Ljubljana, 11. maj 2015 – Demokracija je v zadnji aprilski številki (z dne 30. 4. 2015) objavila komentar vodje Strokovnega sveta pri predsedniku SLS dr. Andreja Umeka z naslovom Kritični resor – izobraževanje, v katerem avtor piše o znanju kot temeljnem dejavniku gospodarske uspešnosti in družbenega razvoja. Ustvarjanje in prenos znanja bi moralo biti za Slovenijo prednostna naloga, vendar odstop že dveh ministric za izobraževanje trenutne Vlade RS žal kaže drugače. V komentarju dr. Umek izpostavi še nujnost prilagoditve slovenskega izobraževalnega sistema trgu dela, da bi lahko zagotovili uspešnejše in bolj konkurenčno gospodarstvo ter socialni mir.
Komentar dr. Umeka je objavljen tudi na spletni strani Demokracije, v nadaljevanju pa ga z dovoljenjem avtorja objavljamo v celoti.
***
Kritični resor – izobraževanje
V vseh razvitejših državah in družbah hitro prehaja klasična industrijska družba v družbo znanja. Slednjo nekateri označujejo tudi kot postindustrijska ali informacijsko družbo. Obe ti poimenovanji nista točni in zato lahko tudi zavajajoči. Tudi v družbi znanja bo industrija ostala osnovni dobavitelj potrošnih dobrin in prispevala pomemben delež k družbenemu bruto produktu. Zato nikakor ne smemo pričakovati, da se bo človeška družba ob tem prehodu deindustralizirala. Prav tako novo nastajajoča družba ne more graditi samo na večjem obsegu in lažjem pristopu do informacij. Ključni dejavnik za smiselno in produktivno uporabo informacij je znanje. Znanje je in postaja vedno pomembnejši produkcijski dejavnik in ključen element napredka, konkurenčnosti in blagostanja vsake družbe. To ugotavlja znani ameriški razvojni ekonomist Richard Florida v svojem knjižnem opusu začenši z znano knjigo »The Rise of the Creative Class«. Zadnja beseda v tem naslovu je tudi subtilen namig na zgrešenost socialistično-komunističnih ekonomsko družbenih konceptov.
Ko se soočamo z prehajanjem naš slovenske družbe v družbo znanja, se moramo zavedati, da postaja znanje osnovni dejavnik gospodarske uspešnosti in družbenega razvoja in s tem najpomembnejše politično vprašanje. Spodbujanje nastajanja novega znanja, njegova diseminacija in uporaba bi morali biti na vrhu vseh prioritet tako vlade kot parlamenta. Zavedati pa se tudi moramo, da ni bolj osebno, individualno vezane dobrine kot je znanje. Znan je rek, da je prenos znanja možen samo s prenosom glav (Transfer of knowledge only through transfer of heads). To pa seveda pomeni, da je vzgoja zadostnih in kvalitetnih človeških virov osnovni dejavnik razvoja, uspeha ali neuspeha vsake človeške družbe. To ugotavlja tudi Lizbonska strategija Evropske unije.
Če s pravkar povedanim v mislih ozremo na naš izobraževalni sistem, moramo na žalost ugotoviti, da v njem obstajajo anomalije in nesorazmerja, ki v perspektivi Sloveniji ne obetajo nič dobrega. Napovedujejo stalno gospodarsko krizo in zaostajanje za ostalimi članicami EU. Od vsake razumne vlade bi torej pričakoval, da se bo nemajhnih problemov v izobraževalnem sistemu lotila odgovorno in na ta resor imenovala svoje najboljše ljudi. Žal se to ni zgodilo. Ne vem ali Vlada pri izbiri resornega ministra ni imela »srečne roke« ali pa se ne zaveda resnosti problemov v našem izobraževanju.
Ker sta obe resorni ministrici te vlade že odstopili, bom njihovo strokovno in etično nesposobnost voditi resor izobraževanja obravnaval samo na kratko. Za začetek bi rad poudaril, da globoko spoštujem vse univerzitetne učitelje, ki so sposobni ob svojem osnovnem, kvalitetno opravljenem delu iz naslova patentov inovacij si znatno izboljšati svoj osebni dohodek. Osnovno delo univerzitetnega učitelja pa je tako pedagoško kot tudi in predvsem raziskovalno. Slednje merimo številom in odmevnostjo objav. Če s tega stališča pogledamo na akademski opus gospe Setnikar Cankar moramo ugotoviti, da je nenavadno skromen (Sicris). Na veliki večini fakultet se s tem opusom ne bi habilitirala niti za asistentko. Etično sporni postanejo dodati zaslužki šele, ko upoštevamo njeno slabo delo v osnovni dejavnosti. Zaostrovanje načela spoštovanja intelektualne lastnine, ker postaja znanje najpomembnejši proizvodni dejavnik, je ena osnovnih značilnosti prehoda v družbo znanja. Drugo imenovana resorna ministrica gospa Markež je s plagiatom svoje magistrske naloge, kršila ne samo veljavno zakonodajo, temveč in predvsem enega od temeljev družbe znanja. Jasno je, da sta in sta bili ob svojem imenovanju obe odstopljeni ministrici etično neprimerni za vodenje po mojem prepričanju najpomembnejšega resorja. Na osnovi tega pa verjamem, da tudi nista bili sposobni slovensko izobraževanje potegniti iz globoke krize v kateri se nahaja.
Da je slovenski izobraževalni sistem v globoki krizi, govori njegova neprilagojenost s trgom dela. Poglejmo samo nekaj ključnih podatkov. Okoli 75% generacije bo letos končalo srednje izobraževanje brez poklica. Terciarno izobraževanje je razpisalo več študijskih mest kot je številčnost generacije, kar je posledica predimenzioniranega in podfinanciranega sistema. Po pričakovanjih na osnovi predvpisa se bo v terciarno izobraževanje vpisalo 75% generacije. Takega procenta oseb s terciarno izobrazbo ne more zaposliti nobena še tako razvita družba. To stanje dodatno zaostruje neuravnotežen izbor študijskih smeri. Razmerje vpisa med tehniko in naravoslovjem na eni strani in družboslovjem in humanistiko na drugi strani je približno 1_ 2,4. V državah s še sprejemljivo nezaposlenostjo mladih je vpis v obe skupini uravnotežen. Še slabše razmerje kot pri vpisu je pri diplomah, tu je manj kot 10% inženirskih. To kaotično stanje ima za posledico nesprejemljivo veliko brezposelnost med mladimi, kjer pretežni del tvorijo nezaposljivi diplomanti določenih, predvsem družboslovnih študijskih programov in tisti, ki svojega študija niso dokončali. Po mojih izračunih se njihovo število letno povečuje za približno pet tisoč, kar četrtina mlade generacije. Ob vsem tem pa ostajajo delovna mesta v panogah, ki so sposobne zagotavljati uspešnejše gospodarstvo nezasedena. Za njih enostavno ni ustrezno izobraženih ljudi.
Če si Slovenija želi zagotoviti uspešnejše in bolj konkurenčno gospodarstvo in socialni mir, mora odpraviti nesorazmerja v izobraževalnem sistemu. Temu očitno sedanja vlada in od nje imenovani resorni ministri niso kos ali problema ne razumejo ali ne dojemajo. Zato si želim, da vsaj opozicija problem izobraževanja vnesla v javno in parlamentarno razpravo.
***
