Ljubljana, 20. maja 2014 – Na današnjem zasedanju 25. redne seje Državnega zbora RS so poslanci DZ RS sprejeli amandma poslanskih skupin SLS in NSi, ki v Zakon o varstvu potrošnikov vrača dikcijo, ki manj administrativno obremenjuje obrtnike in male podjetnike pri prodaji na daljavo.
Po tem, ko je Odbor za gospodarstvo DZ RS pri obravnavi novele Zakona o varstvu potrošnikov zelo zaostril opredelitev pojma "pogodba sklenjena na daljavo" in s tem bistveno razširil obveznosti za gospodarske subjekte, še bistveno bolj, kot od nas zahtevajo evropske direktive, sta Poslanski skupini SLS in NSI vložili amandma, ki opredelitev pojma vrača v prvotno stanje. Na dodatno birokratsko obremenjevanje podjetništva in obrtništva nas je sicer opozorila tudi Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije. Številne dodatne zahteve v predlogu zakonu so namreč primarno namenjene tistim subjektom, ki se organizirano ukvarjajo s prodajo na daljavo, ne pa tudi tistim, ki izdelke ali blago le redko ali izjemoma prodajo na daljavo. Če bi sprejeli obstoječe besedilo zakona, bi praktično preprečili, da bi se manjši gospodarski subjekti sploh še lotevali občasne prodaje izdelkov in storitev na daljavo, saj bi jim to prineslo ogromno dodatnega dela in stroškov. Namesto, da bi potrošnikom olajšali nakup, bi s takšno ureditvijo obrtnik po novem moral za kakršenkoli dogovor za prodajo na daljavo izpolniti celo vrsto zahtev in kupcu posredovati vrsto informacij, obvestil in opozoril. Gre za popolnoma nepotrebno obremenitev malega gospodarstva, ki ji v SLS in NSi že ves čas aktivno nasprotujemo in težimo k poenostavitvam poslovanja. Zato pozdravljamo odločitev poslancev Državnega zbora RS, da so naš amandma podprli, s čimer se zakonska dikcija vrača v prvotno stanje, ki bo podjetnikom in obrtnikom še vedno omogočala sklepanja občasnih poslov na daljavo, ne da bi jim to povzročalo dodatne komplikacije in stroške.
Vsebino celotnega amandmaja si lahko ogledate v nadaljevanju_
NSi - Poslanska skupina Nove Slovenije
SLS - Poslanska skupina Slovenske ljudske stranke
Številka: 311-06 / 14 - 0002 /
Datum_ 13.05.2014
AMANDMA
k dopolnjenemu Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot-F),
skrajšani postopek - druga obravnava, EPA 1859 - VI, za Državni zbor
K 6. členu
Besedilo 1. odstavka 43. člena, se spremeni tako, da se glasi_
»Pogodba, sklenjena na daljavo, po tem zakonu je pogodba, sklenjena med podjetjem in potrošnikom na podlagi organizirane prodaje na daljavo ali sistema opravljanja storitev brez istočasne fizične prisotnosti pogodbenih strank, ki ga vodi podjetje, ki za namen sklenitve uporablja izključno enega ali več sredstev za komuniciranje na daljavo vse do takrat in vključno s trenutkom, ko je pogodba sklenjena.«
Obrazložitev:
Gre za prvotni predlog prvega odstavka 43. člena, katerega besedilo je pravilno določila Vlada RS. Ta predlog je vseboval opredelitev pojma »pogodba sklenjena na daljavo«, ki se od sedaj veljavne opredelitve razlikuje samo po tem, da ne zajema več pogodb o finančnih storitvah.
Na seji odbora za gospodarstvo, pa je bila sprejeta nova dikcija, ki bistveno širi obveznosti za gospodarske subjekte celo izven zahtev Direktive 2011/83/EU o pravicah potrošnikov in predloga predlagatelja zakona, kakor tudi izven sedaj veljavne ureditve. Zahteve navedene direktive so namreč namenjene izključno subjektom, ki se organizirano ukvarjajo s prodajo na daljavo in ne tudi tistim, ki izdelke ali blago le redko ali izjemoma prodajo na daljavo.
Tako bi člen, kakršen je bil sprejet na seji matičnega odbora, uvedel obveznosti tudi za tista podjetja oziroma podjetnike, ki se ne ukvarjajo z organizirano prodajo na daljavo, ki torej občasno ali celo enkratno sprejmejo naročilo potrošnika po telefonu in se dogovorijo, da mu bodo poslali ali dostavili naročen izdelek. Če bi tak člen dejansko stopil v veljavo, bi za tak enkraten ali občasen posel podjetnik moral izpolniti celo vrsto zahtev, določenih v 43.c, 43.č, 43.d in 43. e členu zakona. Kot rečeno, ta določba daleč presega zahteve navedene evropske direktive in bi v praksi slehernemu obrtniku ali podjetniku tudi v primeru, ko le izjemoma proda blago na daljavo, naložil številna nepotrebna opravila in tudi več rizikov. Tako bi moral prodajalec kupcu poleg informacij iz 25. člena v primeru prodaje na daljavo v vsakem primeru zagotavljati še naslednje informacije_
1. o stroških, povezanih z uporabo komunikacijskega sredstva, če se razlikujejo od osnovne tarife;
2. o pogojih, rokih in postopku za uveljavljanje pravice do odstopa od pogodbe v skladu z zakonom, skupaj z obrazcem za odstop od pogodbe;
3. o naslovu, na katerem podjetje dejansko opravlja dejavnost, telefonsko številko, številko telefaksa in naslov elektronske pošte podjetja, kadar so na voljo, po potrebi pa tudi firmo in sedež podjetja, v imenu katerega deluje in na katerega lahko potrošnik naslovi svojo pritožbo;
4. o naslovu sedeža podjetja, če se razlikuje od naslova iz prejšnje točke, po potrebi o naslovu podjetja, v imenu katerega deluje in na katero lahko potrošnik naslovi pritožbo;
5. o navedbi, da potrošnik krije stroške vračila blaga, v primeru odstopa od pogodbe;
6. o stroških vračila blaga, če ga pri pogodbah, sklenjenih na daljavo, zaradi njegove narave ni mogoče vrniti po pošti;
7. o stroških, ki jih mora potrošnik plačati podjetju v skladu s prvim odstavkom 43. e člena tega zakona, če odstopi od pogodbe po tem, ko je vložil zahtevo v skladu s sedmim odstavkom 43.c ali tretjim odstavkom 43. č člena tega zakona;
8. o neobstoju pravice do odstopa od pogodbe, če potrošnik v skladu s petim odstavkom 43.č člena tega zakona nima pravice do odstopa, ali po potrebi o okoliščinah, v katerih potrošnik izgubi pravico do odstopa od pogodbe;
9. o obstoju kodeksov ravnanja in dostopnosti do morebitnih kodeksov ravnanja;
10.o minimalnem trajanju obveznosti potrošnika na podlagi pogodbe, če je potrebno;
11.o možnosti izvensodnega reševanja sporov in drugih pravnih sredstev, ki se uporabljajo za podjetja, ter njihovi dostopnosti, če je potrebno, itd…
Poleg navedenega je potrebno opozoriti tudi na to, da zakon glede izpolnjevanja teh določil nalaga dokazno breme prodajalcu, zato bi moral slednji zagotavljati npr. snemanje telefonskih pogovorov in arhiviranje teh posnetkov, elektronske pošte ipd, saj bi v primeru inšpekcijskega pregleda ali v primeru spora le tako lahko dokazal, da je izpolnil vse zakonske zahteve.
Navedeno bi povzročilo povsem nesorazmerno obremenitev zlasti obrtnikov in malih podjetnikov in bi zato v praksi prišlo do velike pravne negotovosti, nesorazmerne obremenitve podjetij, pri izvajanju zakona, kar bo še dodatno vplivalo na poslovanje, kot tudi možnosti za potrošnike. Dejstvo je, da na trgu prihaja enkratnih oziroma občasnih prodaj z uporabo sredstev za komuniciranje na daljavo, npr. preko telefona, običajno na željo potrošnika, ko na primer na podlagi predhodne dobre izkušnje z izdelkom obrtnika, potrošnik naroči npr. po telefonu še en takšen izdelek in obrtnik mu bo ugodil. V tem primeru ne gre za organizirano prodajo na daljavo. A vendar bi obrtnik po novem moral za takšno prodajo izpolniti celo vrsto zahtev in kupcu posredovati vrsto informacij, obvestil in opozoril. S takšno ureditvijo bi po nepotrebnem administrativno obremenili malo gospodarstvo in posledično blokirali trg, namesto da bi potrošnikom olajšali nakup.
Prvotni namen Direktive je predvsem poenotenje in ureditev področja organizirane prodaje na daljavo na evropskem trgu. Zato direktiva v 7. točki 2. člena definira pogodbe na daljavo kot tiste pogodbe, ki so sklenjene v okviru organizirane prodaje na daljavo in ne tudi v okviru enkratnih prodaj oziroma občasnih.
Poslanska skupina Nove Slovenije
Poslanska skupina Slovenske ljudske stranke
Po tem, ko je Odbor za gospodarstvo DZ RS pri obravnavi novele Zakona o varstvu potrošnikov zelo zaostril opredelitev pojma "pogodba sklenjena na daljavo" in s tem bistveno razširil obveznosti za gospodarske subjekte, še bistveno bolj, kot od nas zahtevajo evropske direktive, sta Poslanski skupini SLS in NSI vložili amandma, ki opredelitev pojma vrača v prvotno stanje. Na dodatno birokratsko obremenjevanje podjetništva in obrtništva nas je sicer opozorila tudi Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije. Številne dodatne zahteve v predlogu zakonu so namreč primarno namenjene tistim subjektom, ki se organizirano ukvarjajo s prodajo na daljavo, ne pa tudi tistim, ki izdelke ali blago le redko ali izjemoma prodajo na daljavo. Če bi sprejeli obstoječe besedilo zakona, bi praktično preprečili, da bi se manjši gospodarski subjekti sploh še lotevali občasne prodaje izdelkov in storitev na daljavo, saj bi jim to prineslo ogromno dodatnega dela in stroškov. Namesto, da bi potrošnikom olajšali nakup, bi s takšno ureditvijo obrtnik po novem moral za kakršenkoli dogovor za prodajo na daljavo izpolniti celo vrsto zahtev in kupcu posredovati vrsto informacij, obvestil in opozoril. Gre za popolnoma nepotrebno obremenitev malega gospodarstva, ki ji v SLS in NSi že ves čas aktivno nasprotujemo in težimo k poenostavitvam poslovanja. Zato pozdravljamo odločitev poslancev Državnega zbora RS, da so naš amandma podprli, s čimer se zakonska dikcija vrača v prvotno stanje, ki bo podjetnikom in obrtnikom še vedno omogočala sklepanja občasnih poslov na daljavo, ne da bi jim to povzročalo dodatne komplikacije in stroške.
Vsebino celotnega amandmaja si lahko ogledate v nadaljevanju_
NSi - Poslanska skupina Nove Slovenije
SLS - Poslanska skupina Slovenske ljudske stranke
Številka: 311-06 / 14 - 0002 /
Datum_ 13.05.2014
AMANDMA
k dopolnjenemu Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot-F),
skrajšani postopek - druga obravnava, EPA 1859 - VI, za Državni zbor
K 6. členu
Besedilo 1. odstavka 43. člena, se spremeni tako, da se glasi_
»Pogodba, sklenjena na daljavo, po tem zakonu je pogodba, sklenjena med podjetjem in potrošnikom na podlagi organizirane prodaje na daljavo ali sistema opravljanja storitev brez istočasne fizične prisotnosti pogodbenih strank, ki ga vodi podjetje, ki za namen sklenitve uporablja izključno enega ali več sredstev za komuniciranje na daljavo vse do takrat in vključno s trenutkom, ko je pogodba sklenjena.«
Obrazložitev:
Gre za prvotni predlog prvega odstavka 43. člena, katerega besedilo je pravilno določila Vlada RS. Ta predlog je vseboval opredelitev pojma »pogodba sklenjena na daljavo«, ki se od sedaj veljavne opredelitve razlikuje samo po tem, da ne zajema več pogodb o finančnih storitvah.
Na seji odbora za gospodarstvo, pa je bila sprejeta nova dikcija, ki bistveno širi obveznosti za gospodarske subjekte celo izven zahtev Direktive 2011/83/EU o pravicah potrošnikov in predloga predlagatelja zakona, kakor tudi izven sedaj veljavne ureditve. Zahteve navedene direktive so namreč namenjene izključno subjektom, ki se organizirano ukvarjajo s prodajo na daljavo in ne tudi tistim, ki izdelke ali blago le redko ali izjemoma prodajo na daljavo.
Tako bi člen, kakršen je bil sprejet na seji matičnega odbora, uvedel obveznosti tudi za tista podjetja oziroma podjetnike, ki se ne ukvarjajo z organizirano prodajo na daljavo, ki torej občasno ali celo enkratno sprejmejo naročilo potrošnika po telefonu in se dogovorijo, da mu bodo poslali ali dostavili naročen izdelek. Če bi tak člen dejansko stopil v veljavo, bi za tak enkraten ali občasen posel podjetnik moral izpolniti celo vrsto zahtev, določenih v 43.c, 43.č, 43.d in 43. e členu zakona. Kot rečeno, ta določba daleč presega zahteve navedene evropske direktive in bi v praksi slehernemu obrtniku ali podjetniku tudi v primeru, ko le izjemoma proda blago na daljavo, naložil številna nepotrebna opravila in tudi več rizikov. Tako bi moral prodajalec kupcu poleg informacij iz 25. člena v primeru prodaje na daljavo v vsakem primeru zagotavljati še naslednje informacije_
1. o stroških, povezanih z uporabo komunikacijskega sredstva, če se razlikujejo od osnovne tarife;
2. o pogojih, rokih in postopku za uveljavljanje pravice do odstopa od pogodbe v skladu z zakonom, skupaj z obrazcem za odstop od pogodbe;
3. o naslovu, na katerem podjetje dejansko opravlja dejavnost, telefonsko številko, številko telefaksa in naslov elektronske pošte podjetja, kadar so na voljo, po potrebi pa tudi firmo in sedež podjetja, v imenu katerega deluje in na katerega lahko potrošnik naslovi svojo pritožbo;
4. o naslovu sedeža podjetja, če se razlikuje od naslova iz prejšnje točke, po potrebi o naslovu podjetja, v imenu katerega deluje in na katero lahko potrošnik naslovi pritožbo;
5. o navedbi, da potrošnik krije stroške vračila blaga, v primeru odstopa od pogodbe;
6. o stroških vračila blaga, če ga pri pogodbah, sklenjenih na daljavo, zaradi njegove narave ni mogoče vrniti po pošti;
7. o stroških, ki jih mora potrošnik plačati podjetju v skladu s prvim odstavkom 43. e člena tega zakona, če odstopi od pogodbe po tem, ko je vložil zahtevo v skladu s sedmim odstavkom 43.c ali tretjim odstavkom 43. č člena tega zakona;
8. o neobstoju pravice do odstopa od pogodbe, če potrošnik v skladu s petim odstavkom 43.č člena tega zakona nima pravice do odstopa, ali po potrebi o okoliščinah, v katerih potrošnik izgubi pravico do odstopa od pogodbe;
9. o obstoju kodeksov ravnanja in dostopnosti do morebitnih kodeksov ravnanja;
10.o minimalnem trajanju obveznosti potrošnika na podlagi pogodbe, če je potrebno;
11.o možnosti izvensodnega reševanja sporov in drugih pravnih sredstev, ki se uporabljajo za podjetja, ter njihovi dostopnosti, če je potrebno, itd…
Poleg navedenega je potrebno opozoriti tudi na to, da zakon glede izpolnjevanja teh določil nalaga dokazno breme prodajalcu, zato bi moral slednji zagotavljati npr. snemanje telefonskih pogovorov in arhiviranje teh posnetkov, elektronske pošte ipd, saj bi v primeru inšpekcijskega pregleda ali v primeru spora le tako lahko dokazal, da je izpolnil vse zakonske zahteve.
Navedeno bi povzročilo povsem nesorazmerno obremenitev zlasti obrtnikov in malih podjetnikov in bi zato v praksi prišlo do velike pravne negotovosti, nesorazmerne obremenitve podjetij, pri izvajanju zakona, kar bo še dodatno vplivalo na poslovanje, kot tudi možnosti za potrošnike. Dejstvo je, da na trgu prihaja enkratnih oziroma občasnih prodaj z uporabo sredstev za komuniciranje na daljavo, npr. preko telefona, običajno na željo potrošnika, ko na primer na podlagi predhodne dobre izkušnje z izdelkom obrtnika, potrošnik naroči npr. po telefonu še en takšen izdelek in obrtnik mu bo ugodil. V tem primeru ne gre za organizirano prodajo na daljavo. A vendar bi obrtnik po novem moral za takšno prodajo izpolniti celo vrsto zahtev in kupcu posredovati vrsto informacij, obvestil in opozoril. S takšno ureditvijo bi po nepotrebnem administrativno obremenili malo gospodarstvo in posledično blokirali trg, namesto da bi potrošnikom olajšali nakup.
Prvotni namen Direktive je predvsem poenotenje in ureditev področja organizirane prodaje na daljavo na evropskem trgu. Zato direktiva v 7. točki 2. člena definira pogodbe na daljavo kot tiste pogodbe, ki so sklenjene v okviru organizirane prodaje na daljavo in ne tudi v okviru enkratnih prodaj oziroma občasnih.
Poslanska skupina Nove Slovenije
Poslanska skupina Slovenske ljudske stranke
