tri leti se intenzivno izobražujejo na delovnem mestu in imajo 28 ur izobraževanja na delovnem mestu, 12 ur pa v učilnici. Baden-Württemberg pelje naprej Bavarsko, to pelje naprej Avstrijo. Kje iščemo mi vzorce? Mi iščemo vzorce in želimo pripeljati otroke, teh 80 % do konca srednje šole, potem pa, ker nimajo perspektive_ razkropite se po univerzah.
Ko sem bil župan, smo naredili prvo štipendijsko shemo v državi, naredili smo jo v Občini Krško. Dve tretjini štipendije je v prvem letu plačala občina, eno tretjino podjetje, da smo v podjetja zvabili ali srednješolce ali tiste, ki so šli študirati. In danes je v Krškem največji delež tistih, ki so povezani z gospodarstvom. To se da narediti. Vendar to se ne bo zgodilo, kot je prej kolegica dejala, samo od sebe, mi bomo pa neke druge zakone sprejemali. To moramo mi usmeriti in tu je naša prihodnost, to je izhod iz krize in tu ne govorimo o milijardah, tu govorimo o desetinah milijonov evrov. Kje se jih da prihraniti v šolskem sistemu, sem vam omenil že doslej.
Preidimo naprej na visoko šolstvo. V Krškem smo ustanovili menda edino tehnično fakulteto v državi v teh zadnjih desetih letih, Fakulteto za energetiko, skupaj z Univerzo v Mariboru. V prvem letu je bilo vpisanih 40 energetikov izrednega študija, gospodarstvo se je zavedalo, da je treba imeti tako fakulteto in prvo leto je fakulteta preživela z izrednim študijem. Zakaj je morala z izrednim študijem? Zato, ker je v okviru mariborske univerze takšna delitev, da ta fakulteta dobi približno dva do tri tisoč evrov po glavi človeka, prej sem pa omenil, da stane v vrtcu otrok 5 do 6 tisoč evrov, to dopuščamo v tej državi. Dopuščamo, da imajo študenti Fakultete za energetiko, zaposljivi poklici, naša perspektiva na marsikaterem področju, polovico manj dodeljenih sredstev, kot je v vrtcu. Ali je kaj narobe ali kaj ni narobe v tem, medtem ko imajo druge članice znotraj univerze pa po 5, 6 tisoč evrov, ker so stare in ker se novih bojijo in ker jim komolce rinejo med rebra. Zakaj? Zaradi vpisa. Zato, ker imamo mi dovolj vpisa pa na nekih drugih fakultetah. Pa dobimo borzne ekonomiste, dobimo pravnike, dobimo organizatorje menedžmenta, dobimo organizatorje dela, poklice prosvete, poklice zdravstva, poklice sociale, upravne delavce, politologe, obramboslovce in podobno.
Strukturo imamo povsem porušeno, pa tako mislimo, da je naša generacija sposobna, da 80 % po srednji šoli pošljemo na fakultete. Mi pa tu govorimo o izobraževalnih konceptih, tu je problem – ali se bomo zadolževali ali bomo pa delali pa imeli socialo. Tu moramo enkrat v tej državi presekati. Verjamem, da je bilo treba prej s socialnimi partnerji in z vsemi dogovoriti te zadeve, čas je, ampak za božjo voljo, ne glejmo zdaj, ali si je nekdo posvojil neko gradivo, ki ga je neka ministrska ekipa delala v enem drugem sestavu in je to danes ključen problem.
Niste pregledali vseh zakonov in znotraj nekih zakonov ni usklajeno z vsemi zakoni. Desetletje je pa desetletje sprememb in svet se je na glavno obranil v desetih letih, dajte za božjo voljo spoznati to enkrat. Deset let nazaj so vsi mislili, da bodo mešetarili po celem svetu pa »afne guncali« in da bo za to eno milijardo pa pol najbolj razvitega sveta delalo 5, 6 milijard Azijcev in Afričanov in ne vem koga. Ne, ne bo, svet se je obrnil in mi bomo morali zase delati. In tu se moramo zresniti in začeti o problemu govoriti, o realnem problemu, ne pa o političnem problemu sedmih strank, ki se ne znamo za nič več zmeniti v tej državi. In preidimo na to točko.
Čestitke za gradivo, z veseljem bom to podprl, kljub temu, da najbrž ne bo večine, mogoče se pa celo v tem tednu da tudi večino za to dobiti.
Naj uvodoma izrazim zadovoljstvo, da je ta tema na dnevnem redu v Državnem zboru RS. Govorimo o ključni temi, okoli katere bi zagotovo morali najti dogovor v politiki, skupaj s socialnimi partnerji in ugotoviti, kaj je v šolskem sistemu v Sloveniji v redu in kaj ni.
Sam sem tudi tega mnenja, da na tem področju res ne bi bilo treba biti preveč strikten pri varčevanju, ampak ugotoviti dobre in slabe strani današnjega sistema. Čestitke predlagateljem za pripravljeno gradivo. Ocenjujem, da je to eno bolje pripravljenih gradiv, ki smo jih dobili na mizo poslanci v tem času v Državnem zboru RS iz vrst opozicije. Vidim, da gospa Potrata, ki je prej imela polemiko, odhaja, in želim tudi njej povedati, da res ne razumem tega, da se sprašujemo, čigave so avtorske pravice nekega gradiva. Kot da govorimo o neki zasebni zadevi. Govorimo o tem, kakšno šolstvo želimo imeti.
Oprostite, kolegice in kolegi, če je nekdo v nekem obdobju, ko je bilo na ministrstvu neko gradivo do neke faze pripravljeno, čakal leto, leto in pol, da ga mogoče Vlada RS posvoji ali prilagodi, pa se s tem nič ne zgodi. Jaz ne vidim prav nobenega presedanja, če ga prinese v Državni zbor RS. Imate ga namreč predstavniki koalicije ter Vlada RS. Izboljšamo to gradivo po vaši meri, dajte svoj prispevek k temu. Nikakor pa ne, da se sedaj delijo očitki, kdo je katero gradivo uporabil. In tako kot je bilo rečeno s strani predlagateljice, ključni podatki se ne spreminjajo.
V Sloveniji imamo v veliki meri zavožen šolski sistem. Ne želim iskati nobenega krivca za nazaj. Ve se, kdo je bil minister, kdo ni bil minister, po drugi strani pa tudi ne razumem tega, da se danes sprašujemo, ali je po šestih, sedmih, osmih letih čas za spremembo v tem sistemu. Leto 2006_ Omenjeno je bilo, da so bile neke spremembe predvidene. S čim se je Evropa ukvarjala v letu 2006? Globalizacija, selitev dela tja, kjer bodo delali za nas na pol zastonj. Se pravi, pošljimo delo na Kitajsko, Indijo, Vietnam, ne vem v katere, predvsem azijske države. Evropejci bomo kaj? Borzni posredniki, pravniki, ekonomisti. Na tej logiki je bila najbrž tudi zgrajena bolonjska reforma, ki je podoben fiasko na področju izobraževanja, kot je bil izobraževalni sistem, ki smo ga uvedli sredi 80. let, ko smo uvedli usmerjeno izobraževanje v Sloveniji.
Kakšno situacijo imamo v Sloveniji na področju šolstva? Imamo zgledno urejene vrtce, otrok stane na mesec od 400 evrov do 500 evrov, se pravi 5.000 evrov do 6.000 evrov v otroškem vrtcu na leto. Res je, da približno 80 % tega zneska plačajo občine, 20 % starši. V vrtcih imamo odlične normative, kako morajo biti urejeni igralni prostori, in en oddelek stane približno 200.000 evrov. Tu ni imel nihče nobenega problema na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport naložiti staršem in občinam. Oddelek stane 200.000 evrov, medtem ko stane otrok v vrtcu 5.000 evrov do 6.000 evrov na leto.
Od tu naprej imamo devetletni program osnovne šole. Tudi tu so bili uzakonjeni normativi, ki jih slovenske občine enostavno še do danes niso izpolnile, čeprav bi morali biti izpolnjenji že desetletja nazaj, ker je zopet zelo bogato narejeno. In verjamem, da bi bilo lahko del prihrankov v tem sistemu. Po par šol bi lahko skupaj združili in imeli skupne ravnatelje, skupno računovodstvo in podobno, nikakor pa tukaj ne govorimo o ukinjanju katerekoli podružnične šole ali česa podobnega. Zagotovo bi se dalo kaj narediti na tej organizaciji. Imamo šole, kjer danes učno pomoč pri otrocih opravljajo profesorji. Varstvo vozačev opravljajo profesorji, mogoče se da tukaj prihraniti. Imamo zopet šolski sistem, kjer investicije vodijo občine in za moje pojme lahko poiščemo prihranke v osnovnem šolstvu.
Naj povem izkušnjo, ki jo je kolegica omenila, kaj je v osnovni šoli. Sicer sem že desetletja nazaj zaključeval osnovno šolo in nič kaj drugače ni danes med učitelji. Prvo je bilo_ »Pojdi v šolo zato, da ti ne bo treba delati«. Dajmo enkrat povedati otrokom_ »Pojdite v šolo zato, da boste znali delati in trdo boste morali delati«. In to naj šolski sistem najprej osvoji, ker se bojim, da ga še marsikje ni. Drugo_ Ko sem se odločil med gimnazijo in pa kmetijsko srednjo šolo (tehnično), mi je učitelj, ki mi je svetoval poklic, dejal_ »Menda ja ne boš šel v kmetijsko šolo, kot je šel tvoj brat, zato, da boš kmet celo življenje«. Tudi tega se dajmo naučiti in cenimo vse poklice, od kmeta, do orodjarja, do strojnika, do ne vem koga, pa do univerzitetnega profesorja. In tu mislim, da moramo marsikaj v glavah spremeniti. Imamo srednješolski sistem, kjer gre danes 40 % otrok v gimnazijo, 40 % v štiriletne srednješolske programe in samo 20 % v te dve- ali triletne šolske programe.
In kaj smo delali, ko sem bil župan Občine Krško? Skupaj z gospodarstvom smo opremljali srednjo tehnično šolo. Danes ima ta srednja tehnična šola problem, da ima povečan vpis strojnih tehnikov. Celo name so se obrnili, da če bo potrebna pomoč za en oddelek za strojnika več. Ker se niso name obrnili, verjamem, da ste jim to ugodili in se vam zahvaljujem za to. Ampak mi moramo to spodbujati. In noben problem ni spodbujati v okolju, kjer se zaveda, kaj je tehnična kultura. V podjetjih, v občinah imate eno najbolj opremljenih šol, ampak ne zato, ker bi država ta denar zagotovila. Zato, ker se lokalno okolje in gospodarstvo zaveda, da mora biti dobra šola. In to moramo narediti.
S SLS smo bili gostje v Baden-Württembergškem parlamentu v Stuttgartu mesec dni nazaj in sem spraševal o šolskem sistemu. Kolegice in kolegi, Baden-Württemberg, v deželi, kjer se proizvede Mercedes, kjer se proizvede Porsche in vse, kar je še ostalo, pa kjer je cilj, da bo BDP na podeželju enak kot v mestu, gre skoraj 50 % otrok v Fachschule. In kaj je Fachschule? To, kar kolegi predlagajo. Vajeništvo. Z 18, 19 leti končajo izobraževanje. Zadnji dve do tri leti se intenzivno izobražujejo na delovnem mestu in imajo 28 ur izobraževanja na delovnem mestu, 12 ur pa v učilnici. Baden-Württemberg pelje naprej Bavarsko, to pelje naprej Avstrijo. Kje iščemo mi vzorce? Mi iščemo vzorce in želimo pripeljati otroke, teh 80 % do konca srednje šole, potem pa, ker nimajo perspektive_ razkropite se po univerzah.
Ko sem bil župan, smo naredili prvo štipendijsko shemo v državi, naredili smo jo v Občini Krško. Dve tretjini štipendije je v prvem letu plačala občina, eno tretjino podjetje, da smo v podjetja zvabili ali srednješolce ali tiste, ki so šli študirati. In danes je v Krškem največji delež tistih, ki so povezani z gospodarstvom. To se da narediti. Vendar to se ne bo zgodilo, kot je prej kolegica dejala, samo od sebe, mi bomo pa neke druge zakone sprejemali. To moramo mi usmeriti in tu je naša prihodnost, to je izhod iz krize in tu ne govorimo o milijardah, tu govorimo o desetinah milijonov evrov. Kje se jih da prihraniti v šolskem sistemu, sem vam omenil že doslej.
Preidimo naprej na visoko šolstvo. V Krškem smo ustanovili menda edino tehnično fakulteto v državi v teh zadnjih desetih letih, Fakulteto za energetiko, skupaj z Univerzo v Mariboru. V prvem letu je bilo vpisanih 40 energetikov izrednega študija, gospodarstvo se je zavedalo, da je treba imeti tako fakulteto in prvo leto je fakulteta preživela z izrednim študijem. Zakaj je morala z izrednim študijem? Zato, ker je v okviru mariborske univerze takšna delitev, da ta fakulteta dobi približno dva do tri tisoč evrov po glavi človeka, prej sem pa omenil, da stane v vrtcu otrok 5 do 6 tisoč evrov, to dopuščamo v tej državi. Dopuščamo, da imajo študenti Fakultete za energetiko, zaposljivi poklici, naša perspektiva na marsikaterem področju, polovico manj dodeljenih sredstev, kot je v vrtcu. Ali je kaj narobe ali kaj ni narobe v tem, medtem ko imajo druge članice znotraj univerze pa po 5, 6 tisoč evrov, ker so stare in ker se novih bojijo in ker jim komolce rinejo med rebra. Zakaj? Zaradi vpisa. Zato, ker imamo mi dovolj vpisa pa na nekih drugih fakultetah. Pa dobimo borzne ekonomiste, dobimo pravnike, dobimo organizatorje menedžmenta, dobimo organizatorje dela, poklice prosvete, poklice zdravstva, poklice sociale, upravne delavce, politologe, obramboslovce in podobno.
Strukturo imamo povsem porušeno, pa tako mislimo, da je naša generacija sposobna, da 80 % po srednji šoli pošljemo na fakultete. Mi pa tu govorimo o izobraževalnih konceptih, tu je problem – ali se bomo zadolževali ali bomo pa delali pa imeli socialo. Tu moramo enkrat v tej državi presekati. Verjamem, da je bilo treba prej s socialnimi partnerji in z vsemi dogovoriti te zadeve, čas je, ampak za božjo voljo, ne glejmo zdaj, ali si je nekdo posvojil neko gradivo, ki ga je neka ministrska ekipa delala v enem drugem sestavu in je to danes ključen problem.
Niste pregledali vseh zakonov in znotraj nekih zakonov ni usklajeno z vsemi zakoni. Desetletje je pa desetletje sprememb in svet se je na glavno obranil v desetih letih, dajte za božjo voljo spoznati to enkrat. Deset let nazaj so vsi mislili, da bodo mešetarili po celem svetu pa »afne guncali« in da bo za to eno milijardo pa pol najbolj razvitega sveta delalo 5, 6 milijard Azijcev in Afričanov in ne vem koga. Ne, ne bo, svet se je obrnil in mi bomo morali zase delati. In tu se moramo zresniti in začeti o problemu govoriti, o realnem problemu, ne pa o političnem problemu sedmih strank, ki se ne znamo za nič več zmeniti v tej državi. In preidimo na to točko.
Čestitke za gradivo, z veseljem bom to podprl, kljub temu, da najbrž ne bo večine, mogoče se pa celo v tem tednu da tudi večino za to dobiti.
