Ljubljana, 28. julij 2015 – V SLS smo leta 2009 predvideli in napovedali veliko verjetnost, da bo Hrvaška po vstopu v Evropsko unijo izkoristila kakršnokoli priložnost za svoj odstop od arbitražnega sporazuma ali neupoštevanje končne odločitve arbitražnega sodišča, zato smo že takrat edini predlagali, da se na odločitev o podpisu arbitražnega sporazuma glede meje veže tudi slovenska privolitev vstopu Hrvaške v Evropsko unijo. V SLS smo zato predlagali, da bi na posvetovalnem referendumu, ki bi potekal skupaj z naknadnim zakonodajnim referendumom o arbitražnem sporazumu o meji s Hrvaško, slovenski državljani dali jasno sporočilo tako slovenski kot hrvaški, evropski in svetovni politiki, pod kakšnimi pogoji bo Slovenija ob koncu hrvaških pristopnih pogajanj podprla vstop Hrvaške v EU. Naš okviren predlog vprašanja posvetovalnega referenduma je bil_ »Ali ste za to, da Slovenija podpre vstop Hrvaške v EU pod pogojem, da se Hrvaška umakne s slovenskega ozemlja in morja, in da Slovenija ohrani teritorialni stik z odprtim morjem?«.
Namesto tega so ljudje na referendumu odločali o vprašanju »Ali ste za to, da se uveljavi zakon o ratifikaciji arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, ki ga je sprejel državni zbor na seji dne 19. aprila 2010?«.
Naše takratne najslabše napovedi so se prejšnji teden žal začele uresničevati. Hrvaška je – ne da bi arbitražno sodišče obvestila o sumu o nepravilnem delovanju arbitrov – verjetno nekaj mesecev sedela na posnetkih pogovorov med dr. Sekolcem in mag. Drenik. To nepravilnost, za katero obstajajo in se tudi že izvajajo postopki za zamenjavo arbitra, pa sedaj Hrvaška izkorišča pri igranju žrtve in navaja kot razlog za odstop od arbitražnega sporazuma.
Ravnanje hrvaške strani je nesprejemljivo, pri sklicevanju na »boljši položaj Slovenije« pa se vse preveč rado pozablja, da je bil Piranski zaliv vedno v celoti last Slovenije. Tudi če, kot v SLS pričakujemo, arbitražno sodišče postopek izpelje do konca ter končno in zavezujočo odločitev sprejme letos pozimi, naj bi bila Slovenija v najboljšem primeru še vedno ob eno tretjino oz. eno četrtino zaliva.
Namesto tega so ljudje na referendumu odločali o vprašanju »Ali ste za to, da se uveljavi zakon o ratifikaciji arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, ki ga je sprejel državni zbor na seji dne 19. aprila 2010?«.
Naše takratne najslabše napovedi so se prejšnji teden žal začele uresničevati. Hrvaška je – ne da bi arbitražno sodišče obvestila o sumu o nepravilnem delovanju arbitrov – verjetno nekaj mesecev sedela na posnetkih pogovorov med dr. Sekolcem in mag. Drenik. To nepravilnost, za katero obstajajo in se tudi že izvajajo postopki za zamenjavo arbitra, pa sedaj Hrvaška izkorišča pri igranju žrtve in navaja kot razlog za odstop od arbitražnega sporazuma.
Ravnanje hrvaške strani je nesprejemljivo, pri sklicevanju na »boljši položaj Slovenije« pa se vse preveč rado pozablja, da je bil Piranski zaliv vedno v celoti last Slovenije. Tudi če, kot v SLS pričakujemo, arbitražno sodišče postopek izpelje do konca ter končno in zavezujočo odločitev sprejme letos pozimi, naj bi bila Slovenija v najboljšem primeru še vedno ob eno tretjino oz. eno četrtino zaliva.