Nagovor v celoti podajamo v nadaljevanju_
»Spoštovani kolegi poslanci, veseli me, da smo tej aktualni temi namenili toliko časa in se o njej temeljito pogovorili, kajti gre za zelo pomembno zadevo, ki je na očeh celotne evropske javnosti. Prvi problem se pojavi že ob nejasnostih okoli tega, ali je pri tem, kar se je dogajalo v Luksemburgu na področju obdavčitve tujih podjetij, sploh šlo za zakonito oz. legalno prakso ali ne. Že tu se namreč zelo jasno pokaže nedorečenost davčne politike znotraj EU. Prav tako je neproduktivno spraševanje, ali je krivec za takšno stanje Jean Claude Juncker osebno, ali je to Evropska komisija, država Luksemburg, ali pa morda celo celotna EPP, kot napeljujejo nekateri. Zato se mora sedaj celotna skupina EPP v Evropskem parlamentu pri tej temi osredotočiti na vsebino, ki se dotika davčne politike in zelo jasno odgovoriti na vprašanje, kakšno Evropsko Unijo si želimo imeti na področju davkov. Zelo jasno je namreč, da načina, da lahko velike svetovne korporacije plačujejo nižje davčne stopnje v posameznih državah kot preostanek gospodarstva, naši državljani nikakor ne odobravajo. Vemo pa, da je marsikatera majhna država izkoristila suverenost na področju davčne politike in se skozi to tržno nišo preoblikovala v davčno oazo ter na ta način bistveno popravila svojo finančno sliko.
Vendar, tako ne moremo več naprej, kajti gre za okoriščanje na račun poslov, ustvarjenih drugje. Suverenost posameznih držav na davčnem področju je eno, ustvarjanje višjih davčnih prihodkov na račun poslov, ustvarjenih v drugih državah EU, pa nekaj, kar nikakor ne pripomore k večji povezanosti, enotnosti in enakomernemu razvoju znotraj EU.
Zato ljudje od nas zahtevajo, da ta problem rešimo na sistemski ravni in opredelimo določeno skupno davčno politiko, predvsem pa postavimo zelo jasna pravila na področju davkov znotraj EU. Kajti, če tega ne bomo storili, bomo državljanom Evrope zelo težko razložili v naslednjih letih, da bodo morali varčevati vsak pri sebi, medtem ko multinacionalke na račun izogibanja davčnim obveznostim v državah, kjer poslujejo, ustvarjajo še večje dobičke, ki pa se največkrat zlivajo v žepe peščice že zdaj bogatih posameznikov. Konec koncev, s tem ne bi zahtevali nič drugega kot enakovredno obravnavo vseh deležnikov v gospodarski sliki EU. Kajti, če se temu problemu privilegirane davčne obravnave znotraj posameznih držav kot največja politična skupina v Evropskem parlamentu ne bomo posvetili, bodo vse ostre kritike naših kolegov iz drugih političnih skupin več kot upravičene.«
* * *