Dobri in zadovoljni zaposleni so največji kapital podjetja! To ve vsak uspešen direktor, zato podjetja veliko časa in sredstev namenjajo za iskanje kakovostnega kadra. Ali nam država pri tem pomaga? So strateška državna podjetja razvila boljše metode za iskanje najboljših delavcev kot mi podjetniki? Ali država kot največji delodajalec zaposluje najboljše ljudi?

Družbena kriza v Republiki Sloveniji se je začela z globalno gospodarsko krizo in razkrila različne anomalije. Kriza človeških virov je najbolj razvidna iz števila in strukture brezposelnih. Velik del generacij, ki končujejo šolanje, je nezaposljiv – njihova izobrazba ne ustreza zahtevam trga dela ali svojih študijev ne končajo. Pri tem pa ostajajo predvsem v gospodarskih panogah, ki so kritične za zagon novega razvojnega cikla, številna delovna mesta nezasedena. Zanje preprosto ni ustrezno izobraženih človeških virov, kar kaže na sistemske napake v slovenskem izobraževalnem sistemu!

Zasavska regija ima statistično drugo najvišjo stopnjo brezposelnosti v Sloveniji. Skoraj polovica srečnežev s službo je delo našla zunaj Zasavja, zato se po dejanski zaposlenosti uvrščamo povsem na rep Slovenije. Ironično, gre za kraje, kamor so se še ne dolgo tega priseljevali številni iz nekdanje skupne države. Zasavje je bila obljubljena dežela, kjer je vsakdo dobil »šiht«. Dvesto let obratovanja rudnika je na ljudeh pustilo močan delavski pečat, zato so znanje, delavnost in iznajdljivost še vedno vrline Zasavcev. Po zaprtju rudnika so nekateri ugotovili, da je entropija državnih podjetij pravzaprav dobra stvar, predvsem za njihove denarnice, zato so kmalu potonili tudi drugi zasavski velikani_ STT, Mehanika, Peko, Iskra, TET, SVEA, Lafarge ... in z njimi večina podizvajalcev. Lokalni politični veljaki jih niso zavirali – če so igre dobre, Zasavci še kruha ne pogrešajo.

Z razpisom ali povabilom do najboljšega sodelavca?

Kot podjetnik in kadrovik v uspešnem zasavskem podjetju sem premišljeval, da bi obšel ustaljeno prakso in zaposlil delavca na podlagi razpisa. Bi v razpisu lahko določil takšna merila, da bi dobil vrhunskega sodelavca? Si sploh upam objaviti kriterije, s katerimi bi hitreje našel delavca, ki bo tudi leta pozneje dober sodelavec? Verjetno bi mediji označili za diskriminatorno, če bi v oglasu zapisal, da imajo prednost kmečki fantje, ki so navajeni trdega dela. Vprašanje za kandidate bi se, na primer, glasilo_ »Me boste prijavili na delovno inšpekcijo, če bom od vas pričakoval, da po izteku delovnega časa dokončamo delo, od katerega je odvisna usoda podjetja?« Ali pa_ »Boste po enem letu zahtevali nesorazmerno povečanje plače z grožnjo, da boste poslovne skrivnosti podjetja razkrili konkurenci?« To so predvsem za tiste iskalce zaposlitve, ki iščejo pošteno delo, ki jim bo zagotavljalo dostojno življenje, neprijetna vprašanja. Za podjetnika pa so to ključne informacije, od katerih je lahko odvisno preživetje podjetja in z njim delovnih mest.

Verjetno so prav zato mali podjetniki in obrtniki tisti, ki imajo med svojimi zaposlenimi najbolj predane delavce. V majhnih ekipah je pomemben vsakdo in ni prostora za lenarjenje. Poleg tega so zaposleni vedno na očeh svojega šefa. Naša zaposlitvena zakonodaja je naravnana tako, da ko enkrat zaposliš človeka, se z njim skoraj poročiš. Marsikateri podjetnik se zato dobro pozanima, koga bo zaposlil_ s pogovori s prejšnjimi delodajalci, skupnimi prijatelji in v zadnjem času tudi s pregledom profilov spletnih družbenih omrežij. Vse to so ključni viri podatkov pred sklenitvijo nove zaposlitve. Nič ni prepuščeno naključju. Lahko bi rekli, da so mali podjetniki razvili optimalno tehniko za iskanje kadrov.

Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ) ima zelo podrobno bazo podatkov o delavcih in potrebah delodajalcev. Na tej podlagi naj bi država uravnavala strukturna neskladja med izobraževalnim sistemom in potrebami trga dela. V državah z razvitim gospodarstvom je razmerje med družboslovnimi in naravoslovnimi vpisnimi mesti na fakultete približno 1 : 1. V Sloveniji je to razmerje okoli 2,7 : 1 v korist družboslovja.

Sedanji ministrici za izobraževanje dr. Maji Makovec Brenčič sem na zadnjem forumu Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije pojasnil, da slovenski izobraževalni sistem ustvarja »izdelke«, ki jih nihče ne bo kupil. Zakaj alarmi ne zvonijo tistim, ki so odgovorni za to, da v Sloveniji že dvajset let izobražujemo za brezposelnost? Poleg tega v Sloveniji ni nikakršne možnosti za prekvalifikacijo. Zaradi slabega izobraževalnega sistema, ki ne sledi realnim potrebam trga dela, smo številnim mladim vzeli možnost zaposlitve in uspešne kariere, s tem pa kakovostno življenje in pripomogli družbi. ZRSZ bi morali bolje organizirati, preoblikovati v organizacijo, ki bi v zameno za izplačilo nadomestila za brezposelnost delavce posojala podjetjem za njihove trenutne potrebe. S tem bi se zmanjšala potreba po svetovalcih in spet bi lahko oživeli sezonske panoge, ki zaradi toge zaposlitvene zakonodaje v Sloveniji sploh niso konkurenčne. A o tem več drugič.

Moj oglas na ZRSZ se je glasil_ »CNC operater programer, srednje strojne ali elektrosmeri, delovne izkušnje zaželene, vendar niso potrebne. Prednost bodo imeli mlajši kandidati.« Poklicala je prijazna svetovalka zavoda, ki sem ji še enkrat pojasnil, da hočem mlajše kandidate, celo brez delovnih izkušenj, z območja Zasavja. Ker sem se bal prevelikega navala, sem jo prosil, naj na razgovor napotijo največ deset delavcev na teden. Na razgovor sta bila v enem mesecu napotena le dva kandidata_ starejši gospod, ki je bil nekaj mesecev pred upokojitvijo, in nekdo, ki se sploh ni zglasil. Tristo svetovalcev in vrhunski računalniški sistem, ki sam zbira podatke za regijo z eno najvišjih stopenj brezposelnosti, ne najde delavca za delovno mesto, ki že leta spada med deficitarne poklice. Prejel pa sem tudi obvestilo ZRSZ in prošnjo za oceno napotenih oseb_ »Napotili smo vam brezposelne osebe, ki po naši oceni izpolnjujejo pogoje iz prijave.« Ocenil sem jih z negativno 1, zgodilo pa se ni nič. Adi Smolar je imel prav, to je kraj, kjer se končajo sanje. Komu ustreza ta entropija?

Kako država sama išče »dobre gospodarje«?

Prejšnji mesec je Slovenija z javnim razpisom našla in postavila nove nadzornike SDH, ki upravljajo enajst milijard evrov slovenskega premoženja. Veliko razburjanja znanih razburjencev po funkciji, znan rezultat in nato diverzija – tokrat arbitražna afera, ki je vse skupaj hitro potisnila v ozadje. Pa vseeno gre za imenovanje ljudi, ki upravljajo dvestotisočkrat večje premoženje, kot ga ima povprečni Slovenec. Imenovani so bili »super Slovenci«, ki bodo povedali, ali prodati gredico za hišo, na kateri raste samo plevel, ali jo opleti, da bomo drugo leto lahko nabrali solato.

Zaradi toge zaposlitvene zakonodaje premier ne more imenovati vrhunskega »vrtnarja«, o katerem je prepričan, da bo svoje delo opravil dobro. Treba je pripraviti javni razpis, na katerega se lahko prijavijo vsi. V primeru slabe izbire krivda zato pade na razpis, ne na tistega, ki ga je napisal. Le kako se tega trika nismo spomnili pri izbiri slovenskega arbitra?

Torej, ali smo Slovenci za vrhunsko odgovorna delovna mesta dobili vrhunski kader? To lahko presodi vsakdo sam. Sam sem po zgoraj omenjeni metodi zaposlil študenta, s katerim sem zelo zadovoljen.

Kako iz krize?

Zaradi zapletenosti razmer je treba protikrizne ukrepe omejiti na obvladljivo število, predvsem na tiste ukrepe, ki bodo najbolj izboljšali kakovost življenja državljanov. Ti morajo biti namenjeni odpravljanju najočitnejših anomalij v našem gospodarskem in drugih družbenih podsistemih.

Absolutno prednost je treba dati ukrepom, ki bodo precej izboljšali kakovost življenja vsakega posameznika!