Samo kakovostno znanje naredi družbo ustvarjalno, konkurenčno in bogato.
Ljubljana, 31. julij 2015 – Časnik Delo je v rubriki Gostujoče pero objavil prispevek vodje Strokovnega sveta pri predsedniku SLS dr. Andreja Umeka o slovenskem izobraževalnem sistemu. Dr. Umek izpostavlja, da je zaradi velikih nesorazmerij znotraj sistema treba najprej opredeliti prebojne cilje, in navede tri točke, ki lahko služijo kot izhodišče za sprejemanje potrebnih ukrepov za prehod v družbo znanja.
Prispevek dr. Andreja Umeka z naslovom Izobraževanje za prihodnost, ki je bil prvotno objavljen v Delu (24. julija 2015), v nadaljevanju z dovoljenjem avtorja objavljamo v celoti.
***
Samo kakovostno znanje naredi družbo ustvarjalno, konkurenčno in bogato.
Znanje je bilo skozi vso človeško zgodovino pomemben dejavnik, ki je odločal o napredku ali zaostajanju določenega področja ali skupnosti, o njenem blagostanju ali revščini. Temu spoznanju ustrezno so v uspešnih državah oblikovali, dopolnjevali in spreminjali tudi šolski sistem, ki je v moderni družbi glavni posredovalec znanja. Kot pravilen odziv na področju izobraževanja naj navedem samo odziv srednje Evrope, ki je z ustanovitvijo tehniških univerz poskušala zapreti tehnološki prepad, ki je bil posledica industrijske revolucije v Veliki Britaniji. Danes lahko ugotavljamo, da je naš del Evrope v teh prizadevanjih uspel. Podoben je bil odgovor tudi v Franciji.
Če je bilo znanje pomembno in odločilno za napredek in blagostanje človeške družbe v klasični industrijski dobi in pred njo, je še pomembnejše zdaj, ko klasična industrijska družba, vsaj v razvitem delu sveta, kamor prištevam tudi Slovenijo, prehaja v družbo znanja. V njej postane znanje ob delu in kapitalu daleč najpomembnejši proizvodni dejavnik, kar je njena osnovna značilnost. Zato je toliko bolj samo po sebi razumljivo, da mora neka družba na prehodu v družbo znanja, če hoče ohraniti svojo konkurenčnost na zdaj globalnem trgu in ob tem tudi svojo socialno koherentnost smotre in cilje izobraževanja na novo definirati. Cilj mora biti dovolj številčen ustvarjalni razred, torej osebe, ki so sposobne kreativnega dela, ki so sposobne ustvarjati nove tržno zanimive produkte in usluge. Florida ugotavlja, da so nemoteni pogoji za prehod v družbo znanja izpolnjeni, kadar je 30 odstotkov vseh delovnih mest ustvarjalnih. To je potreben, ni pa še zadosten pogoj. Različna znanja morajo biti znotraj družbe tudi smiselno razporejena med posamezniki, da je omogočen nastanek ustvarjalnih omrežij, ki so osnovni gospodarski dejavnik nove družbe in zagotovilo njenega uspeha.
Velika nesorazmerja v izobraževalnem sistemu
Žal moram ugotoviti, da je vrsta vlad vodila slovenski izobraževalni sistem neodgovorno in slabo. Mogoče je to ena, če ne največja napaka naše tranzicije. Upoštevan ni bil niti prehod na tržno gospodarstvo niti prehod v družbo znanja. Posledice neprilagajanja novi stvarnosti in neustrezno vodenje izobraževalnega sistema je, da se v Sloveniji spopadamo z velikimi nesorazmerji v izobraževalnem sistemu, ki imajo za posledico veliko brezposelnost predvsem med mladimi. Velik del generacij, ki končujejo šolanje, je nezaposljiv – njihova izobrazba ne ustreza zahtevam trga dela ali svojih študijev ne zaključijo. Ostajajo pa predvsem v gospodarskih panogah, ki so kritične za zagon novega razvojnega cikla in prehod v družbo znanja, številna delovna mesta nezasedena. Zanje preprosto ni ustrezno šolanih človeških virov. To ponazarjajo tudi podatki, da se v Republiki Sloveniji z majhnimi letnimi odstopanji 75 odstotkov generacije vpisuje v terciarno izobraževanje. Tak delež terciarno izobraženega prebivalstva ne morejo zaposliti niti tehnološko in industrijsko najrazvitejše ekonomije. Pri njih se v terciarno izobraževanje praviloma vpisuje manj kot 40 odstotkov generacije. V Sloveniji so pri vpisu in diplomah preveč zastopani družboslovno-humanistični programi. Njihovo razmerje z tehniško-naravoslovnimi je 2,2–2,8 : 1. V referenčnih državah, kjer je nezaposlenost, ali, kar je še pomembneje, nezaposljivost mladih diplomantov majhna ali skoraj nična (na primer Avstrija in Nemčija), je to razmerje približno 1 : 1 ali celo nekoliko v korist tehniških študijev.
Na podlagi zgoraj navedenega moram zaključiti, da se slovenski izobraževalni sistem nahaja v globoki krizi. Res je, da jo ekonomska kriza še poglablja. Tudi je pa res, da izobraževalna kriza poglablja gospodarsko. Vendar moram ugotoviti, da je izobraževalna kriza avtohtona in je posledica zgoraj navedenih nesorazmerij. Za izhod iz izobraževalne krize si je treba postaviti jasne in ekonomsko upravičene smotre izobraževanja in na podlagi njih pripraviti konkretne ukrepe z roki uresničitve. Jasno je, da mora javno šolstvo delovati v javnem interesu. To pa pomeni, da mora uspešno zaključeno izobraževanje na kateri koli stopnji voditi do zaposljivosti. Zato je treba vpis prilagoditi sedanjemu, predvsem pa prihodnjemu povpraševanju na trgu dela. Zavedati se moramo, da so težko ali nezaposljivi absolventi na katerikoli izobraževalni stopnji, torej ljudje z vprašljivo prihodnostjo, za vsako normalno družbo moralno in etično nesprejemljivi. Za družbo pomenijo izgubo talenta in nesprejemljivo velik strošek, ki je sestavljen iz stroškov izobraževanja in socialne pomoči. Za družbo znanja je odločilna kvaliteta znanja, s katerim ta razpolaga. Samo kakovostno znanje naredi družbo ustvarjalno, konkurenčno in bogato, da lahko zagotavlja pričakovano kakovost življenja. Odgovorna družba mora poskušati popravljati napake in spodrsljaje, ki so se ji primerili v preteklosti. Ljudi, ki so eventualne žrtve teh napak, ne sme pustiti na cedilu.
Najprej je treba definirati prebojne cilje
Izobraževanje je dejavnost, ki jo je treba nenehno dopolnjevati in izboljševati, prilagajati socialnim danostim, gospodarskemu sistemu in tehnološkemu razvoju. Vendar v primeru Slovenije, kjer se v izobraževanju spopadamo z velikimi nesorazmerji, katerih posledica so pogubne socialne razmere in gospodarska neuspešnost, je treba najprej definirati nekaj maloštevilnih prebojnih ciljev. Ti morajo vsaj v grobem dejansko stanje približati želenemu. Šele potem bo čas za fino prilagajanje in optimizacijo celotnega sistema. Po mojem mnenju je prebojne cilje mogoče definirati v treh točkah:
Naj sklenem s trditvijo, da slovensko izobraževanje ne izpolnjuje ne naših pričakovanj ne zahtev, ki mu jih nalaga prehod v družbo znanja. Nujne so globoke spremembe. Pričakujem, da bodo zgoraj izražena mnenja pripomogla k sprejemanju ustreznih ukrepov.
dr. Andrej Umek
vodja Strokovnega sveta pri predsedniku SLS
***
Ljubljana, 31. julij 2015 – Časnik Delo je v rubriki Gostujoče pero objavil prispevek vodje Strokovnega sveta pri predsedniku SLS dr. Andreja Umeka o slovenskem izobraževalnem sistemu. Dr. Umek izpostavlja, da je zaradi velikih nesorazmerij znotraj sistema treba najprej opredeliti prebojne cilje, in navede tri točke, ki lahko služijo kot izhodišče za sprejemanje potrebnih ukrepov za prehod v družbo znanja.
Prispevek dr. Andreja Umeka z naslovom Izobraževanje za prihodnost, ki je bil prvotno objavljen v Delu (24. julija 2015), v nadaljevanju z dovoljenjem avtorja objavljamo v celoti.
***
Izobraževanje za prihodnost
Samo kakovostno znanje naredi družbo ustvarjalno, konkurenčno in bogato.
Znanje je bilo skozi vso človeško zgodovino pomemben dejavnik, ki je odločal o napredku ali zaostajanju določenega področja ali skupnosti, o njenem blagostanju ali revščini. Temu spoznanju ustrezno so v uspešnih državah oblikovali, dopolnjevali in spreminjali tudi šolski sistem, ki je v moderni družbi glavni posredovalec znanja. Kot pravilen odziv na področju izobraževanja naj navedem samo odziv srednje Evrope, ki je z ustanovitvijo tehniških univerz poskušala zapreti tehnološki prepad, ki je bil posledica industrijske revolucije v Veliki Britaniji. Danes lahko ugotavljamo, da je naš del Evrope v teh prizadevanjih uspel. Podoben je bil odgovor tudi v Franciji.
Če je bilo znanje pomembno in odločilno za napredek in blagostanje človeške družbe v klasični industrijski dobi in pred njo, je še pomembnejše zdaj, ko klasična industrijska družba, vsaj v razvitem delu sveta, kamor prištevam tudi Slovenijo, prehaja v družbo znanja. V njej postane znanje ob delu in kapitalu daleč najpomembnejši proizvodni dejavnik, kar je njena osnovna značilnost. Zato je toliko bolj samo po sebi razumljivo, da mora neka družba na prehodu v družbo znanja, če hoče ohraniti svojo konkurenčnost na zdaj globalnem trgu in ob tem tudi svojo socialno koherentnost smotre in cilje izobraževanja na novo definirati. Cilj mora biti dovolj številčen ustvarjalni razred, torej osebe, ki so sposobne kreativnega dela, ki so sposobne ustvarjati nove tržno zanimive produkte in usluge. Florida ugotavlja, da so nemoteni pogoji za prehod v družbo znanja izpolnjeni, kadar je 30 odstotkov vseh delovnih mest ustvarjalnih. To je potreben, ni pa še zadosten pogoj. Različna znanja morajo biti znotraj družbe tudi smiselno razporejena med posamezniki, da je omogočen nastanek ustvarjalnih omrežij, ki so osnovni gospodarski dejavnik nove družbe in zagotovilo njenega uspeha.
Velika nesorazmerja v izobraževalnem sistemu
Žal moram ugotoviti, da je vrsta vlad vodila slovenski izobraževalni sistem neodgovorno in slabo. Mogoče je to ena, če ne največja napaka naše tranzicije. Upoštevan ni bil niti prehod na tržno gospodarstvo niti prehod v družbo znanja. Posledice neprilagajanja novi stvarnosti in neustrezno vodenje izobraževalnega sistema je, da se v Sloveniji spopadamo z velikimi nesorazmerji v izobraževalnem sistemu, ki imajo za posledico veliko brezposelnost predvsem med mladimi. Velik del generacij, ki končujejo šolanje, je nezaposljiv – njihova izobrazba ne ustreza zahtevam trga dela ali svojih študijev ne zaključijo. Ostajajo pa predvsem v gospodarskih panogah, ki so kritične za zagon novega razvojnega cikla in prehod v družbo znanja, številna delovna mesta nezasedena. Zanje preprosto ni ustrezno šolanih človeških virov. To ponazarjajo tudi podatki, da se v Republiki Sloveniji z majhnimi letnimi odstopanji 75 odstotkov generacije vpisuje v terciarno izobraževanje. Tak delež terciarno izobraženega prebivalstva ne morejo zaposliti niti tehnološko in industrijsko najrazvitejše ekonomije. Pri njih se v terciarno izobraževanje praviloma vpisuje manj kot 40 odstotkov generacije. V Sloveniji so pri vpisu in diplomah preveč zastopani družboslovno-humanistični programi. Njihovo razmerje z tehniško-naravoslovnimi je 2,2–2,8 : 1. V referenčnih državah, kjer je nezaposlenost, ali, kar je še pomembneje, nezaposljivost mladih diplomantov majhna ali skoraj nična (na primer Avstrija in Nemčija), je to razmerje približno 1 : 1 ali celo nekoliko v korist tehniških študijev.
Na podlagi zgoraj navedenega moram zaključiti, da se slovenski izobraževalni sistem nahaja v globoki krizi. Res je, da jo ekonomska kriza še poglablja. Tudi je pa res, da izobraževalna kriza poglablja gospodarsko. Vendar moram ugotoviti, da je izobraževalna kriza avtohtona in je posledica zgoraj navedenih nesorazmerij. Za izhod iz izobraževalne krize si je treba postaviti jasne in ekonomsko upravičene smotre izobraževanja in na podlagi njih pripraviti konkretne ukrepe z roki uresničitve. Jasno je, da mora javno šolstvo delovati v javnem interesu. To pa pomeni, da mora uspešno zaključeno izobraževanje na kateri koli stopnji voditi do zaposljivosti. Zato je treba vpis prilagoditi sedanjemu, predvsem pa prihodnjemu povpraševanju na trgu dela. Zavedati se moramo, da so težko ali nezaposljivi absolventi na katerikoli izobraževalni stopnji, torej ljudje z vprašljivo prihodnostjo, za vsako normalno družbo moralno in etično nesprejemljivi. Za družbo pomenijo izgubo talenta in nesprejemljivo velik strošek, ki je sestavljen iz stroškov izobraževanja in socialne pomoči. Za družbo znanja je odločilna kvaliteta znanja, s katerim ta razpolaga. Samo kakovostno znanje naredi družbo ustvarjalno, konkurenčno in bogato, da lahko zagotavlja pričakovano kakovost življenja. Odgovorna družba mora poskušati popravljati napake in spodrsljaje, ki so se ji primerili v preteklosti. Ljudi, ki so eventualne žrtve teh napak, ne sme pustiti na cedilu.
Najprej je treba definirati prebojne cilje
Izobraževanje je dejavnost, ki jo je treba nenehno dopolnjevati in izboljševati, prilagajati socialnim danostim, gospodarskemu sistemu in tehnološkemu razvoju. Vendar v primeru Slovenije, kjer se v izobraževanju spopadamo z velikimi nesorazmerji, katerih posledica so pogubne socialne razmere in gospodarska neuspešnost, je treba najprej definirati nekaj maloštevilnih prebojnih ciljev. Ti morajo vsaj v grobem dejansko stanje približati želenemu. Šele potem bo čas za fino prilagajanje in optimizacijo celotnega sistema. Po mojem mnenju je prebojne cilje mogoče definirati v treh točkah:
- Petinsedemdeset odstotkov mlade generacije mora srednjo šolo končati z zaposljivim poklicem. Zato predlagam uvedbo dualnega sistema – vajeništva. Pri tem je treba zagotoviti tako imenovano »drugo pot«, ki vsem omogoča dostop tudi do najvišjih izobrazbenih nazivov.
- Omejiti vpis na terciarno izobraževanje na približno 40 odstotkov generacije. Dodatno je treba vpisno politiko med posameznimi študijskimi programi voditi tako, da bo zagotovljena zaposljiva izobrazbena struktura.
- Težko ali nezaposljivim osebam s končanim sekundarnim ali terciarnim izobraževanjem je treba omogočiti hitre prekvalifikacije v zaposljive poklice.
Naj sklenem s trditvijo, da slovensko izobraževanje ne izpolnjuje ne naših pričakovanj ne zahtev, ki mu jih nalaga prehod v družbo znanja. Nujne so globoke spremembe. Pričakujem, da bodo zgoraj izražena mnenja pripomogla k sprejemanju ustreznih ukrepov.
dr. Andrej Umek
vodja Strokovnega sveta pri predsedniku SLS
***
