Ljubljana, 28. marec 2015 – Časnik Večer je včeraj objavil komentar evropskega poslanca iz vrst SLS Franca Bogoviča z naslovom Kdo se boji SLS?, ki ga lahko preberete v nadaljevanju.
Komentar je bil 27. marca 2015 objavljen tukaj.
***
Kdo se boji SLS?
SLS je stranka z velikim članstvom. Konec osemdesetih smo sledili velikima možema SLS, dr. Francu Zagožnu, našemu idejnemu očetu, in Ivanu Omanu, našemu prvemu predsedniku, ki je bil desetletja velik aktivist slovenskega kmetstva. Oman je v pomladi evropskih narodov prerasel v enega redkih državnikov med slovenskimi politiki. Pravi državnik pa vedno da v ospredje interes države pred interes stranke in posameznika. Zgled za to nam je bil tudi dr. Zagožen.
V SLS smo zbrani prav takšni člani, ki nam ni vseeno, kaj se dogaja v naši državi, v občinah, krajevnih skupnostih, kaj s slovenskim podeželjem, kjer živi več kot polovica prebivalcev. Prizadevamo si za normalne pogoje za delo obrtnikov, podjetnikov, kmetov in vseh pridnih delavcev. Za naše delo dobivamo priznanje na lokalni ravni, težje pa v zadnjih letih ohranjamo podporo na državni, kjer zmagujeta populizem in ideologija.
Na zadnjih volitvah se SLS tako ni uspela uvrstiti v Državni zbor RS. Po volitvah sem kot predsednik SLS dobil mnogo klicev obžalovanja, da se SLS kot razumna stranka ni obdržala v parlamentu. Danes nam mnogi priznavajo državotvorno, nekonfliktno držo. Priznavajo, da se nismo zatekali k ideološkim temam in smo vedno iskali rešitve za dobro ljudi, tudi v sodelovanju z drugače mislečimi in s kompromisi. A očitno bo to model za politični uspeh v Sloveniji na državni ravni enkrat v prihodnje, ko se bo ob zdaj že vsakokratnem zaporednem razočaranju volivcev novih strank, ki ene volitve zmagajo, naslednje pa kot muha enodnevnica zapustijo politično prizorišče.
Deset mesecev je od zadnjih parlamentarnih volitev, na katerih so bili nagrajeni tisti, ki so obljubljali nemogoče, ali pa niso obljubljali ničesar. Danes so večinoma združeni v koaliciji, kdo pa se je znašel tudi v opoziciji. Slovenija potrebuje stabilno vlado, ki bo odgovarjala na sedanje izzive, a javnomnenjska podpora vladi je zelo nizka. To kaže na nezadovoljstvo državljanov z odgovorom vlade na izziv časa.
Mimo pričakovanj nekaterih javnomnenjska podpora SLS danes sporoča, da bi se SLS na volitvah ponovno uvrstila v Državni zbor RS, kar je naš jasen cilj.
Pričakovano pa nekateri politični konkurenti že delijo plen, ki bi naj bil na razpolago po izpadu SLS iz parlamenta. Nič me ne preseneča, da so najbolj nestrpni in neučakani ravno nekateri naši prijatelji na desnici, ki smo združeni v Evropski ljudski stranki (EPP). Precej neljudsko je, če prijatelju v težavah želiš najslabše.
Ivan Oman je človek, ki sem mu verjel in zaupal v Unionski dvorani 12. maja 1988 in ga tudi danes zelo cenim. Z njim sem se kot predsednik SLS v 2013 in 2014 večkrat pogovarjal o njegovem pogledu na prihodnost desnega političnega prostora. Kot moder mož si je vrsto let prizadeval za iskreno sodelovanje med SLS in SKD. Njegovi sopotniki v obeh strankah l. 2000 pa niso v celoti razumeli njegovih namer in projekt združevanja strank je zelo hitro klavrno propadel. Nastale so velike zamere med tedanjimi ključnimi akterji, pa tudi med članstvom, ki se je kasneje razdelilo med SLS in novonastalo NSI. In vsake toliko časa spet začutimo utrip te zamerljivosti. Morda je lahko človeško otročja, a verjamem, da imamo v obeh strankah več tistih državniško zrelih osebnosti usmerjenih v prihodnost, ne v preteklost. To čutim in pričakujem v mladi generaciji slovenske krščansko-ljudske demokracije, ki jo predstavljamo tako v SLS kot NSi.
Ob prevzemu vodenja SLS marca 2013 sva v pogovoru z Omanom delila mnenje, da je v Sloveniji po 13 letih od razpada SLS+ SKD prišel čas, da SLS in NSi tesneje sodelujeta, saj predstavljata pravo krščansko-ljudsko demokracijo v državi, in ki lahko skupaj prevzameta pobudo na desnem političnem prostoru ter v enakovrednem odnosu s SDS ponudita v Sloveniji politiko po vzoru uspešnih evropskih ljudskih strank.
S predsednico NSI Ljudmilo Novak sva vodila točno takšno politiko. To smo dokazali s skupno listo na volitvah v Evropski parlament. Tedaj sem začutil pozitivno energijo ob pogovorih z ljudmi, katerih glas danes tudi predstavljamo v Evropskem parlamentu. Ljudje so nagradili naš skupni nastop, kjer sva s perferenčnimi glasovi dobila zaupanje ljudi g. Peterle in jaz.
Za predčasne državnozborske volitve žal nismo mogli sestaviti skupne liste, saj je za ta še bolj kompleksni volilni projekt bilo bistveno premalo časa, čeprav smo se o tem resno pogovarjali že v času evropske kampanje. Skupaj s predsednico Novakovo sva menila, da ne smemo ponoviti napake o idejah združevanja SLS in NSi, temveč, da je prihodnost ravno v vzajemnem spoštovanju, sodelovanju in skupnem delu za dobro države.
V drugi polovici volilne kampanje, predvsem pa po znanih volilnih rezultatih na evropskih volitvah, je postalo žal tudi jasno, da je del NSi okoli takratnega podpredsednika NSi g. Aleša Hojsa izrazil veliko nezadovoljstvo nad skupnim nastopom. Poznamo trenja znotraj NSi, ki so bila zelo javna tudi ob zadnjem volilnem kongresu NSi.
Nihče ne more pridobiti moči, če drugega pohodi. Prepričan sem, da si NSi v osnovi tega tudi ne želi. Ob združitvi SLS in SKD smo že slišali za formulo, da je 1+1 = 3. Tistim, ki so se šli kreativno matematiko takrat, se jim račun seveda ni izšel. Verjamem, da se tudi danes načrt o nekakšnem sovražnem prevzemu SLS ne bo obnesel, čeprav so v prvih vlogah ali pa v ozadju tisti, ki so že zavozili združevanje SLS in SKD v preteklosti, in morda še nekateri s preveč mladostne neučakane samozavesti. Čeprav obstaja nevarnost, da se iz starih napak ne bomo nič naučili, bi bil velik poraženec v tem primeru ves politični prostor, ki ga pokrivajo SLS, NSI in SDS – članice EPP v Sloveniji.
Zagotavljam, da je SLS danes izjemno živa, kljub težkemu trenutku, ko je za manj kot desetinko odstotka lani zgrešila parlament. In živosti SLS se ni treba bati nikomur. Še posebej ne krščansko-ljudski slovenski demokraciji, tistim, ki si iskreno želimo blaginje in boljšega življenja za vse ljudi. Samo sodelovanje je prava pot na avtentični slovenski desnici.
Prepričan sem, da se je SLS sposobna vrniti v slovenski parlament in da se bo to zgodilo na naslednjih volitvah. Še naprej podpiram sodelovanje SLS s programsko kompatibilno NSi, tudi morebiten skupen nastop na volitvah v Državni zbor RS.
Franc Bogovič
evropski poslanec (SLS/EPP)
***
Komentar je bil 27. marca 2015 objavljen tukaj.
***
Kdo se boji SLS?
SLS je stranka z velikim članstvom. Konec osemdesetih smo sledili velikima možema SLS, dr. Francu Zagožnu, našemu idejnemu očetu, in Ivanu Omanu, našemu prvemu predsedniku, ki je bil desetletja velik aktivist slovenskega kmetstva. Oman je v pomladi evropskih narodov prerasel v enega redkih državnikov med slovenskimi politiki. Pravi državnik pa vedno da v ospredje interes države pred interes stranke in posameznika. Zgled za to nam je bil tudi dr. Zagožen.
V SLS smo zbrani prav takšni člani, ki nam ni vseeno, kaj se dogaja v naši državi, v občinah, krajevnih skupnostih, kaj s slovenskim podeželjem, kjer živi več kot polovica prebivalcev. Prizadevamo si za normalne pogoje za delo obrtnikov, podjetnikov, kmetov in vseh pridnih delavcev. Za naše delo dobivamo priznanje na lokalni ravni, težje pa v zadnjih letih ohranjamo podporo na državni, kjer zmagujeta populizem in ideologija.
Na zadnjih volitvah se SLS tako ni uspela uvrstiti v Državni zbor RS. Po volitvah sem kot predsednik SLS dobil mnogo klicev obžalovanja, da se SLS kot razumna stranka ni obdržala v parlamentu. Danes nam mnogi priznavajo državotvorno, nekonfliktno držo. Priznavajo, da se nismo zatekali k ideološkim temam in smo vedno iskali rešitve za dobro ljudi, tudi v sodelovanju z drugače mislečimi in s kompromisi. A očitno bo to model za politični uspeh v Sloveniji na državni ravni enkrat v prihodnje, ko se bo ob zdaj že vsakokratnem zaporednem razočaranju volivcev novih strank, ki ene volitve zmagajo, naslednje pa kot muha enodnevnica zapustijo politično prizorišče.
Deset mesecev je od zadnjih parlamentarnih volitev, na katerih so bili nagrajeni tisti, ki so obljubljali nemogoče, ali pa niso obljubljali ničesar. Danes so večinoma združeni v koaliciji, kdo pa se je znašel tudi v opoziciji. Slovenija potrebuje stabilno vlado, ki bo odgovarjala na sedanje izzive, a javnomnenjska podpora vladi je zelo nizka. To kaže na nezadovoljstvo državljanov z odgovorom vlade na izziv časa.
Mimo pričakovanj nekaterih javnomnenjska podpora SLS danes sporoča, da bi se SLS na volitvah ponovno uvrstila v Državni zbor RS, kar je naš jasen cilj.
Pričakovano pa nekateri politični konkurenti že delijo plen, ki bi naj bil na razpolago po izpadu SLS iz parlamenta. Nič me ne preseneča, da so najbolj nestrpni in neučakani ravno nekateri naši prijatelji na desnici, ki smo združeni v Evropski ljudski stranki (EPP). Precej neljudsko je, če prijatelju v težavah želiš najslabše.
Ivan Oman je človek, ki sem mu verjel in zaupal v Unionski dvorani 12. maja 1988 in ga tudi danes zelo cenim. Z njim sem se kot predsednik SLS v 2013 in 2014 večkrat pogovarjal o njegovem pogledu na prihodnost desnega političnega prostora. Kot moder mož si je vrsto let prizadeval za iskreno sodelovanje med SLS in SKD. Njegovi sopotniki v obeh strankah l. 2000 pa niso v celoti razumeli njegovih namer in projekt združevanja strank je zelo hitro klavrno propadel. Nastale so velike zamere med tedanjimi ključnimi akterji, pa tudi med članstvom, ki se je kasneje razdelilo med SLS in novonastalo NSI. In vsake toliko časa spet začutimo utrip te zamerljivosti. Morda je lahko človeško otročja, a verjamem, da imamo v obeh strankah več tistih državniško zrelih osebnosti usmerjenih v prihodnost, ne v preteklost. To čutim in pričakujem v mladi generaciji slovenske krščansko-ljudske demokracije, ki jo predstavljamo tako v SLS kot NSi.
Ob prevzemu vodenja SLS marca 2013 sva v pogovoru z Omanom delila mnenje, da je v Sloveniji po 13 letih od razpada SLS+ SKD prišel čas, da SLS in NSi tesneje sodelujeta, saj predstavljata pravo krščansko-ljudsko demokracijo v državi, in ki lahko skupaj prevzameta pobudo na desnem političnem prostoru ter v enakovrednem odnosu s SDS ponudita v Sloveniji politiko po vzoru uspešnih evropskih ljudskih strank.
S predsednico NSI Ljudmilo Novak sva vodila točno takšno politiko. To smo dokazali s skupno listo na volitvah v Evropski parlament. Tedaj sem začutil pozitivno energijo ob pogovorih z ljudmi, katerih glas danes tudi predstavljamo v Evropskem parlamentu. Ljudje so nagradili naš skupni nastop, kjer sva s perferenčnimi glasovi dobila zaupanje ljudi g. Peterle in jaz.
Za predčasne državnozborske volitve žal nismo mogli sestaviti skupne liste, saj je za ta še bolj kompleksni volilni projekt bilo bistveno premalo časa, čeprav smo se o tem resno pogovarjali že v času evropske kampanje. Skupaj s predsednico Novakovo sva menila, da ne smemo ponoviti napake o idejah združevanja SLS in NSi, temveč, da je prihodnost ravno v vzajemnem spoštovanju, sodelovanju in skupnem delu za dobro države.
V drugi polovici volilne kampanje, predvsem pa po znanih volilnih rezultatih na evropskih volitvah, je postalo žal tudi jasno, da je del NSi okoli takratnega podpredsednika NSi g. Aleša Hojsa izrazil veliko nezadovoljstvo nad skupnim nastopom. Poznamo trenja znotraj NSi, ki so bila zelo javna tudi ob zadnjem volilnem kongresu NSi.
Nihče ne more pridobiti moči, če drugega pohodi. Prepričan sem, da si NSi v osnovi tega tudi ne želi. Ob združitvi SLS in SKD smo že slišali za formulo, da je 1+1 = 3. Tistim, ki so se šli kreativno matematiko takrat, se jim račun seveda ni izšel. Verjamem, da se tudi danes načrt o nekakšnem sovražnem prevzemu SLS ne bo obnesel, čeprav so v prvih vlogah ali pa v ozadju tisti, ki so že zavozili združevanje SLS in SKD v preteklosti, in morda še nekateri s preveč mladostne neučakane samozavesti. Čeprav obstaja nevarnost, da se iz starih napak ne bomo nič naučili, bi bil velik poraženec v tem primeru ves politični prostor, ki ga pokrivajo SLS, NSI in SDS – članice EPP v Sloveniji.
Zagotavljam, da je SLS danes izjemno živa, kljub težkemu trenutku, ko je za manj kot desetinko odstotka lani zgrešila parlament. In živosti SLS se ni treba bati nikomur. Še posebej ne krščansko-ljudski slovenski demokraciji, tistim, ki si iskreno želimo blaginje in boljšega življenja za vse ljudi. Samo sodelovanje je prava pot na avtentični slovenski desnici.
Prepričan sem, da se je SLS sposobna vrniti v slovenski parlament in da se bo to zgodilo na naslednjih volitvah. Še naprej podpiram sodelovanje SLS s programsko kompatibilno NSi, tudi morebiten skupen nastop na volitvah v Državni zbor RS.
Franc Bogovič
evropski poslanec (SLS/EPP)
***
