Ljubljana, 19. junij 2014 – Stališče Poslanske skupine SLS k 2. točki dnevnega reda, to je na prvo obravnavo Predloga zakona o fiskalnem pravilu, je prvi dan zasedanja na 70. izredni seji Državnega zbora Republike Slovenije predstavil predsednik SLS in poslanec Franc Bogovič:
»Govorimo o izvedbenem zakonu o fiskalnem pravilu. Poenostavljeno povedano, govorimo o tem, da tudi v Sloveniji sprejmemo zakon, s katerim bomo zavezali tiste, ki trošimo javni denar; da ne moreš trošiti več, kot ustvariš. Če je kakšno leto stiska, se najde tudi pot, da prebrodiš tisto leto, da ne moreš v letu, dveh, treh poravnati teh računov in normalno imeti v prihodnosti urejene finance. To enostavno obrazložitev smo sprejeli kot članica Evropske skupnosti 2012 v regulativi Evropske skupnosti. Takrat smo poskušali v istem letu sprejeti tudi fiskalni zakon, ki je bil deležen ustavne presoje. Lani, ko se je zamenjala vlada in ko je sedanja koalicija, ki je razpadla, dobila v roke žezlo države, je pač ugotovila, da je to, kar je govorila prejšnje leto, v neskladju s tem, kaj je treba narediti in se je potrudila skupaj z opozicijo, da smo 24. maja lani sprejeli spremembo ustave, v katero smo zapisali fiskalno pravilo in se zavedali, da bomo v šestih mesecih sprejeli tudi zakon, o katerem govorimo danes, ki bo podrobneje reguliral določila, kaj naredimo v letih, ko je v državi recesija, kaj naredimo takrat, ko nas prizadenejo elementarne nesreče in kako na dolgi rok uredimo javne finance. Treba je imeti 60 glasov, ustavno večino za to, da takšen zakon sprejmemo. Po stališčih poslanskih skupin več kot očitno danes to ne bo šlo skozi. Morali pa bi takšen zakon sprejeti že novembra lani. Mislim, da ni nobenega razloga za to sprenevedanje, da je še vedno dovolj časa in da bomo tudi v prihodnje pač to morali urejati. Zakon bi morali uskladiti in za uskladitev tega zakona je tako, kot je bilo danes rečeno, treba storiti še marsikaj več, kot samo spisati ustavni zakon. Treba se je odločiti, na kakšen način bomo gospodarili v državi. Ko smo lanskega septembra v Slovenski ljudski stranki videli, da po pol leta vladanja vlade Alenke Bratušek ni na vidiku jasnih ukrepov, smo se odločili, da predlagamo, da se usedemo skupaj in da s tehnično vlado ugotovimo, kaj je treba storiti v dveh letih, takrat je bilo še dve leti mandata, in da to izvedemo. Naša pobuda je bila na nek način deležna posmeha. Takrat sem dejal, da je vlada operativno sposobna. To se je do danes več kot očitno pokazalo. In zato imamo predčasne volitve, smo v predvolilnem času. V Slovenski ljudski stranki smo danes, ko je še čas pred volitvami, ko se lahko stranke tudi jasno zavežejo, kaj bodo naredile, spisali in poslali vsem strankam zavezo o državniški drži, Deklaracijo 5. Govorimo o petih ukrepih, ki jih je treba udejanjiti in ki jih mora odgovorna državniška politika izvesti ne glede na to, ali je v koaliciji ali v opoziciji. V Slovenski ljudski stranki smo v preteklosti kot opozicijska stranka že dokazali, da znamo podpreti pokojninsko reformo, čeprav je to reforma, ki najbrž ne prinaša kakšnih velikih političnih točk. Stopili smo skupaj pri pripravi fiskalnega pravila, se zavedali v polnem pomenu besede, da to pomeni, da poiščemo ukrepe, s katerimi bomo spodbudili gospodarsko rast, da bomo zbrali več davkov, na drugi strani pa tudi posegli v porabo tam, kjer to lahko naredimo. In zato potrebujemo širši konsenz. Zato tudi v tej deklaraciji zaveza o državniški drži. V Deklaraciji 5 ponujamo pogovor, dogovor pred volitvami, da se o temah, kot so zdravstvena reforma, ureditev javnih financ in uveljavitev fiskalnega pravila, izboljšanje poslovnega okolja, enakomeren razvoj Slovenije, izboljšanje pravne države in dvig etičnega delovanja politikov zavežemo in podpišemo pred volitvami in da v enem letu na začetku novega mandata, ne glede na to, kje bo katera politična stranka ali v koaliciji ali v opoziciji, sprejme zavezo, da bo tvorno, državotvorno delovala in da se bo na teh ključnih projektih opredelila in usmerjala v prihodnost, ne iskala zaveznikov na ulici, med sindikati in ne vem kje, da potem takšni projekti padejo. Upam, da bo v 14-ih dneh, v katerih želimo še dopolniti in tudi izboljšati to deklaracijo, čim več podpisnikov, ki se bodo pred volitvami zavezali k takšnim nameram. Pri omenjenem zakonu, ki je danes v obravnavi, je kar nekaj določil, s katerimi mislim, da se vse stranke enostavno strinjamo in smo enotne, kar se tega tiče. Na usklajevalnih sestankih, ki so bili v preteklosti, je bilo še nekaj neskladij in če opazujem ta zakon, če pogledam, v čem je navzkrižje s tistim, kar je bilo na usklajevanjih, je ključni razkorak pri vlogi fiskalnega sveta. Fiskalni svet, vsaj po mnenju tistih, ki so sodelovali iz vrst strokovnjakov z nami, s Slovensko ljudsko stranko, ugotavljajo podobno. Kot se je ugotovilo v pravosodju, če država želi delovati, rabi poleg izvršne in tudi parlamentarne zakonodajne veje še sodno vejo. In žal tudi v slovenskih financah rabimo močnega arbitra, ki bo povedal, ali prav gospodarimo ali ne. Zakaj ga rabimo? Zato, ker kaj smo v Sloveniji počeli zadnjih pet let? To je v letih od nastanka gospodarske krize - enostavno nismo znali odreagirati na krizo in se iz 8 milijard dolga povzpeli na 28 milijard. Da ne bo nesporazuma, tudi sam mislim, da je kar precej razlogov za to, da je ta dolg danes takšen, tudi pred letom 2008. Poleg tega dela, ki smo ga porabili za sanacijo bančnega sistema, je večina razlogov v letih tam vse od 2002 pa do 2008, in to ceno plačujemo zdaj, ker je pač v gospodarstvu bila miselnost, da se bosta lahko izvedli in privatizacija in gospodarska rast in da bodo vsi živeli na visoki nogi. Vendar ta del je tam, 3, 4, 5 milijard do zdaj. Vse ostalo od teh 20 milijard, 10 tisoč evrov dodatnega dolga na vsakega Slovenca, ki je nastal v teh petih letih, pa gre na račun prevelike porabe oziroma neusklajenih prilivov in odhodkov. Mi smo, spoštovane kolegice in kolegi, v teh letih vsakega Slovenca zadolžili za 10 tisoč evrov več. To pomeni, da je tričlanska družina v teh šestih letih za 30 tisoč evrov dolga več dolžna. In če kdo danes pravi, da to ni resna zadeva, da o tem ni treba govoriti, da imamo še čas, da bomo o tem nekoč govorili in da je najbrž še kar poraba tista prava usmeritev naše države, mu s tega mesta trdim, da ima napačen pogled. Tudi sam sem eden tistih, ki stavim, tudi v programu Slovenske ljudske stranke, v novem razvojnem modelu predvsem na izboljšanje poslovnega okolja, na znižanje stroškov dela. Vendar z nekaterimi kolegi, ko smo v teh klopeh govorili, ko je bil na predlog iste predlagateljice kot danes, predlog zakona, ki je govoril o dualnem sistemu, je bilo veliko nasprotovanja. Ta torek smo imeli vrh gospodarstva na gospodarski zbornici, kjer so nam Avstrijci povedali, kakšen je njihov šolski sistem. Kam gredo njihovi otroci po osnovnošolskem izobraževanju? Kolega, ki je prišel iz Avstrije, je malce hudomušno malce sarkastično dejal, da so dolga leta imeli Avstrijce za staromodne, ker so še kar vztrajali na vajeniškem sistemu. In v Avstriji gre 40 % mladih v dualni sistem, zaključi šolanje pri 18-ih letih, v teh letih po osnovni šoli so 20 % časa za katedrom, 80 % usposabljanja pa je v vajeništvu. Drugih 40 % gre v, dajmo poenostaviti, v naše tehnične šole, srednje šole in tam imajo izhod na fakulteto ali pa gredo delati in samo 24 % avstrijskih mladih ima danes diplomo. So pa eno najboljših gospodarstev, ker imajo pač ljudi, ki znajo delati, jih usposobijo in se zavedajo tega, da je treba delati, da lahko živiš. Ko mi govorimo o šolskih reformah, se en del politike, ki prisega na stare sisteme, enostavno ne strinja s takšnimi posegi. Govorim o enem primeru, ki bo moral biti eden ključnih, okoli katerih bomo morali najti konsenz, ko govorimo tudi o naši deklaraciji glede izboljšanja poslovnega okolja. Izobraževanje - prva zadeva, davčni sistem - druga zadeva, birokratske ovire - tretja zadeva in skrajni čas je, spoštovane kolegice in kolegi, da se o resnih stvareh pogovarjamo kot državniki, kot politiki, ki nam ni vseeno, kam gre ta država, ne pa kot politikanti, ki želimo na kratek rok dobiti čim več glasov. Zdaj je pred nami volilna tekma, dobri trije tedni so še pred nami, zato verjamem, da bo to predvsem spet čas za instant politiko, politiko obljubljanja, bombončkov, pa še česa drugega, manj pa politika resne in odgovorne drže. Kdorkoli bo po 13. juliju prevzel krmilo te države v svoje roke, se bo soočil z realnostjo, z resnico, tako kot se je ta vladna koalicij, ko je februarja oziroma marca lani prevzela v roke državo in je kar naenkrat bilo fiskalno pravilo treba zapisati v ustavo, tudi kakšen referendum je treba zapisati v Ustavo, do danes pa so žal isti akterji kar pozabili, da je treba tudi kakšen izvedbeni zakon narediti, pa se tudi v izvedbi potem resno lotiti fiskalnega pravila, kar pomeni, da moramo najti konsenz in najti ukrepe, s katerimi bomo davčne prilive povečali na eni strani, na drugi strani pa resnično pogledali zelo nazorno in pozorno v naše podsisteme, kaj je treba urediti, kaj je treba odstraniti, s čim bomo tudi kakšno nepotrebno službeno mesto enostavno razbremenili in imeli na srednji rok usklajene javne finance. V Slovenski ljudski stranki bomo ta zakon, ki je zdaj v prvem branju, seveda podprli. Kot sem že omenil pri fiskalnem svetu, želimo v nadaljevanju temeljit pogovor in fiskalnemu svetu dati nazaj mesto, ki je v osnovi bilo zapisano, kajti mislim, da politika ena ali druga rabi tudi konec koncev nek pogled enega strokovnega organa v ta fiskalni svet, da ne bo spet samo všečna politika, in s takšnim zakonom bi z veseljem podprli potem tudi v nadaljevanju drugo in tretje branje. Žal pa, kot sem slišal, kakšen hud optimist, da bi ta zakon dosegel dvotretjinsko večino, ne morem biti, zagotovo pa je to ena od stvari, v katero bomo morali v novem mandatu takoj zagristi in jo tudi izvesti.«
»Govorimo o izvedbenem zakonu o fiskalnem pravilu. Poenostavljeno povedano, govorimo o tem, da tudi v Sloveniji sprejmemo zakon, s katerim bomo zavezali tiste, ki trošimo javni denar; da ne moreš trošiti več, kot ustvariš. Če je kakšno leto stiska, se najde tudi pot, da prebrodiš tisto leto, da ne moreš v letu, dveh, treh poravnati teh računov in normalno imeti v prihodnosti urejene finance. To enostavno obrazložitev smo sprejeli kot članica Evropske skupnosti 2012 v regulativi Evropske skupnosti. Takrat smo poskušali v istem letu sprejeti tudi fiskalni zakon, ki je bil deležen ustavne presoje. Lani, ko se je zamenjala vlada in ko je sedanja koalicija, ki je razpadla, dobila v roke žezlo države, je pač ugotovila, da je to, kar je govorila prejšnje leto, v neskladju s tem, kaj je treba narediti in se je potrudila skupaj z opozicijo, da smo 24. maja lani sprejeli spremembo ustave, v katero smo zapisali fiskalno pravilo in se zavedali, da bomo v šestih mesecih sprejeli tudi zakon, o katerem govorimo danes, ki bo podrobneje reguliral določila, kaj naredimo v letih, ko je v državi recesija, kaj naredimo takrat, ko nas prizadenejo elementarne nesreče in kako na dolgi rok uredimo javne finance. Treba je imeti 60 glasov, ustavno večino za to, da takšen zakon sprejmemo. Po stališčih poslanskih skupin več kot očitno danes to ne bo šlo skozi. Morali pa bi takšen zakon sprejeti že novembra lani. Mislim, da ni nobenega razloga za to sprenevedanje, da je še vedno dovolj časa in da bomo tudi v prihodnje pač to morali urejati. Zakon bi morali uskladiti in za uskladitev tega zakona je tako, kot je bilo danes rečeno, treba storiti še marsikaj več, kot samo spisati ustavni zakon. Treba se je odločiti, na kakšen način bomo gospodarili v državi. Ko smo lanskega septembra v Slovenski ljudski stranki videli, da po pol leta vladanja vlade Alenke Bratušek ni na vidiku jasnih ukrepov, smo se odločili, da predlagamo, da se usedemo skupaj in da s tehnično vlado ugotovimo, kaj je treba storiti v dveh letih, takrat je bilo še dve leti mandata, in da to izvedemo. Naša pobuda je bila na nek način deležna posmeha. Takrat sem dejal, da je vlada operativno sposobna. To se je do danes več kot očitno pokazalo. In zato imamo predčasne volitve, smo v predvolilnem času. V Slovenski ljudski stranki smo danes, ko je še čas pred volitvami, ko se lahko stranke tudi jasno zavežejo, kaj bodo naredile, spisali in poslali vsem strankam zavezo o državniški drži, Deklaracijo 5. Govorimo o petih ukrepih, ki jih je treba udejanjiti in ki jih mora odgovorna državniška politika izvesti ne glede na to, ali je v koaliciji ali v opoziciji. V Slovenski ljudski stranki smo v preteklosti kot opozicijska stranka že dokazali, da znamo podpreti pokojninsko reformo, čeprav je to reforma, ki najbrž ne prinaša kakšnih velikih političnih točk. Stopili smo skupaj pri pripravi fiskalnega pravila, se zavedali v polnem pomenu besede, da to pomeni, da poiščemo ukrepe, s katerimi bomo spodbudili gospodarsko rast, da bomo zbrali več davkov, na drugi strani pa tudi posegli v porabo tam, kjer to lahko naredimo. In zato potrebujemo širši konsenz. Zato tudi v tej deklaraciji zaveza o državniški drži. V Deklaraciji 5 ponujamo pogovor, dogovor pred volitvami, da se o temah, kot so zdravstvena reforma, ureditev javnih financ in uveljavitev fiskalnega pravila, izboljšanje poslovnega okolja, enakomeren razvoj Slovenije, izboljšanje pravne države in dvig etičnega delovanja politikov zavežemo in podpišemo pred volitvami in da v enem letu na začetku novega mandata, ne glede na to, kje bo katera politična stranka ali v koaliciji ali v opoziciji, sprejme zavezo, da bo tvorno, državotvorno delovala in da se bo na teh ključnih projektih opredelila in usmerjala v prihodnost, ne iskala zaveznikov na ulici, med sindikati in ne vem kje, da potem takšni projekti padejo. Upam, da bo v 14-ih dneh, v katerih želimo še dopolniti in tudi izboljšati to deklaracijo, čim več podpisnikov, ki se bodo pred volitvami zavezali k takšnim nameram. Pri omenjenem zakonu, ki je danes v obravnavi, je kar nekaj določil, s katerimi mislim, da se vse stranke enostavno strinjamo in smo enotne, kar se tega tiče. Na usklajevalnih sestankih, ki so bili v preteklosti, je bilo še nekaj neskladij in če opazujem ta zakon, če pogledam, v čem je navzkrižje s tistim, kar je bilo na usklajevanjih, je ključni razkorak pri vlogi fiskalnega sveta. Fiskalni svet, vsaj po mnenju tistih, ki so sodelovali iz vrst strokovnjakov z nami, s Slovensko ljudsko stranko, ugotavljajo podobno. Kot se je ugotovilo v pravosodju, če država želi delovati, rabi poleg izvršne in tudi parlamentarne zakonodajne veje še sodno vejo. In žal tudi v slovenskih financah rabimo močnega arbitra, ki bo povedal, ali prav gospodarimo ali ne. Zakaj ga rabimo? Zato, ker kaj smo v Sloveniji počeli zadnjih pet let? To je v letih od nastanka gospodarske krize - enostavno nismo znali odreagirati na krizo in se iz 8 milijard dolga povzpeli na 28 milijard. Da ne bo nesporazuma, tudi sam mislim, da je kar precej razlogov za to, da je ta dolg danes takšen, tudi pred letom 2008. Poleg tega dela, ki smo ga porabili za sanacijo bančnega sistema, je večina razlogov v letih tam vse od 2002 pa do 2008, in to ceno plačujemo zdaj, ker je pač v gospodarstvu bila miselnost, da se bosta lahko izvedli in privatizacija in gospodarska rast in da bodo vsi živeli na visoki nogi. Vendar ta del je tam, 3, 4, 5 milijard do zdaj. Vse ostalo od teh 20 milijard, 10 tisoč evrov dodatnega dolga na vsakega Slovenca, ki je nastal v teh petih letih, pa gre na račun prevelike porabe oziroma neusklajenih prilivov in odhodkov. Mi smo, spoštovane kolegice in kolegi, v teh letih vsakega Slovenca zadolžili za 10 tisoč evrov več. To pomeni, da je tričlanska družina v teh šestih letih za 30 tisoč evrov dolga več dolžna. In če kdo danes pravi, da to ni resna zadeva, da o tem ni treba govoriti, da imamo še čas, da bomo o tem nekoč govorili in da je najbrž še kar poraba tista prava usmeritev naše države, mu s tega mesta trdim, da ima napačen pogled. Tudi sam sem eden tistih, ki stavim, tudi v programu Slovenske ljudske stranke, v novem razvojnem modelu predvsem na izboljšanje poslovnega okolja, na znižanje stroškov dela. Vendar z nekaterimi kolegi, ko smo v teh klopeh govorili, ko je bil na predlog iste predlagateljice kot danes, predlog zakona, ki je govoril o dualnem sistemu, je bilo veliko nasprotovanja. Ta torek smo imeli vrh gospodarstva na gospodarski zbornici, kjer so nam Avstrijci povedali, kakšen je njihov šolski sistem. Kam gredo njihovi otroci po osnovnošolskem izobraževanju? Kolega, ki je prišel iz Avstrije, je malce hudomušno malce sarkastično dejal, da so dolga leta imeli Avstrijce za staromodne, ker so še kar vztrajali na vajeniškem sistemu. In v Avstriji gre 40 % mladih v dualni sistem, zaključi šolanje pri 18-ih letih, v teh letih po osnovni šoli so 20 % časa za katedrom, 80 % usposabljanja pa je v vajeništvu. Drugih 40 % gre v, dajmo poenostaviti, v naše tehnične šole, srednje šole in tam imajo izhod na fakulteto ali pa gredo delati in samo 24 % avstrijskih mladih ima danes diplomo. So pa eno najboljših gospodarstev, ker imajo pač ljudi, ki znajo delati, jih usposobijo in se zavedajo tega, da je treba delati, da lahko živiš. Ko mi govorimo o šolskih reformah, se en del politike, ki prisega na stare sisteme, enostavno ne strinja s takšnimi posegi. Govorim o enem primeru, ki bo moral biti eden ključnih, okoli katerih bomo morali najti konsenz, ko govorimo tudi o naši deklaraciji glede izboljšanja poslovnega okolja. Izobraževanje - prva zadeva, davčni sistem - druga zadeva, birokratske ovire - tretja zadeva in skrajni čas je, spoštovane kolegice in kolegi, da se o resnih stvareh pogovarjamo kot državniki, kot politiki, ki nam ni vseeno, kam gre ta država, ne pa kot politikanti, ki želimo na kratek rok dobiti čim več glasov. Zdaj je pred nami volilna tekma, dobri trije tedni so še pred nami, zato verjamem, da bo to predvsem spet čas za instant politiko, politiko obljubljanja, bombončkov, pa še česa drugega, manj pa politika resne in odgovorne drže. Kdorkoli bo po 13. juliju prevzel krmilo te države v svoje roke, se bo soočil z realnostjo, z resnico, tako kot se je ta vladna koalicij, ko je februarja oziroma marca lani prevzela v roke državo in je kar naenkrat bilo fiskalno pravilo treba zapisati v ustavo, tudi kakšen referendum je treba zapisati v Ustavo, do danes pa so žal isti akterji kar pozabili, da je treba tudi kakšen izvedbeni zakon narediti, pa se tudi v izvedbi potem resno lotiti fiskalnega pravila, kar pomeni, da moramo najti konsenz in najti ukrepe, s katerimi bomo davčne prilive povečali na eni strani, na drugi strani pa resnično pogledali zelo nazorno in pozorno v naše podsisteme, kaj je treba urediti, kaj je treba odstraniti, s čim bomo tudi kakšno nepotrebno službeno mesto enostavno razbremenili in imeli na srednji rok usklajene javne finance. V Slovenski ljudski stranki bomo ta zakon, ki je zdaj v prvem branju, seveda podprli. Kot sem že omenil pri fiskalnem svetu, želimo v nadaljevanju temeljit pogovor in fiskalnemu svetu dati nazaj mesto, ki je v osnovi bilo zapisano, kajti mislim, da politika ena ali druga rabi tudi konec koncev nek pogled enega strokovnega organa v ta fiskalni svet, da ne bo spet samo všečna politika, in s takšnim zakonom bi z veseljem podprli potem tudi v nadaljevanju drugo in tretje branje. Žal pa, kot sem slišal, kakšen hud optimist, da bi ta zakon dosegel dvotretjinsko večino, ne morem biti, zagotovo pa je to ena od stvari, v katero bomo morali v novem mandatu takoj zagristi in jo tudi izvesti.«
