Ljubljana, 5. maj 2014 – Predsednik SLS Franc Bogovič je v soboto za Večerove Poglede v rubriki Tribuna predstavil svoj pogled na slovenski volilni sistem.
Komentar predsednika SLS Franca Bogoviča objavljamo v celoti_
»Slovenska ljudska stranka je znana po visoki stopnji notranje demokracije, občutku za pravičnost, občutljivosti za podeželje in enakomeren razvoj celotne Slovenije. To odraža naša organiziranost na ravni slovenskih občin kot tudi struktura strankinih organov in njihov način odločanja.
Prepričan sem, da ne obstajata dober ali slab volilni sistem. Kot tudi, da noben volilni sistem ni idealen za vse.
Bistvena naloga vsakega volilnega sistema je pretvoriti glasove volivcev v mandate v parlamentu. V idealnem volilnem sistemu naj bi bilo parlamentarno predstavništvo čim bolj proporcionalno in personalizirano, se pravi, da naj bi čim bolj odražalo voljo ljudi ter hkrati omogočalo glasovanje o posameznikih in ne o strankah. Žal sta v praksi ti dve zahtevi nezdružljivi.
V teoriji se volilni sistemi v grobem delijo na večinske in proporcionalne. Pri prvih kandidat, ki dobi največ glasov v določeni enoti, osvoji sedež v parlamentu, ostali kandidati ne. Na drugi strani je cilj proporcionalnih sistemov vključitev vseh družbenih skupin v parlament, in to z deležem, kot ga te skupine predstavljajo v družbi. Nedvomno je za volivca bolj enostaven in razumljiv večinski sistem. Ljudem omogoča odločanje med konkretnimi osebnostmi. Večinski sistem daje celotnemu političnemu sistemu večjo stabilnost, saj ima praviloma ena politična stranka absolutno večino v parlamentu in torej odpade potreba po sklepanju koalicij, kar omogoča večjo stabilnost oblasti. Velika slabost tega sistema pa je, da ne kaže realnega razmerja politične moči, saj favorizira samo tisto politično stranko, ki dobi največ glasov, ostali (manjšinski) glasovi pa praviloma niso zastopani. Če poenostavim, večinski sistem deluje na principu »zmagovalec dobi vse«. Zmagovalcu volitev tako torej omogoči nad-proporcionalno večino zastopnikov v parlamentu in s tem zmagovita stranka prevzame vso oblast v državi, čeprav je lahko dobila tudi manj kot tretjino vseh glasov. Večinski sistem tako izključno prednost daje največji politični stranki v državi. Zato so njegovi najglasnejši zagovorniki vedno tisti, ki si od takega volilnega sistema v danem trenutku tudi največ obetajo, torej čim večjo ali absolutno oblast.
Glavna prednost proporcionalnega sistema pa je realnejša razdelitev mandatov v skladu z volilnimi rezultati ter omogočanje ustrezne zastopanosti političnih manjšin in različnih interesov. Ta sistem zagotavlja, da se v parlamentu sorazmerno, in po mojem trdnem prepričanju tudi pravičneje odraža volja vseh volivcev. Ima pa po drugi strani tudi slabosti. Z vidika volivca je največja pomanjkljivost, da mu onemogoča glasovanje o posameznih kandidatih (glasuje se le za listo kandidatov oz. politično stranko). Vendar, proporcionalni sistem omogoča vstop v parlament večjemu številu političnih strank, ki sklepajo vladne koalicije, in tako onemogoča največji vladni stranki absolutno oblast.
Ohranitev volilnih okrajev in volilnega sistema, ki omogoča enakomerno zastopanost Slovenije v parlamentu, in ki je hkrati sorazmerna z izraženo voljo ljudi na volitvah, je po mojem prepričanju ključnega pomena za ohranjanje mlade slovenske demokracije. Vsakršno zmanjševanje števila volilnih enot oz. brisanje meja volilnih okrajev pomeni korak k večji centralizaciji in zapostavljenosti slovenskega podeželja, čeprav le-to predstavlja več kot polovico prebivalstva.
Nikoli nisem trdil, da je sedanji volilni sistem idealen. Med aktualnimi predlogi za morebitno spremembo nam je v SLS najbližji predlog o kombiniranem volilnem sistemu, ki se kaže kot dober v Nemčiji in Avstriji. Vztrajam pa, da je pred kakršnimkolim spreminjanjem volilnega sistema nujna temeljita javna razprava. Ustave RS se pač ne spreminja rokohitrsko, še najmanj v naglici pred predčasnimi volitvami. Prav je, da razmišljamo o tem, a hkrati ne silimo prehitro v nepremišljene rešitve. V želji po približanju kandidatov ljudem smo v SLS pripravljeni na pogovore v smeri spremembe volilne zakonodaje, ki bi za kandidiranje posameznega kandidata v volilnem okraju uvedla pogoj (časovno določenega) predhodnega rezidentstva v tem okraju. S tem bi ljudem omogočili odločanje o osebah, ki živijo v njihovi skupnosti, političnim strankam pa onemogočili kalkulacije izvoljivosti.
V času, ko se slovenska družba srečuje s veliko finančno-gospodarsko krizo kot tudi krizo vrednot, je pritisk dela slovenske politike po spremembah volilnega sistema v smeri večje »oblasti v enih rokah« vse večji. In to s strani tistega dela politike, za katero bolj ali manj utemeljeno obstajajo različni dvomi o zakonitem izvajanju njenih oblastnih dejanj.
Trdim, da trenutna kriza v Sloveniji ni posledica obstoječega volilnega sistema, kakor tudi spremembe tega sistema ne bodo rešile Slovenije iz krize.
Nahajamo se v nezavidljivih ekonomskih razmerah, za izhod iz katerih čaka še veliko dela in konstruktivnega sodelovanja tiste akterje, ki bi ob odprtju razprave o spremembah volilnega sistema svojo energijo po nepotrebnem izgubljali za razplamtevanje ideoloških razprav. Prepričan sem, da si odgovorna politika tega zdajle ne sme privoščiti in mora razpravo preusmeriti na reševanje realnih težav slovenske družbe in države. Pomembno je, da v politiki začnemo oblikovati prave vrednote, visoke standarde in za svoja ravnanja tudi sprejemati politično odgovornost ter kaznovati nepravilnosti in slabo delo. Strankam, ki se s tem same niso pripravljene soočiti, ne more pomagati nobena sprememba volilnega sistema. In s tem tudi Slovenija ne bo odrešena težav.
Trajne rešitve torej ne zagotavlja noben volilni sistem. Rešitev so resni in odgovorni politiki.«
Komentar predsednika SLS Franca Bogoviča objavljamo v celoti_
»Slovenska ljudska stranka je znana po visoki stopnji notranje demokracije, občutku za pravičnost, občutljivosti za podeželje in enakomeren razvoj celotne Slovenije. To odraža naša organiziranost na ravni slovenskih občin kot tudi struktura strankinih organov in njihov način odločanja.
Prepričan sem, da ne obstajata dober ali slab volilni sistem. Kot tudi, da noben volilni sistem ni idealen za vse.
Bistvena naloga vsakega volilnega sistema je pretvoriti glasove volivcev v mandate v parlamentu. V idealnem volilnem sistemu naj bi bilo parlamentarno predstavništvo čim bolj proporcionalno in personalizirano, se pravi, da naj bi čim bolj odražalo voljo ljudi ter hkrati omogočalo glasovanje o posameznikih in ne o strankah. Žal sta v praksi ti dve zahtevi nezdružljivi.
V teoriji se volilni sistemi v grobem delijo na večinske in proporcionalne. Pri prvih kandidat, ki dobi največ glasov v določeni enoti, osvoji sedež v parlamentu, ostali kandidati ne. Na drugi strani je cilj proporcionalnih sistemov vključitev vseh družbenih skupin v parlament, in to z deležem, kot ga te skupine predstavljajo v družbi. Nedvomno je za volivca bolj enostaven in razumljiv večinski sistem. Ljudem omogoča odločanje med konkretnimi osebnostmi. Večinski sistem daje celotnemu političnemu sistemu večjo stabilnost, saj ima praviloma ena politična stranka absolutno večino v parlamentu in torej odpade potreba po sklepanju koalicij, kar omogoča večjo stabilnost oblasti. Velika slabost tega sistema pa je, da ne kaže realnega razmerja politične moči, saj favorizira samo tisto politično stranko, ki dobi največ glasov, ostali (manjšinski) glasovi pa praviloma niso zastopani. Če poenostavim, večinski sistem deluje na principu »zmagovalec dobi vse«. Zmagovalcu volitev tako torej omogoči nad-proporcionalno večino zastopnikov v parlamentu in s tem zmagovita stranka prevzame vso oblast v državi, čeprav je lahko dobila tudi manj kot tretjino vseh glasov. Večinski sistem tako izključno prednost daje največji politični stranki v državi. Zato so njegovi najglasnejši zagovorniki vedno tisti, ki si od takega volilnega sistema v danem trenutku tudi največ obetajo, torej čim večjo ali absolutno oblast.
Glavna prednost proporcionalnega sistema pa je realnejša razdelitev mandatov v skladu z volilnimi rezultati ter omogočanje ustrezne zastopanosti političnih manjšin in različnih interesov. Ta sistem zagotavlja, da se v parlamentu sorazmerno, in po mojem trdnem prepričanju tudi pravičneje odraža volja vseh volivcev. Ima pa po drugi strani tudi slabosti. Z vidika volivca je največja pomanjkljivost, da mu onemogoča glasovanje o posameznih kandidatih (glasuje se le za listo kandidatov oz. politično stranko). Vendar, proporcionalni sistem omogoča vstop v parlament večjemu številu političnih strank, ki sklepajo vladne koalicije, in tako onemogoča največji vladni stranki absolutno oblast.
Ohranitev volilnih okrajev in volilnega sistema, ki omogoča enakomerno zastopanost Slovenije v parlamentu, in ki je hkrati sorazmerna z izraženo voljo ljudi na volitvah, je po mojem prepričanju ključnega pomena za ohranjanje mlade slovenske demokracije. Vsakršno zmanjševanje števila volilnih enot oz. brisanje meja volilnih okrajev pomeni korak k večji centralizaciji in zapostavljenosti slovenskega podeželja, čeprav le-to predstavlja več kot polovico prebivalstva.
Nikoli nisem trdil, da je sedanji volilni sistem idealen. Med aktualnimi predlogi za morebitno spremembo nam je v SLS najbližji predlog o kombiniranem volilnem sistemu, ki se kaže kot dober v Nemčiji in Avstriji. Vztrajam pa, da je pred kakršnimkolim spreminjanjem volilnega sistema nujna temeljita javna razprava. Ustave RS se pač ne spreminja rokohitrsko, še najmanj v naglici pred predčasnimi volitvami. Prav je, da razmišljamo o tem, a hkrati ne silimo prehitro v nepremišljene rešitve. V želji po približanju kandidatov ljudem smo v SLS pripravljeni na pogovore v smeri spremembe volilne zakonodaje, ki bi za kandidiranje posameznega kandidata v volilnem okraju uvedla pogoj (časovno določenega) predhodnega rezidentstva v tem okraju. S tem bi ljudem omogočili odločanje o osebah, ki živijo v njihovi skupnosti, političnim strankam pa onemogočili kalkulacije izvoljivosti.
V času, ko se slovenska družba srečuje s veliko finančno-gospodarsko krizo kot tudi krizo vrednot, je pritisk dela slovenske politike po spremembah volilnega sistema v smeri večje »oblasti v enih rokah« vse večji. In to s strani tistega dela politike, za katero bolj ali manj utemeljeno obstajajo različni dvomi o zakonitem izvajanju njenih oblastnih dejanj.
Trdim, da trenutna kriza v Sloveniji ni posledica obstoječega volilnega sistema, kakor tudi spremembe tega sistema ne bodo rešile Slovenije iz krize.
Nahajamo se v nezavidljivih ekonomskih razmerah, za izhod iz katerih čaka še veliko dela in konstruktivnega sodelovanja tiste akterje, ki bi ob odprtju razprave o spremembah volilnega sistema svojo energijo po nepotrebnem izgubljali za razplamtevanje ideoloških razprav. Prepričan sem, da si odgovorna politika tega zdajle ne sme privoščiti in mora razpravo preusmeriti na reševanje realnih težav slovenske družbe in države. Pomembno je, da v politiki začnemo oblikovati prave vrednote, visoke standarde in za svoja ravnanja tudi sprejemati politično odgovornost ter kaznovati nepravilnosti in slabo delo. Strankam, ki se s tem same niso pripravljene soočiti, ne more pomagati nobena sprememba volilnega sistema. In s tem tudi Slovenija ne bo odrešena težav.
Trajne rešitve torej ne zagotavlja noben volilni sistem. Rešitev so resni in odgovorni politiki.«
