Kljub e-državi lahko še vedno trošimo le toliko kot izvozimo!
Sem tehničen tip. Obožujem novosti. Navdušen sem nad novimi tehnologijami in napravami in vsak dan sledim novim spoznanjem iz sveta znanosti in tehnologije, tako v industriji kot tudi pri izdelkih za domačo uporabo. Po tistem, ko se je minister za javno upravo Boris Koprivnikar lani pohvalil, da je javni sektor gonilo razvoja vsake države, sem si ogledal tehnološke presežke slovenske javne uprave v letu 2015_ elektronske davčne blagajne, digitalni certifikati in e-računi ob poslovanju z negospodarstvom, e-recepti in druga visokotehnološka, »hi-tech gonila države«. Bodo veliki obeti pognali Slovenijo iz prostega teka?
Že en mesec po začetku zakonsko predpisane uporabe davčnih blagajn je lahko vsakomur jasno, da je to eden najbolj zavoženih davčnih projektov v zgodovini Slovenije! Uporaba davčnih blagajn je kljub zagroženim visokim kaznim redkost in le vprašanje časa je, kdaj bo minister Koprivnikar projekt pomedel pod preprogo. Blagajne vsekakor niso nikomur olajšale dela, kot so obljubljali »strokovnjaki«, ampak so le povzročile dodatne skrbi o izpadu povezave, dodatne stroške interneta, priključka in nabave precej drage (in obvezne) opreme. Za popolno katastrofo so se izkazali tudi e-računi, zlasti za tiste, ki jih izdajo malo, ter e-recepti, ki v svetu, ki uvaja centralne informacijske sisteme v zdravstvu, spominjajo na dinozavra.
So to gonila razvoja gospodarstva? Smo z njimi kakorkoli zmanjšali birokratske postopke? Je razvoj, če birokratske postopke iz papirne oblike le prenesemo v elektronsko? Je, če to poslovanje poenostavi, tudi če šele na dolgi rok. Po dosedanjih odzivih uporabnikov pa so vse to pravzaprav kvazi hi-tech oteževalci dela z edinim realnim učinkom: potrebo po več zaposlenih v javni upravi, ki bo gospodarstvo obremenila tako z večjimi stroški kot tudi daljšimi, zahtevnejšimi in dražjimi postopki. To je le opravičilo za pomanjkanje vizije in dušilo za tiste, ki bi radi s svojim delom pošteno živeli. Mogoče je to razvoj za nekoga, ki bo od tega veliko zaslužil na račun vseh, ki gotovinsko poslujejo, vsekakor pa to ni nekaj spodbudnega za tiste delavce, ki morajo od svojih težko zasluženih bruto 1200 evrov za stroške negospodarstva odšteti najprej 400 evrov različnih dajatev in nato še 150 evrov DDV. Kar odnese skoraj 50 odstotkov še pred prvo »štruco kruha«, tudi če pogledamo skozi prste dohodnini in drugim modernim davčnim trikom naše javne uprave.
Slovenska javna poraba se je povečala na 59,9 odstotka BDP, proračunski primanjkljaj ostaja več kot pet odstotkov BDP, javni dolg pa se je povzpel nad 80 odstotkov BDP. Da javni sektor v Sloveniji opišemo kot gonilo razvoja ob najnižji oceni državnega trošenja na svetu ni smešno. To ni niti žalostno. Morda bi lahko rekli, da je groteskno. To so besede iz ust nekoga, ki se je vdal v usodo, da sam ne more nič spremeniti. Nekoga, ki javno priznava ne le, da ne razume besed razvoj in makroekonomija, ampak da niti kljub dejstvu, da zaseda ministrsko mesto, ni tisti, ki odloča. Je le nekdo, ki posreduje, kar so mu naročili tisti, ki že desetletje držijo vajeti. So to politiki? Ne, to so tisti, ki v imenu najšibkejših delavcev sedijo na velikih stolih, vlečejo višje plače kot uspešni direktorji in gospodarstvu ne pustijo razcveta, ki bi za seboj v blaginjo lahko potegnil delavce v gospodarstvu in negospodarstvu. Na njih je največja odgovornost, da mladi v Sloveniji ne vidijo prihodnosti in da več kot 15 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine.
Našega vola smo popolnoma izčrpali. Ko je že hotel zadnjič izdihniti, smo mu ponudili vodo in ga še preden je naredil prvi požirek, pognali v dir, kakršnega še ni doživel. So odločevalci res tako odtujeni od slovenske realnosti, da poizkušajo s takšnimi ukrepi države usmerjati gospodarstvo? Uspešna podjetja zapuščajo Slovenijo, politiki pa se ob 2,5 odstotni gospodarski rasti trkajo po prsih, medtem ko v istem trenutku ukinjajo investicijske olajšave z izgovorom, da tako ali tako nimajo učinka.
Zakaj v praksi ne velja, da lahko trošimo le toliko, kot ustvarimo? Primer: tudi v negospodarstvu delavci ustvarjajo dodano vrednost. Država ustvarja dodano vrednost na splošni blaginji, na infrastrukturi, na zdravstvenem stanju, redu, na vodenju in drugih delih, ki jih ne zaupa gospodarstvu. Le spomnimo se, kako so v teh mesecih obremenjeni naši policisti, vojaki in vsi, ki se borijo za zaščito slovenskih meja. Predpostavimo, da odpustimo vse delavce v gospodarstvu in jih zaposlimo v negospodarstvu. Dodana vrednost, pa naj bo ta ovrednotena z evri ali na kakšen drug način, se ne bo spremenila. Spremenilo se bo le to, da od tistega trenutka ne bo več denarja in ne bo več plač. Situacija bi zdržala nekaj dni, dokler ne bi porabili vseh zalog. Poglejmo tudi nasprotni primer_ vse iz negospodarstva zaposlimo v gospodarstvu. Tudi to stanje bi zdržalo le nekaj dni, dokler ne bi privedlo do popolnega kaosa. Torej je s takšno enačbo nekaj hudo narobe.
Prava enačba za stabilnost države se glasi_ »Trošimo lahko le toliko, kot izvozimo.« ali drugače: »Ena in dve je tri.« Nižji davki so najboljša spodbuda za gospodarstvo in močno gospodarstvo je najboljša socialna politika. To ni umetnost, to niso le besede, pač pa je to edina enačba, ki jo s pridom izkoriščajo uspešne evropske države, med katere Slovenija že dolgo ne sodi. Poenostavljena razlaga enačbe je_ znižajmo davke za en evro, za izravnavo dva delavca iz negospodarstva prezaposlimo v gospodarstvo in z razbremenitvijo bo gospodarstvo dodatno lahko zaposlilo tri brezposelne. Zagotavljam vam, da bo vseh pet ljudi živelo bolj človeka vredno življenje. Dober gospodar namreč ve, do kod lahko zviša plače, da so zaposleni motivirani, obenem pa podjetje še vedno posluje pozitivno. Dober gospodar tudi ve, do katere mere lahko svoje zaposlene obremeni z birokracijo – obremeni jih točno toliko, da od njih dobi osnovne informacije, na podlagi katerih lahko sprejema najpomembnejše odločitve, od katerih so odvisna vsa delovna mesta in prihodnost podjetja. Kar je več, ni racionalno, kar je manj, je rizično. Oblika ni pomembna.
Iz tega izhaja tudi edina enačba vsakega obrtnika, podjetnika, kmeta in vsakega dobrega gospodarja_ paradoks papirja. Če cel mesec porabimo za izpolnjevanje papirjev, med njimi ne bo nobenega računa. Manj kot si otežiš delo, več lahko narediš in več lahko zaslužiš. Kdor ne razvije tega razmišljanja, bo v poslu le kratek čas.
Zdi se, da to razumejo vsi, le politika na levem bregu Slovenije ima drugo resnico, saj nas že več let vztrajno prepričuje, da je več papirjev, več birokracije, več negospodarstva in več države bolje za nas državljane. Ali res živimo bolje kot pred leti?
Kdo ali kaj bo zagon za naš perpetuum immobile? V tem pogledu ima minister Koprivnikar prav. Javni sektor je ob podpori sindikatov gonilo razvoja države. Države, ki že 15 let stoji na mestu! Če želimo Slovenijo, ki se premika, bo treba zamenjati gonilo razvoja. Mogoče z nekom, ki razume paradoks papirja in ima gibanje zapisano v genih. Z obrtnikom, podjetnikom, kmetom – z dobrim gospodarjem.
Življenja Slovencev v naši mali in hkrati veliki Sloveniji so tako povezana z različnimi dogodki, da so že kar prepletena. Ko en človek stopi naprej, enostavno potegne vse za sabo. Ta čudovita lastnost pa ima tudi svoj negativen učinek. Če nekdo stopi nazaj, lahko nazaj potegne celotno skupino, ki v dnevno spreminjajočem se svetu išče tisto pravo linijo, ki se ji reče naprej.
Naloga, pravica in dolžnost vsakega Slovenca je, da poišče in izbere tisto pot, ki vodi naprej.
Primož Jelševar, podpredsednik SLS
