***
Anomalij v slovenskem visokem šolstvu je toliko, da se lahko vprašamo, ali sploh kaj poteka normalno. Besedo normalno v tem kontekstu razumem kot skladno ali vsaj podobno razmeram, ki so pravilo v državah EU in ZDA, kjer visokošolski sitem deluje v smislu šolanja zaposljivih diplomantov, ki so po diplomi nosilci gospodarskega razvoja in tehnološkega napredka, ki zagotavljata tem državam konkurenčnost in visoko dodano vrednost na zaposlenega, kar je temelj za visok življenjski standard. Večina teh anomalij izvira iz nadaljevanja samoupravnih praks in nedosledno izpeljane tranzicije. Vendar tako kot pri sedanji aferi s »pripravljenostjo« širša slovenska javnost in mediji vidijo samo simptome, ne pa globljih vzrokov za te anomalije. Če navedem samo najbolj temeljne in najočitnejše:
Moderno visoko šolstvo je na področju zahodnega civilizacijskega kroga, kot ga pojmuje Bertrand Russell, zgrajeno okoli treh načel: poslanstva, avtonomije in akademske svobode. Poslanstvo v normalnih državah tega civilizacijskega kroga definira ustanovitelj, torej država ali zasebni ustanovitelj. V Nemčiji so to zvezne dežele, ker je visoko šolstvo v njihovi pristojnosti. Skozi institut poslanstva se zagotavlja, da bodo visokošolske institucije zasledovale osnovne cilje in namene, zaradi katerih so bile ustanovljene. Univerzam, fakultetam in visokim šolam je v smislu optimalnega delovanja dana avtonomija, da izberejo najustreznejšo organizacijsko sestavo ter po lastni presoji in s profesorskim kadrom, izbranim po lastni presoji, udejanjajo svoje poslanstvo. Akademska svoboda je dana profesorjem, da raziskujejo in objavljajo po lastni presoji. Ta zadnji institut je temelj moderne pluralne in demokratične družbe. Zagotavlja svoboden razmislek o alternativnih možnostih in konceptih. Je gonilo razvoja in napredka. Ne ustanovitelj ne univerza ali fakulteta ne sme posegati v to svobodo.
Največja anomalija je, da naše univerze »proizvajajo« nezaposljive ali težko zaposljive diplomante.
Na univerzah zahodnega civilizacijskega kroga so nazivi redni profesor, izredni profesor in docent nazivi delovnih mest. Za njih se kandidati potegujejo na odprtem natečaju. To niso neki pomožni akademski nazivi kot pri nas. Število teh mest je določeno s sistemizacijo, ki je dogovorjena med ustanoviteljem in institucijo. V nekaterih državah je avtonomija razumljena še nekoliko širše in ustanovitelj določa na primer v Belgiji celotno število akademskih položajev in dodatno delež rednih profesorjev, ki je v tem konkretnem primeru omejen na 20 odstotkov.
Zgoraj omenjena načela zagotavljajo, da se na najboljši možen način uresničujejo v poslanstvu postavljeni cilji za ustrezno in predvidljivo ceno. Če bi se v Sloveniji držali teh načel, ne bi bilo anomalij, ki smo jim priča. Največja anomalija je, da naše univerze »proizvajajo« nezaposljive ali težko zaposljive diplomante. V ZDA bi morala vsaka fakulteta, ki ima nezaposljive diplomante, zapreti svoja vrata (Jeffrey J. Selingo_ College (un)bound). Če bi spoštovali zgoraj navedena načela, bi bilo vsem, tudi rektorju in dekanom, jasno, da se delovna mesta na univerzi delijo v dve kategoriji_ pozicije (angleško: positions) in delovna mesta v ožjem pomenu te besede (angleško: jobs).
V prvo sodijo profesorske nastavitve, v drugo pa pomožno osebje. Za nekoga na poziciji se pričakuje, da deluje v smislu lastne akademske uveljavitve in uveljavitve »svoje« institucije po lastni presoji in dogovoru s kolegi. Pozicija je dotirana z določenimi sredstvi, ki jih je možno še dopolnjevati z na trgu pridobljenimi raziskovalnimi projekti. Temu osebju zato ne pripadajo nikakršni dodatki za pripravljenost in drugo. Ti niso skladni z bistvom akademske pozicije in so zato nemoralni in neetični. Gospa Tekavčič pozablja, da ni na primer postajenačelnica v recimo Škofji Loki. Seveda pa so možni in sprejemljivi dodatki za pripravljenost za tehnično osebje (jobs), ki mora zagotavljati, da so raziskovalna oprema in računalniki v polni funkciji 24 ur na dan in je treba morebitne napake odpravljati takoj.
Moralni ugled akademske stroke je resno načet
Verjamem, da je možno finančno škodo, ki je nastala z afero »pripravljenost«, sorazmerno hitro in neboleče sanirati. Odprava moralne škode, ki jo je ta afera povzročila akademskim institucijam, bo zahtevala neprimerno več časa, prizadevanj in dobro premišljenih korakov. Za družbo znanja, kar slovenska nedvomno postaja, so moralni, strokovni in znanstveni ugled akademskih institucij odločilnega pomena. In moralni ugled je s to afero resno načet. Sedanje afere pa nikakor ne smemo razumeti kot neki enkraten pojav ali zdrs. Večinoma je posledica anomalij v slovenskem visokem šolstvu, omenjenih v tem članku. Slovenska vlada in odgovorni na slovenskih univerzah bi se morali tega zavedati in usklajeno delovati pri odpravi teh anomalij.
Andrej Umek je upokojeni redni profesor in nekdanji minister znanost in tehnologijo.
***
Prispevek je bil prvotno objavljen na spletni strani časnika Finance (12. 1. 2016).
Glavna težava slovenskega šolstva niso dodatki, ampak nezaposljivost diplomantov
Anomalij v slovenskem visokem šolstvu je toliko, da se lahko vprašamo, ali sploh kaj poteka normalno. Besedo normalno v tem kontekstu razumem kot skladno ali vsaj podobno razmeram, ki so pravilo v državah EU in ZDA, kjer visokošolski sitem deluje v smislu šolanja zaposljivih diplomantov, ki so po diplomi nosilci gospodarskega razvoja in tehnološkega napredka, ki zagotavljata tem državam konkurenčnost in visoko dodano vrednost na zaposlenega, kar je temelj za visok življenjski standard. Večina teh anomalij izvira iz nadaljevanja samoupravnih praks in nedosledno izpeljane tranzicije. Vendar tako kot pri sedanji aferi s »pripravljenostjo« širša slovenska javnost in mediji vidijo samo simptome, ne pa globljih vzrokov za te anomalije. Če navedem samo najbolj temeljne in najočitnejše:
Moderno visoko šolstvo je na področju zahodnega civilizacijskega kroga, kot ga pojmuje Bertrand Russell, zgrajeno okoli treh načel: poslanstva, avtonomije in akademske svobode. Poslanstvo v normalnih državah tega civilizacijskega kroga definira ustanovitelj, torej država ali zasebni ustanovitelj. V Nemčiji so to zvezne dežele, ker je visoko šolstvo v njihovi pristojnosti. Skozi institut poslanstva se zagotavlja, da bodo visokošolske institucije zasledovale osnovne cilje in namene, zaradi katerih so bile ustanovljene. Univerzam, fakultetam in visokim šolam je v smislu optimalnega delovanja dana avtonomija, da izberejo najustreznejšo organizacijsko sestavo ter po lastni presoji in s profesorskim kadrom, izbranim po lastni presoji, udejanjajo svoje poslanstvo. Akademska svoboda je dana profesorjem, da raziskujejo in objavljajo po lastni presoji. Ta zadnji institut je temelj moderne pluralne in demokratične družbe. Zagotavlja svoboden razmislek o alternativnih možnostih in konceptih. Je gonilo razvoja in napredka. Ne ustanovitelj ne univerza ali fakulteta ne sme posegati v to svobodo.
Največja anomalija je, da naše univerze »proizvajajo« nezaposljive ali težko zaposljive diplomante.
Na univerzah zahodnega civilizacijskega kroga so nazivi redni profesor, izredni profesor in docent nazivi delovnih mest. Za njih se kandidati potegujejo na odprtem natečaju. To niso neki pomožni akademski nazivi kot pri nas. Število teh mest je določeno s sistemizacijo, ki je dogovorjena med ustanoviteljem in institucijo. V nekaterih državah je avtonomija razumljena še nekoliko širše in ustanovitelj določa na primer v Belgiji celotno število akademskih položajev in dodatno delež rednih profesorjev, ki je v tem konkretnem primeru omejen na 20 odstotkov.
Zgoraj omenjena načela zagotavljajo, da se na najboljši možen način uresničujejo v poslanstvu postavljeni cilji za ustrezno in predvidljivo ceno. Če bi se v Sloveniji držali teh načel, ne bi bilo anomalij, ki smo jim priča. Največja anomalija je, da naše univerze »proizvajajo« nezaposljive ali težko zaposljive diplomante. V ZDA bi morala vsaka fakulteta, ki ima nezaposljive diplomante, zapreti svoja vrata (Jeffrey J. Selingo_ College (un)bound). Če bi spoštovali zgoraj navedena načela, bi bilo vsem, tudi rektorju in dekanom, jasno, da se delovna mesta na univerzi delijo v dve kategoriji_ pozicije (angleško: positions) in delovna mesta v ožjem pomenu te besede (angleško: jobs).
V prvo sodijo profesorske nastavitve, v drugo pa pomožno osebje. Za nekoga na poziciji se pričakuje, da deluje v smislu lastne akademske uveljavitve in uveljavitve »svoje« institucije po lastni presoji in dogovoru s kolegi. Pozicija je dotirana z določenimi sredstvi, ki jih je možno še dopolnjevati z na trgu pridobljenimi raziskovalnimi projekti. Temu osebju zato ne pripadajo nikakršni dodatki za pripravljenost in drugo. Ti niso skladni z bistvom akademske pozicije in so zato nemoralni in neetični. Gospa Tekavčič pozablja, da ni na primer postajenačelnica v recimo Škofji Loki. Seveda pa so možni in sprejemljivi dodatki za pripravljenost za tehnično osebje (jobs), ki mora zagotavljati, da so raziskovalna oprema in računalniki v polni funkciji 24 ur na dan in je treba morebitne napake odpravljati takoj.
Moralni ugled akademske stroke je resno načet
Verjamem, da je možno finančno škodo, ki je nastala z afero »pripravljenost«, sorazmerno hitro in neboleče sanirati. Odprava moralne škode, ki jo je ta afera povzročila akademskim institucijam, bo zahtevala neprimerno več časa, prizadevanj in dobro premišljenih korakov. Za družbo znanja, kar slovenska nedvomno postaja, so moralni, strokovni in znanstveni ugled akademskih institucij odločilnega pomena. In moralni ugled je s to afero resno načet. Sedanje afere pa nikakor ne smemo razumeti kot neki enkraten pojav ali zdrs. Večinoma je posledica anomalij v slovenskem visokem šolstvu, omenjenih v tem članku. Slovenska vlada in odgovorni na slovenskih univerzah bi se morali tega zavedati in usklajeno delovati pri odpravi teh anomalij.
Andrej Umek je upokojeni redni profesor in nekdanji minister znanost in tehnologijo.
***
Prispevek je bil prvotno objavljen na spletni strani časnika Finance (12. 1. 2016).
