***
To besedilo, Danijelu Starmanu v spomin, začenjam z besedo prijatelj. Pogosto nas je nagovarjal s to besedo, posebno takrat, ko smo se dogovarjali o vsebinah našega pogosto zaničevanega predloga (B) o določitvi slovensko-hrvaške meje in ko smo sestavljali enotne utemeljitve, do katerih nismo vedno prihajali na lahek način. Vse tiste dneve in mnoge ure, ko smo jih, ne da bi nam za to kdo kaj plačal, pripravljali v (na kratko imenovanih) komisijah MZZ več let.
Njegovo vsesplošno poznavanje problematike slovensko-hrvaške meje v Istri in njegovo dolgoletno prizadevanje za pravično mejo je slonelo na njegovem prepričanju, da pravičnost zmeraj zmaga. Tej pravičnosti je Danijel posvetil največ časa, to je spoštoval in ji pri svojih izvajanjih vedno sledil. Nisem prepričan, da so to njegovo pravičnost vsi razumeli, saj je slonela tudi na pravnih dikcijah in čisto človeškem razumevanju te besede. Morda je bilo v njegovi sredini preveč oseb, ki tega niso razumele in so do tega nerazumevanja (po njegovem) imele tudi vso pravico. Koliko se je bojeval za Joška Jorasa in ni za to zahteval nobenega plačila, niti takrat ne, ko so hrvaški policisti odpeljali Joška v puljski zapor in jih je tam že čakal Danijel, kamor se je pripeljal z malim prijateljevim letalom. Danijel se ni bojeval samo za Joška Jorasa, ampak za Slovenijo, kot poudarja napis na Jorasovi hiši »Tudi tukaj je Slovenija«. Vendar je ob problemih slovensko-hrvaške meje vedno in povsod poleg pravičnosti resno upošteval arhivske dokumente, jih tolmačil in utemeljeval z vidika pravne veljavnosti ter ob tem sledil osamosvojitvenim težnjam slovenskega naroda, ki je s tem dejanjem prevzel oblikovanje in kreiranje svoje usode. Narodna zavest ne more sloneti samo na trgovskih špekulacijah, na lagodju nekih malih interesov, kratkotrajnih dobičkih (ne samo finančnih), ampak na ugledu, poziciji in posebnemu statusu, ki pripada vsakemu narodu.
Kriteriju pravičnosti je pridal s svojim bogatim znanjem tudi kriterij strokovnosti, oplemenitene z njegovo ljubeznijo do sočloveka in okolice, v kateri je prebival. Nikoli mu ni bilo odveč sestati se s predlagatelji projekta B o poteku slovensko hrvaške meje v Istri ter intenzivno sodelovati pri pripravi dokumentov in njihovem predstavljanju v raznih komisijah MZZ, kjer smo se srečevali z mnogimi zdajšnjimi politiki, kot so Pahor, Janša, Cerar, Brglez, Erjavec, in mnogimi drugimi, ki so njemu in nam zagrenili marsikatero uro zaradi nerazumevanja problematike, predvsem pa brezbrižnosti in podcenjevanja našega dela, ko smo nekatere kolikor toliko sprejemljive rešitve morali dobesedno izsiliti.
Kot voditelj Civilne iniciative za pravično mejo v Istri, član NSI, simpatizer Slovenske narodne zveze pri SLS, sodelavec Zavoda 25. junij, ponosen in zvest član Demosa je na praktični in simbolni ravni dokazoval prizadevanja za povezovanje podobno mislečih in za sodelovanje tudi z vsemi drugimi, ko gre za interese slovenskega naroda in države.
Navsezadnje gre omeniti tudi Danijelov vzorni odnos do družine, njegovo iskreno in neomejeno spoštovanje do matere in svoje soproge, njegovo skrb za otroke in vnuke, za povezavo z brati in sestrami. Svojo družino je globoko cenil, spoštoval in bil nanjo ponosen, kar naj bi bil tudi prvi pogoj za njegovo dojemanje pomena naroda in domovine.
In zdaj, ko nas je naš prijatelj Danijel tako hitro zapustil, je nam, ki smo ostali, prepustil, da vztrajamo naprej in čakamo ne le na odločitev arbitražne komisije, ampak tudi na vse druge »arbitraže« o prihodnosti našega naroda in vsega sveta, ki jih on zdaj spremlja tam zgoraj pri Bogu, kjer ni nemira, sovraštva in nerazumevanja, ampak samo mir in prijateljstvo.
Peter Pavel Klasinc
***
Objavljeno v Dnevniku, 21. novembra 2014.
To besedilo, Danijelu Starmanu v spomin, začenjam z besedo prijatelj. Pogosto nas je nagovarjal s to besedo, posebno takrat, ko smo se dogovarjali o vsebinah našega pogosto zaničevanega predloga (B) o določitvi slovensko-hrvaške meje in ko smo sestavljali enotne utemeljitve, do katerih nismo vedno prihajali na lahek način. Vse tiste dneve in mnoge ure, ko smo jih, ne da bi nam za to kdo kaj plačal, pripravljali v (na kratko imenovanih) komisijah MZZ več let.
Njegovo vsesplošno poznavanje problematike slovensko-hrvaške meje v Istri in njegovo dolgoletno prizadevanje za pravično mejo je slonelo na njegovem prepričanju, da pravičnost zmeraj zmaga. Tej pravičnosti je Danijel posvetil največ časa, to je spoštoval in ji pri svojih izvajanjih vedno sledil. Nisem prepričan, da so to njegovo pravičnost vsi razumeli, saj je slonela tudi na pravnih dikcijah in čisto človeškem razumevanju te besede. Morda je bilo v njegovi sredini preveč oseb, ki tega niso razumele in so do tega nerazumevanja (po njegovem) imele tudi vso pravico. Koliko se je bojeval za Joška Jorasa in ni za to zahteval nobenega plačila, niti takrat ne, ko so hrvaški policisti odpeljali Joška v puljski zapor in jih je tam že čakal Danijel, kamor se je pripeljal z malim prijateljevim letalom. Danijel se ni bojeval samo za Joška Jorasa, ampak za Slovenijo, kot poudarja napis na Jorasovi hiši »Tudi tukaj je Slovenija«. Vendar je ob problemih slovensko-hrvaške meje vedno in povsod poleg pravičnosti resno upošteval arhivske dokumente, jih tolmačil in utemeljeval z vidika pravne veljavnosti ter ob tem sledil osamosvojitvenim težnjam slovenskega naroda, ki je s tem dejanjem prevzel oblikovanje in kreiranje svoje usode. Narodna zavest ne more sloneti samo na trgovskih špekulacijah, na lagodju nekih malih interesov, kratkotrajnih dobičkih (ne samo finančnih), ampak na ugledu, poziciji in posebnemu statusu, ki pripada vsakemu narodu.
Kriteriju pravičnosti je pridal s svojim bogatim znanjem tudi kriterij strokovnosti, oplemenitene z njegovo ljubeznijo do sočloveka in okolice, v kateri je prebival. Nikoli mu ni bilo odveč sestati se s predlagatelji projekta B o poteku slovensko hrvaške meje v Istri ter intenzivno sodelovati pri pripravi dokumentov in njihovem predstavljanju v raznih komisijah MZZ, kjer smo se srečevali z mnogimi zdajšnjimi politiki, kot so Pahor, Janša, Cerar, Brglez, Erjavec, in mnogimi drugimi, ki so njemu in nam zagrenili marsikatero uro zaradi nerazumevanja problematike, predvsem pa brezbrižnosti in podcenjevanja našega dela, ko smo nekatere kolikor toliko sprejemljive rešitve morali dobesedno izsiliti.
Kot voditelj Civilne iniciative za pravično mejo v Istri, član NSI, simpatizer Slovenske narodne zveze pri SLS, sodelavec Zavoda 25. junij, ponosen in zvest član Demosa je na praktični in simbolni ravni dokazoval prizadevanja za povezovanje podobno mislečih in za sodelovanje tudi z vsemi drugimi, ko gre za interese slovenskega naroda in države.
Navsezadnje gre omeniti tudi Danijelov vzorni odnos do družine, njegovo iskreno in neomejeno spoštovanje do matere in svoje soproge, njegovo skrb za otroke in vnuke, za povezavo z brati in sestrami. Svojo družino je globoko cenil, spoštoval in bil nanjo ponosen, kar naj bi bil tudi prvi pogoj za njegovo dojemanje pomena naroda in domovine.
In zdaj, ko nas je naš prijatelj Danijel tako hitro zapustil, je nam, ki smo ostali, prepustil, da vztrajamo naprej in čakamo ne le na odločitev arbitražne komisije, ampak tudi na vse druge »arbitraže« o prihodnosti našega naroda in vsega sveta, ki jih on zdaj spremlja tam zgoraj pri Bogu, kjer ni nemira, sovraštva in nerazumevanja, ampak samo mir in prijateljstvo.
Peter Pavel Klasinc
***
Objavljeno v Dnevniku, 21. novembra 2014.
