Ljubljana, 19. junij 2014 – Stališče k 10. točki dnevnega reda, to je na obravnavo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izenačevanju možnosti invalidov, skrajšani postopek, je prvi dan zasedanja na 70. izredni seji Državnega zbora Republike Slovenije predstavil poslanec SLS Jakob Presečnik:
»V poslanski skupini Slovenske ljudske stranke vedno podpiramo ukrepe in zakonodajo, ki prinaša enake možnosti in izboljšanje življenja za invalide, pa tudi če gre le za delne ukrepe oziroma manjše korake. Pri tem vedno preučimo mnenje in pripombe invalidskih organizacij, ki pa so si v primeru predlaganih sprememb precej nasprotujoče. Nacionalni svet invalidskih organizacij podpira zakon in meni, da se bodo končno uzakonile pobude, ki jih invalidske organizacije na pristojne organe naslavljajo že več let in ob tem upajo, da bo država pravice, ki izhajajo iz predloženih zakonskih sprememb, tudi dejansko sposobna izvesti in financirati. Opozorili so tudi, da posvetovanje z invalidskimi organizacijami ni bilo izvedeno v tako širokem obsegu, kot je zapisano v uvodu k predlogu zakona, kar pa ne vpliva na njihovo stališče do vsebine samega zakona. Zaskrbljujoče je, da celo zagovornik enakih možnosti opozarja, da predlagane spremembe niso bile pripravljene v skladu s pravili javne obravnave in da mnogi niso imeli možnosti sodelovati in podati mnenja. Poleg tega tudi nekatere invalidske organizacije poleg zagovornika opozarjajo, da je predlog zakona v nasprotju s konvencijo o pravicah invalidov. Med drugim ne ureja pravic za gluho-slepe invalide in ne omogoča prostovoljne izbire uresničevanja pravice invalidov do mobilnosti. Nenavadno je tudi to, da vlada, namesto da bi začela izvajati obstoječi zakon in sprejela nujne podzakonske predpise, s katerimi zamuja, raje na hitro predlaga nove spremembe zakona, ki očitno niso usklajeni in jasni. Čemu torej nujnost in hitenje zakonov, ki prinašajo neke finančne zaveze, za katere ni jasno, ali jih bo mogoče izvajati? Veliko nejasnosti je glede načina unovčenja oziroma uporabe vrednotnice, ki se kljub sprejetju nekaterih amandmajev na seji matičnega odbora, nič bolj jasno ne ureja. Ena od pozitivnih sprememb je pravica do pridobitve izšolanega psa pomočnika težko in najtežje oviranim invalidom, ki pa se bo začela izvajati šele konec 2015. Spremembe zakona se nanašajo tudi na spremembo plačila tehničnih pripomočkov in izvedbe prilagoditve vozila ter novo možnost sofinanciranja individualne prilagoditve vozila. Namesto trenutno veljavnega izbora v postopku javnega naročanja se uvaja nabava in plačilo na podlagi vrednotnice pri kateremkoli dobavitelju tehničnih pripomočkov oziroma izvedba prilagoditve vozila pri kateremkoli izvajalcu v Republiki Sloveniji. To zveni kot poenostavljanje, na drugi strani pa se nam v Poslanski skupini Slovenske ljudske stranke postavlja vprašanje neenakopravnosti tistih invalidov, ki vozila nimajo ali si vozila ne morejo privoščiti. Kako bodo taki invalidi uresničevali svojo pravico do mobilnosti? Čemu hitenje mimo temeljite razprave o posledicah teh sprememb? Predvsem se torej postavlja dvom, ali je finančno zakon izvedljiv in kakšen namen imajo te spremembe, če bodo prinesle izboljšave le nekaterim in če obstaja dvom o skladnosti s konvencijo o pravicah invalidov, in zakaj je skupina gluho-slepih invalidov pozabljena, saj nujno rabijo vsaj minimalno komunikacijsko dostopnost. Ker gre za nekatere pozitivne spremembe in poenostavitve postopkov, bomo predlog sprememb zakona v Poslanski skupini Slovenske ljudske stranke podprli.«
»V poslanski skupini Slovenske ljudske stranke vedno podpiramo ukrepe in zakonodajo, ki prinaša enake možnosti in izboljšanje življenja za invalide, pa tudi če gre le za delne ukrepe oziroma manjše korake. Pri tem vedno preučimo mnenje in pripombe invalidskih organizacij, ki pa so si v primeru predlaganih sprememb precej nasprotujoče. Nacionalni svet invalidskih organizacij podpira zakon in meni, da se bodo končno uzakonile pobude, ki jih invalidske organizacije na pristojne organe naslavljajo že več let in ob tem upajo, da bo država pravice, ki izhajajo iz predloženih zakonskih sprememb, tudi dejansko sposobna izvesti in financirati. Opozorili so tudi, da posvetovanje z invalidskimi organizacijami ni bilo izvedeno v tako širokem obsegu, kot je zapisano v uvodu k predlogu zakona, kar pa ne vpliva na njihovo stališče do vsebine samega zakona. Zaskrbljujoče je, da celo zagovornik enakih možnosti opozarja, da predlagane spremembe niso bile pripravljene v skladu s pravili javne obravnave in da mnogi niso imeli možnosti sodelovati in podati mnenja. Poleg tega tudi nekatere invalidske organizacije poleg zagovornika opozarjajo, da je predlog zakona v nasprotju s konvencijo o pravicah invalidov. Med drugim ne ureja pravic za gluho-slepe invalide in ne omogoča prostovoljne izbire uresničevanja pravice invalidov do mobilnosti. Nenavadno je tudi to, da vlada, namesto da bi začela izvajati obstoječi zakon in sprejela nujne podzakonske predpise, s katerimi zamuja, raje na hitro predlaga nove spremembe zakona, ki očitno niso usklajeni in jasni. Čemu torej nujnost in hitenje zakonov, ki prinašajo neke finančne zaveze, za katere ni jasno, ali jih bo mogoče izvajati? Veliko nejasnosti je glede načina unovčenja oziroma uporabe vrednotnice, ki se kljub sprejetju nekaterih amandmajev na seji matičnega odbora, nič bolj jasno ne ureja. Ena od pozitivnih sprememb je pravica do pridobitve izšolanega psa pomočnika težko in najtežje oviranim invalidom, ki pa se bo začela izvajati šele konec 2015. Spremembe zakona se nanašajo tudi na spremembo plačila tehničnih pripomočkov in izvedbe prilagoditve vozila ter novo možnost sofinanciranja individualne prilagoditve vozila. Namesto trenutno veljavnega izbora v postopku javnega naročanja se uvaja nabava in plačilo na podlagi vrednotnice pri kateremkoli dobavitelju tehničnih pripomočkov oziroma izvedba prilagoditve vozila pri kateremkoli izvajalcu v Republiki Sloveniji. To zveni kot poenostavljanje, na drugi strani pa se nam v Poslanski skupini Slovenske ljudske stranke postavlja vprašanje neenakopravnosti tistih invalidov, ki vozila nimajo ali si vozila ne morejo privoščiti. Kako bodo taki invalidi uresničevali svojo pravico do mobilnosti? Čemu hitenje mimo temeljite razprave o posledicah teh sprememb? Predvsem se torej postavlja dvom, ali je finančno zakon izvedljiv in kakšen namen imajo te spremembe, če bodo prinesle izboljšave le nekaterim in če obstaja dvom o skladnosti s konvencijo o pravicah invalidov, in zakaj je skupina gluho-slepih invalidov pozabljena, saj nujno rabijo vsaj minimalno komunikacijsko dostopnost. Ker gre za nekatere pozitivne spremembe in poenostavitve postopkov, bomo predlog sprememb zakona v Poslanski skupini Slovenske ljudske stranke podprli.«