Ob izdaji knjige Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim (študija in prikaz procesa) se bomo pogovarjali z avtoricama doc. dr. Jelko Melik in dr. Matejo Jeraj.
Pogovor, ki se bo pričel v torek, 15. decembra 2015, ob 17. uri v sejni dvorani na sedežu SLS , bo vodil direktor Politične akademije SLS doc. dr. Peter Pavel Klasinc.
Vljudno vabljeni!
Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim je potekal v poletnih mesecih leta 1947 pred Vrhovnim sodiščem Ljudske republike Slovenije. V prvi vrsti je bil namenjen zastraševanju tako dejanskih kot potencialnih političnih nasprotnikov, predvsem iz vrst starih političnih strank. Končal se je z obsodbo petnajstih slovenskih izobražencev, ki naj bi v vojnih letih sodelovali z gibanjem Draže Mihailovića, z vohunom in »gestapovskim agentom« Vladimirjem Vauhnikom in s pripadniki tujih (zahodnih) tajnih služb v korist »imperialističnih držav« in na škodo narodnoosvobodilnega gibanja (NOG), po vojni pa pripravljali oboroženo vstajo proti Federativni ljudski republiki Jugoslaviji (FLRJ) v sodelovanju z opozicijskimi politiki v Zagrebu in Beogradu, jugoslovanskimi emigranti v tujini, predvsem s pripadniki nekdanje kraljeve jugoslovanske vojske, in s tujimi (zahodnimi) obveščevalnimi službami. Načrtovali naj bi atentate na jugoslovanske politične voditelje, diplomatskim in drugim predstavništvom zahodnoevropskih držav naj bi dostavljali obveščevalna poročila o političnem in gospodarskem položaju, pomagali naj bi pri tihotapljenju oseb čez mejo, pletli vohunsko mrežo po Sloveniji in na različne načine ščuvali proti obstoječi oblasti na različnih zborovanjih ipd. Kazni so bile drastične. Trije so bili obsojeni na smrt z ustrelitvijo (Črtomir Nagode, Ljubo Sirc in Boris Furlan), večina preostalih pa na visoke zaporne kazni s prisilnim delom in izgubo državljanskih pravic za dobo od dveh do petih let. Nagodetov proces, kot je bil kratko poimenovan, je bil prav gotovo eden najvidnejših, najbolj razvpitih in največkrat omenjanih kazenskih političnih procesov iz prvih let po drugi svetovni vojni, ko je nova država že imela svojo ustavo. Vpogled v sodni spis in takratno zakonodajo ter druge akte, ki so urejali delovanje kazenskega sodstva, prikazuje pravo naravo in kakovost vladavine, družbenega reda in političnega sistema. Za razumevanje katerekoli dobe je še posebej pomembno poznavanje kazenskega prava. To na eni strani družbo oblikuje, po drugi strani pa jo izraža. V njem odseva njena kulturna raven. Predstavlja nekakšno jedro vsega prava v neki skupnosti, saj varuje in ohranja temeljne družbene vrednote ter tako omogoča njen obstoj.
Mateja Jeraj se je rodila 10. novembra 1955 v Ljubljani, kjer je leta 1979 končala študij zgodovine in italijanščine na Filozofski fakulteti. Leta 1995 je magistrirala iz arhivistike, 2003 pa doktorirala iz zgodovine. Od leta 1980 je zaposlena v Arhivu Republike Slovenije. Zadolžena je za gradivo nekdanjih družbenopolitičnih organizacij, kulturnih ustanov in deloma tudi za zasebno arhivsko gradivo. Vodi komisijo za presojo notranjih pravil o hrambi dokumentarnega gradiva pri Arhivu Republike Slovenije in je članica medarhivske komisije za področje kulture. Več let je sodelovala pri evidentiranju arhivskega gradiva v arhivih v Italiji. Njeno raziskovalno delo sega na področje zgodovine 20. stoletja in arhivistike. S prispevki se je udeležila več strokovnih in znanstvenih posvetovanj tako doma kot v tujini. Je avtorica več samostojnih publikacij in številnih strokovnih ter znanstvenih člankov s področja arhivistike, zgodovine političnih organizacij in ženskih gibanj.
Jelka Melik se je rodila 22. aprila 1951 v Ljubljani, kjer je leta 1975 končala študij na Pravni fakulteti, leta 1993 magistrirala iz arhivistike in leta 1999 doktorirala iz zgodovine. Od leta 1978 je zaposlena v Arhivu Republike Slovenije ter zadolžena za arhivsko gradivo pravosodja in ustavnega sodstva. Koordinira delo medarhivskih delovnih skupin in vodi medarhivsko delovno skupino arhivistov, odgovornih za pravosodje. Od leta 2004 je predavala arhivistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in od leta 2013 arhivsko pravo na Katedri za arhivistiko na Alma Mater Evropaea, Evropski center Maribor. Njeno raziskovalno delo sega na področje zgodovine, prava in arhivistike. Svoje prispevke je predstavila na mnogih znanstvenih in strokovnih posvetovanjih v Sloveniji in tujini. Napisala je več samostojnih publikacij, članke pa redno objavlja v domačih in tujih arhivskih znanstvenih revijah.
Avtorici sta tudi skupaj objavili več znanstvenih in strokovnih del, med drugim strokovno monografijo o kazenski zadevi glavnega javnega tožilca pri predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta zoper zdravnika Franjo Bojc Bidovec in Viktorja Volčjaka pod naslovom Partizanski zdravniki in pravniki med stroko in politiko, ki je izšla v zbirki Viri. Skoraj dve desetletji sta v osrednjem britanskem arhivu, The National Archives, v Londonu evidentirali arhivsko gradivo, ki zadeva Slovence in njihovo zgodovino.
Pogovor, ki se bo pričel v torek, 15. decembra 2015, ob 17. uri v sejni dvorani na sedežu SLS , bo vodil direktor Politične akademije SLS doc. dr. Peter Pavel Klasinc.
Vljudno vabljeni!
Na kratko o Nagodetovem procesu
Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim je potekal v poletnih mesecih leta 1947 pred Vrhovnim sodiščem Ljudske republike Slovenije. V prvi vrsti je bil namenjen zastraševanju tako dejanskih kot potencialnih političnih nasprotnikov, predvsem iz vrst starih političnih strank. Končal se je z obsodbo petnajstih slovenskih izobražencev, ki naj bi v vojnih letih sodelovali z gibanjem Draže Mihailovića, z vohunom in »gestapovskim agentom« Vladimirjem Vauhnikom in s pripadniki tujih (zahodnih) tajnih služb v korist »imperialističnih držav« in na škodo narodnoosvobodilnega gibanja (NOG), po vojni pa pripravljali oboroženo vstajo proti Federativni ljudski republiki Jugoslaviji (FLRJ) v sodelovanju z opozicijskimi politiki v Zagrebu in Beogradu, jugoslovanskimi emigranti v tujini, predvsem s pripadniki nekdanje kraljeve jugoslovanske vojske, in s tujimi (zahodnimi) obveščevalnimi službami. Načrtovali naj bi atentate na jugoslovanske politične voditelje, diplomatskim in drugim predstavništvom zahodnoevropskih držav naj bi dostavljali obveščevalna poročila o političnem in gospodarskem položaju, pomagali naj bi pri tihotapljenju oseb čez mejo, pletli vohunsko mrežo po Sloveniji in na različne načine ščuvali proti obstoječi oblasti na različnih zborovanjih ipd. Kazni so bile drastične. Trije so bili obsojeni na smrt z ustrelitvijo (Črtomir Nagode, Ljubo Sirc in Boris Furlan), večina preostalih pa na visoke zaporne kazni s prisilnim delom in izgubo državljanskih pravic za dobo od dveh do petih let. Nagodetov proces, kot je bil kratko poimenovan, je bil prav gotovo eden najvidnejših, najbolj razvpitih in največkrat omenjanih kazenskih političnih procesov iz prvih let po drugi svetovni vojni, ko je nova država že imela svojo ustavo. Vpogled v sodni spis in takratno zakonodajo ter druge akte, ki so urejali delovanje kazenskega sodstva, prikazuje pravo naravo in kakovost vladavine, družbenega reda in političnega sistema. Za razumevanje katerekoli dobe je še posebej pomembno poznavanje kazenskega prava. To na eni strani družbo oblikuje, po drugi strani pa jo izraža. V njem odseva njena kulturna raven. Predstavlja nekakšno jedro vsega prava v neki skupnosti, saj varuje in ohranja temeljne družbene vrednote ter tako omogoča njen obstoj.
O avtoricah
Mateja Jeraj se je rodila 10. novembra 1955 v Ljubljani, kjer je leta 1979 končala študij zgodovine in italijanščine na Filozofski fakulteti. Leta 1995 je magistrirala iz arhivistike, 2003 pa doktorirala iz zgodovine. Od leta 1980 je zaposlena v Arhivu Republike Slovenije. Zadolžena je za gradivo nekdanjih družbenopolitičnih organizacij, kulturnih ustanov in deloma tudi za zasebno arhivsko gradivo. Vodi komisijo za presojo notranjih pravil o hrambi dokumentarnega gradiva pri Arhivu Republike Slovenije in je članica medarhivske komisije za področje kulture. Več let je sodelovala pri evidentiranju arhivskega gradiva v arhivih v Italiji. Njeno raziskovalno delo sega na področje zgodovine 20. stoletja in arhivistike. S prispevki se je udeležila več strokovnih in znanstvenih posvetovanj tako doma kot v tujini. Je avtorica več samostojnih publikacij in številnih strokovnih ter znanstvenih člankov s področja arhivistike, zgodovine političnih organizacij in ženskih gibanj.
Jelka Melik se je rodila 22. aprila 1951 v Ljubljani, kjer je leta 1975 končala študij na Pravni fakulteti, leta 1993 magistrirala iz arhivistike in leta 1999 doktorirala iz zgodovine. Od leta 1978 je zaposlena v Arhivu Republike Slovenije ter zadolžena za arhivsko gradivo pravosodja in ustavnega sodstva. Koordinira delo medarhivskih delovnih skupin in vodi medarhivsko delovno skupino arhivistov, odgovornih za pravosodje. Od leta 2004 je predavala arhivistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in od leta 2013 arhivsko pravo na Katedri za arhivistiko na Alma Mater Evropaea, Evropski center Maribor. Njeno raziskovalno delo sega na področje zgodovine, prava in arhivistike. Svoje prispevke je predstavila na mnogih znanstvenih in strokovnih posvetovanjih v Sloveniji in tujini. Napisala je več samostojnih publikacij, članke pa redno objavlja v domačih in tujih arhivskih znanstvenih revijah.
Avtorici sta tudi skupaj objavili več znanstvenih in strokovnih del, med drugim strokovno monografijo o kazenski zadevi glavnega javnega tožilca pri predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta zoper zdravnika Franjo Bojc Bidovec in Viktorja Volčjaka pod naslovom Partizanski zdravniki in pravniki med stroko in politiko, ki je izšla v zbirki Viri. Skoraj dve desetletji sta v osrednjem britanskem arhivu, The National Archives, v Londonu evidentirali arhivsko gradivo, ki zadeva Slovence in njihovo zgodovino.
