Intervju s predsednikom SLS mag. Markom Zidanškom je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Kmečkega glasa 10.2.2016.
***
Predsednik SLS mag. Marko Zidanšek: V Sloveniji imamo s podjetji v pretežno državni lasti slabe izkušnje, vlada bi se morala državnih gozdov lotiti na drugačen način
Lokalna pridelava kakovostne in zdrave hrane ter učinkovito gospodarjenje z gozdovi so ključni cilji naše vizije sodobne kmetijske politike.
Slovenska ljudska stranka je vse od svojega nastanka tesno povezana s kmetijstvom in slovenskim podeželjem. Kakšna je njena vloga danes?
V preteklosti je SLS pomagala pri razvoju kmetijstva in podeželja, saj je vrsto let vodila ministrstvo za kmetijstvo. Uspešno smo pripomogli k posodobitvi in razvoju kmetij, s trdimi pogajanji in protestom olajšali prilagoditev slovenske kmetijske politike skupni evropski kmetijski politiki, aktivno sodelovali pri sprejemanju kmetijske in zadružne zakonodaje, podprli ustanovitev Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, ki danes pomeni evropsko primerljivo organiziranost tega področja. Zavedamo se pomena stanovske, gospodarske in strokovne povezanosti slovenskih kmetov, agroživilstva in stroke, povezane s kmetijstvom in agroživilstvom.
Danes si prizadevamo za razvoj trajnostnega modela kmetovanja, za proizvodnjo kakovostne in zdrave hrane, za ohranjanje zdravega okolja s posebnim poudarkom na čistem zraku in neoporečni podtalnici, upoštevajoč pri tem občasno pomanjkanje hrane kot posledico rasti prebivalstva in klimatskih sprememb, kakor tudi ekonomsko vlogo podeželja. Prihodnji razvoj kmetijstva vidimo v krepitvi konkurenčnosti kmetij, ki so sposobne v tretjem tisočletju postaviti jasne smernice sodobnega kmetijskega razvoja v Sloveniji.
Spomladi bodo objavljeni prvi javni razpisi v okviru Programa razvoja podeželja RS 2014–2020. S sprejetim programom kmetje niso bili najbolj zadovoljni. Kaj pričakujete od ukrepov programa razvoja podeželja in njihovega vpliva na razvoj slovenskih kmetij in podeželja?
Program razvoja podeželja je za sedemletno obdobje težak milijardo evrov in pomembno je, da se denar pametno investira. Ukrepi, ki so v okviru programa načrtovani, naj bi okrepili konkurenčnost slovenskih kmetij in prispevali k ohranjanju okolja. Žal konkurenčnost velikega števila slovenskih kmetij ni primerljiva z evropskimi. Kmetje niso bili zadovoljni s sprejetim programom in so zahtevali njegove popravke. V SLS smo pri razpravi in iskanju rešitev pomagali z organizacijo javnih tribun, na nezadovoljstvo s predlaganimi ukrepi smo opozorili tudi kmetijsko ministrstvo. Pričakujemo, da bo Evropska komisija potrdila predlagane spremembe programa, ki bodo rešile nekatere težave, moramo pa biti pozorni in program spreminjati tako dolgo, dokler ne bo prilagojen potrebam slovenskega kmetijstva. Veliko pričakujemo od investicijskih podpor, podpor za mlade kmete ter podpor za kmetije v hribovskih in drugih območjih z omejenimi dejavniki, ki doslej sredstev niso uspele pridobiti. Menim, da bi država morala še bolj spodbujati povezovanje kmetijskih gospodarstev s ciljem izboljšanja njihovega položaja na trgu in krepitve prehranske verige. Eden od temeljnih ukrepov je spodbujanje prenosa lastništva na mlajše, aktivnejše generacije, kar tudi spodbuja ustvarjanje novih delovnih mest in ohranja tradicionalne družinske kmetije, ki so temelj slovenske družbe.
Cene kmetijskih pridelkov so izjemno nizke, enako pa velja tudi za samooskrbo na nekaterih področjih. Kako bi se vi lotili te problematike?
SLS se zavzema, da bi Slovenija pridelala večino hrane doma in bila tako čim manj odvisna od globalnih trgov in pretresov na njih. Zaradi naravnih danosti Slovenije je živinoreja v prednosti, kljub temu pa smo v zadnjih letih v nekaterih segmentih priča zmanjševanju samooskrbe, ki je ključnega pomena za obstoj slovenskega naroda, zlasti pri pridelavi žit, sadja in zelenjave ter reji prašičev. V letu 2015 so tudi Slovenijo dosegle posledice ruskega embarga, ki so se odražale v povečani ponudbi tržnih viškov iz ostalih držav članic Evropske unije po nizkih cenah in posledično velikem padcu cen slovenskih proizvodov, ki kažejo na to, kako krhek je naš majhen slovenski trg. Prednostna naloga je ureditev povečanja samooskrbe Slovenije v vseh segmentih, ki je še ne dosegajo. Na področju zelenjadarstva je to moč doseči v kratkem času, na področju prašičereje bo potreben bolj tehnološko konkurenčen pristop k reji, na področju žitaric pa bomo morali za dosego samooskrbe skrbno ohranjati in izkoriščati najboljša kmetijska zemljišča v ta namen. Potrebujemo sodelovanje in uspešno promocijo slovenske hrane. To je ključnega pomena za ohranjanje slovenskega kmetijstva, pridelovalne industrije, ohranjanje delovnih mest ter zagotavljanje pridelave zares kakovostne in zdrave slovenske hrane za potrošnika. Kmetijstvo je naš nacionalni interes. Država bi lahko organiziranim pridelovalcem bolj aktivno pomagala s spodbudami, ki so posebej za namene povezovanja pridelovalcev v t. i. organizacije proizvajalcev (OP) na voljo iz evropskega proračuna. Za tak ukrep se je Evropska unija odločila leta 1996. Ukinila je dotedanje ukrepe skupne evropske politike za sektorja sadjarstva in zelenjadarstva, dotedanje izvozne stimulacije in sredstva za uničenje tržnih viškov pa je nadomestil ukrep OP. Sadjarji in zelenjadarji so na takšen način upravičeni do EU sredstev v višini 4 % bruto realizacije, pridelovalci pa morajo dodati enako višino sredstev v operativni sklad. Višina sredstev ni omejena navzgor, narašča iz leta v leto in je v letu 2014 dosegla 900 milijonov evrov za vse države članice EU. Sredstva operativnega sklada se lahko uporabijo za področje trženja, grajenje blagovnih znamk, prenos znanja, raziskave, okoljske ukrepe ... OP mora predhodno pripraviti program operativnega sklada, dobiti na odobritev ministrstva, da je v skladu s pravili EU in nacionalnimi pravili, nato pa ga lahko koristijo. Če bi se polovica slovenskih pridelovalcev sadja in zelenjave organizirala, bi bila Slovenija ob ustreznem angažmaju pristojnega ministrstva upravičena do 3 milijonov evrov sredstev za namen večjega povezovanja kmetov in izboljševanje položaja na trgu kmetijskih proizvodov, saj je v Sloveniji v sektorju sadjarstva in zelenjadarstva letno 150 milijonov evrov tržne proizvodnje. Žal ministrstvo tej možnosti posveča premalo pozornosti.
Pogosto pridelavo hrane ovirajo ostre okoljske zahteve in nepremišljeno prostorsko načrtovanje. Je potrebno ukrepanje?
Ohranjati in obnavljati je potrebno rodovitno kmetijsko zemljo kot strateško pomembno osnovo za nacionalno oskrbo in samozadostnost, ohranjanje raznolikosti narave, trajnostno gospodarjenje z gozdovi, ohranjanje pitnih voda in stabilnost gospodarjenja z vodo. Strateškega pomena je tudi zaradi zmanjšanja toplogrednih plinov in povečevanja izkoriščanja obnovljivih virov energije, zdravega gospodarjenja z okoljem ter ohranjanja kulturne in etnološke identitete.
Kmetijstvo je bilo vedno povezano z okoljem in prostorom. Je način življenja in omogoča ohranjanje kulturnih in etnoloških dobrin, kulturne in naravne dediščine, kar pomembno prispeva h kulturni identiteti Slovencev. Kot pomembna gospodarska panoga na podeželju skrbi primarno za pridelavo hrane, vključuje pa še druge, za družbo pomembne funkcije. Zato si moramo prizadevati, da se ohranjajo najboljša kmetijska zemljišča v Sloveniji, da se prepreči prodaja kmetijskih zemljišč tujcem, zlasti tujim podjetjem in delniškim družbam, da zavarujemo kmetijska zemljišča pred pozidavo. V SLS smo v podobnih primerih v gospodarstvu, baziranem na državnih zemljiščih, predlagali ureditev s sistemom koncesij, prek katerih imajo tudi npr. tuja podjetja, ki so dobri gospodarji, možnost delovati v Sloveniji, a Slovenija ostane lastnica svoje zemlje. Če hočemo, da bomo tudi v prihodnje pridelovali in jedli kakovostno in zdravo hrano, živeli v zdravem okolju, imeli čisti zrak in neoporečno podtalnico, moramo danes ukrepati še bolj učinkovito in odločneje. Tretje tisočletje ponuja priložnosti in izzive na področju kmetijstva in biotehnike v smeri proizvodnje zdrave prehrane in ohranjanja narave. Poseben izziv so gensko spremenjeni organizmi in hrana v globalnem svetu. V SLS podpiramo pridelavo zdrave domače hrane in nasprotujemo pridelavi gensko spremenjenih organizmov.
Omenili ste trajnostno gospodarjenje z gozdovi. Veliko kritik je namenjenih ustanovitvi novega državnega podjetja za gozdove. Kakšen je vaš pogled na to?
Ocenjujem, da bi se Vlada RS in kmetijsko ministrstvo reševanja gozdno-lesne problematike morala lotiti drugače, predvsem pa tako, da bi se zavzela za že omenjeno povečanje konkurenčnosti družinskih kmetij. Slovenija je zelo bogata z gozdom, ki je neprecenljiv naravni vir, vendar doslej možnosti za njegovo izkoriščanje ni znala izkoristiti. Razvoj gozdno-lesne verige ponuja številne možnosti za pridobivanje novih delovnih mest, sonaravno uporabo izdelkov iz lesa, za izboljšanje rabe slovenskih gozdov in razvoj lesno-predelovalne industrije. V Sloveniji imamo več kot 70 odstotkov zasebnih gozdov, ostali so v državni lasti. Težava je v tem, da bo novo gozdarsko podjetje upravljalo z manj kot eno tretjino slovenskih gozdov, ne pomeni pa rešitve za prodajo lesa zasebnih lastnikov gozdov. V Sloveniji imamo s podjetji v pretežno državni lasti slabe izkušnje, v povprečju je njihova donosnost zelo slaba, težava pa je tudi z upravljanjem in nadzorom. Menim tudi, da ustanovitev državnega podjetja ne bi smela biti edina sprememba. Spremeniti bi se moral tudi Energetski zakon, kjer bi moralo biti zapisano tako, kot je to urejeno npr. v Avstriji. Tam mora biti v novogradnji uporabljen določen odstotek avstrijskega lesa, ostalo pa so lahko drugi materiali, ki so do zdaj izpodrivali les. Pravi pomen državnega podjetja bi bil, da bi država prek njega z lesom ustvarjala dodano vrednost – investirati bi morala v nove žage, ustvarjanje novih delovnih mest za zaposlitev mnogih gozdarskih in lesarskih strokovnjakov, ki so trenutno brezposelni. Če bi bilo tako, bi kmetje imeli možnost v državnih gozdovih opravljati delo, bi avtomatično dobili možnost dodatnega zaslužka in tako bi zadržali mlade na kmetijah, namesto da odhajajo v mesta. Tako bi se ohranilo slovensko podeželje, hribovske in gorske kmetije, uporabil slovenski les, ohranjala delovna mesta ter pomagalo preprečiti zaraščanje in spreminjanje krajine.
Kaj torej predlagate?
V SLS vidimo dve alternativni, po našem mnenju boljši, rešitvi: namesto da se ustanavlja novo državno podjetje, naj država temeljito modificira obstoječ sistem koncesij, ki naj bodo višje. Še vedno naj bodo prek javnega razpisa podeljene tudi gozdnim gospodarstvom, veliko večja vloga pa naj bo namenjena kmetom, ki mejijo na državne gozdove. Tisti, ki so za to usposobljeni, naj jih dobijo v upravljanje in oskrbo. Že do zdaj je bila ustaljena najemna predpravica sosedu meja z ustreznimi kvalifikacijami_ z opremo, kvalifikacijami in omejitvijo na največ 200 ha gozdov, kar pomeni vir preživetja za družino. Druga rešitev pa je, da se isti skupini upravičencev omogoči upravljanje s sedaj še državnimi gozdovi na osnovi leasing pogodbe. S tem bi se povečala velikost in konkurenčnost slovenskih kmetij. V SLS smo prepričani, da je v sedanjem trenutku, ko se na novo oblikuje upravljanje s slovenskimi gozdovi, treba preučiti in definirati tudi druga vprašanja, kot so lovna pravica in gozdni sadeži, da navedem samo nekatere. Pri tem so nam lahko za vzor rešitve v primerljivih državah, kot je npr. Avstrija.
Veliko ste povedali o gozdarski problematiki, težavah kmetov, nizkih cenah kmetijskih proizvodov, izgubljanju kmetijskih zemljišč. Kakšno pa je vaše stališče o predlogu, da bi se iz trgovske verige Tuš oblikovala zadruga?
Kar me pri tem predlogu najbolj moti, je, da je gospodarsko ministrstvo predlagalo prestrukturiranje podjetja v potrošniško zadrugo za reševanje zasebnega podjetja iz dolgov. Ko je bil ne tako dolgo nazaj v težavah trgovec v lasti države in se je javno razpravljalo o možnih načinih za njegovo rešitev, smo na javnih tribunah govorili tudi o tem načinu, a je bilo čutiti veliko upora in je bila v Vladi RS sprejeta odločitev, da se Mercator proda. Mercator je zdaj v lasti hrvaškega Agrokorja, ki je kar hitro po prevzemu, kot smo pričakovali, predvideli in napovedali, začel police svojih prodajaln polniti z izdelki tujih pridelovalcev, zlasti hrvaškimi. Tuš je po drugi strani zasebno podjetje v težavah. Konec januarja je v postopku preventivnega prestrukturiranja z bankami upnicami naredil že tretji reprogram dolgov, ki so, kot lahko beremo in slišimo, ogromni, skoraj štiristo milijonov evrov! Ideja, da bi njega reševali z davkoplačevalskim denarjem, se mi zdi absurdna, sem odločno proti! Vredno pa se mi zdi tovrstno idejo usmeriti v nov cilj in vložiti energijo, pa tudi denar davkoplačevalcev, če bi bila ideja sprejeta s širokim konsenzom, v razvoj nove povezave med obstoječimi trgovci in obstoječimi zadrugami. Mi že imamo zadruge, ki so z dolgoletnim odličnim delovanjem dokazale svoje prednosti in upravičile tak vložek. Menim, da bi se lahko delovanje zadružništva razširilo še na druga področja, poleg kmetijskega.
***
***
Predsednik SLS mag. Marko Zidanšek: V Sloveniji imamo s podjetji v pretežno državni lasti slabe izkušnje, vlada bi se morala državnih gozdov lotiti na drugačen način
Lokalna pridelava kakovostne in zdrave hrane ter učinkovito gospodarjenje z gozdovi so ključni cilji naše vizije sodobne kmetijske politike.
Slovenska ljudska stranka je vse od svojega nastanka tesno povezana s kmetijstvom in slovenskim podeželjem. Kakšna je njena vloga danes?
V preteklosti je SLS pomagala pri razvoju kmetijstva in podeželja, saj je vrsto let vodila ministrstvo za kmetijstvo. Uspešno smo pripomogli k posodobitvi in razvoju kmetij, s trdimi pogajanji in protestom olajšali prilagoditev slovenske kmetijske politike skupni evropski kmetijski politiki, aktivno sodelovali pri sprejemanju kmetijske in zadružne zakonodaje, podprli ustanovitev Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, ki danes pomeni evropsko primerljivo organiziranost tega področja. Zavedamo se pomena stanovske, gospodarske in strokovne povezanosti slovenskih kmetov, agroživilstva in stroke, povezane s kmetijstvom in agroživilstvom.
Danes si prizadevamo za razvoj trajnostnega modela kmetovanja, za proizvodnjo kakovostne in zdrave hrane, za ohranjanje zdravega okolja s posebnim poudarkom na čistem zraku in neoporečni podtalnici, upoštevajoč pri tem občasno pomanjkanje hrane kot posledico rasti prebivalstva in klimatskih sprememb, kakor tudi ekonomsko vlogo podeželja. Prihodnji razvoj kmetijstva vidimo v krepitvi konkurenčnosti kmetij, ki so sposobne v tretjem tisočletju postaviti jasne smernice sodobnega kmetijskega razvoja v Sloveniji.
Spomladi bodo objavljeni prvi javni razpisi v okviru Programa razvoja podeželja RS 2014–2020. S sprejetim programom kmetje niso bili najbolj zadovoljni. Kaj pričakujete od ukrepov programa razvoja podeželja in njihovega vpliva na razvoj slovenskih kmetij in podeželja?
Program razvoja podeželja je za sedemletno obdobje težak milijardo evrov in pomembno je, da se denar pametno investira. Ukrepi, ki so v okviru programa načrtovani, naj bi okrepili konkurenčnost slovenskih kmetij in prispevali k ohranjanju okolja. Žal konkurenčnost velikega števila slovenskih kmetij ni primerljiva z evropskimi. Kmetje niso bili zadovoljni s sprejetim programom in so zahtevali njegove popravke. V SLS smo pri razpravi in iskanju rešitev pomagali z organizacijo javnih tribun, na nezadovoljstvo s predlaganimi ukrepi smo opozorili tudi kmetijsko ministrstvo. Pričakujemo, da bo Evropska komisija potrdila predlagane spremembe programa, ki bodo rešile nekatere težave, moramo pa biti pozorni in program spreminjati tako dolgo, dokler ne bo prilagojen potrebam slovenskega kmetijstva. Veliko pričakujemo od investicijskih podpor, podpor za mlade kmete ter podpor za kmetije v hribovskih in drugih območjih z omejenimi dejavniki, ki doslej sredstev niso uspele pridobiti. Menim, da bi država morala še bolj spodbujati povezovanje kmetijskih gospodarstev s ciljem izboljšanja njihovega položaja na trgu in krepitve prehranske verige. Eden od temeljnih ukrepov je spodbujanje prenosa lastništva na mlajše, aktivnejše generacije, kar tudi spodbuja ustvarjanje novih delovnih mest in ohranja tradicionalne družinske kmetije, ki so temelj slovenske družbe.
Cene kmetijskih pridelkov so izjemno nizke, enako pa velja tudi za samooskrbo na nekaterih področjih. Kako bi se vi lotili te problematike?
SLS se zavzema, da bi Slovenija pridelala večino hrane doma in bila tako čim manj odvisna od globalnih trgov in pretresov na njih. Zaradi naravnih danosti Slovenije je živinoreja v prednosti, kljub temu pa smo v zadnjih letih v nekaterih segmentih priča zmanjševanju samooskrbe, ki je ključnega pomena za obstoj slovenskega naroda, zlasti pri pridelavi žit, sadja in zelenjave ter reji prašičev. V letu 2015 so tudi Slovenijo dosegle posledice ruskega embarga, ki so se odražale v povečani ponudbi tržnih viškov iz ostalih držav članic Evropske unije po nizkih cenah in posledično velikem padcu cen slovenskih proizvodov, ki kažejo na to, kako krhek je naš majhen slovenski trg. Prednostna naloga je ureditev povečanja samooskrbe Slovenije v vseh segmentih, ki je še ne dosegajo. Na področju zelenjadarstva je to moč doseči v kratkem času, na področju prašičereje bo potreben bolj tehnološko konkurenčen pristop k reji, na področju žitaric pa bomo morali za dosego samooskrbe skrbno ohranjati in izkoriščati najboljša kmetijska zemljišča v ta namen. Potrebujemo sodelovanje in uspešno promocijo slovenske hrane. To je ključnega pomena za ohranjanje slovenskega kmetijstva, pridelovalne industrije, ohranjanje delovnih mest ter zagotavljanje pridelave zares kakovostne in zdrave slovenske hrane za potrošnika. Kmetijstvo je naš nacionalni interes. Država bi lahko organiziranim pridelovalcem bolj aktivno pomagala s spodbudami, ki so posebej za namene povezovanja pridelovalcev v t. i. organizacije proizvajalcev (OP) na voljo iz evropskega proračuna. Za tak ukrep se je Evropska unija odločila leta 1996. Ukinila je dotedanje ukrepe skupne evropske politike za sektorja sadjarstva in zelenjadarstva, dotedanje izvozne stimulacije in sredstva za uničenje tržnih viškov pa je nadomestil ukrep OP. Sadjarji in zelenjadarji so na takšen način upravičeni do EU sredstev v višini 4 % bruto realizacije, pridelovalci pa morajo dodati enako višino sredstev v operativni sklad. Višina sredstev ni omejena navzgor, narašča iz leta v leto in je v letu 2014 dosegla 900 milijonov evrov za vse države članice EU. Sredstva operativnega sklada se lahko uporabijo za področje trženja, grajenje blagovnih znamk, prenos znanja, raziskave, okoljske ukrepe ... OP mora predhodno pripraviti program operativnega sklada, dobiti na odobritev ministrstva, da je v skladu s pravili EU in nacionalnimi pravili, nato pa ga lahko koristijo. Če bi se polovica slovenskih pridelovalcev sadja in zelenjave organizirala, bi bila Slovenija ob ustreznem angažmaju pristojnega ministrstva upravičena do 3 milijonov evrov sredstev za namen večjega povezovanja kmetov in izboljševanje položaja na trgu kmetijskih proizvodov, saj je v Sloveniji v sektorju sadjarstva in zelenjadarstva letno 150 milijonov evrov tržne proizvodnje. Žal ministrstvo tej možnosti posveča premalo pozornosti.
Pogosto pridelavo hrane ovirajo ostre okoljske zahteve in nepremišljeno prostorsko načrtovanje. Je potrebno ukrepanje?
Ohranjati in obnavljati je potrebno rodovitno kmetijsko zemljo kot strateško pomembno osnovo za nacionalno oskrbo in samozadostnost, ohranjanje raznolikosti narave, trajnostno gospodarjenje z gozdovi, ohranjanje pitnih voda in stabilnost gospodarjenja z vodo. Strateškega pomena je tudi zaradi zmanjšanja toplogrednih plinov in povečevanja izkoriščanja obnovljivih virov energije, zdravega gospodarjenja z okoljem ter ohranjanja kulturne in etnološke identitete.
Kmetijstvo je bilo vedno povezano z okoljem in prostorom. Je način življenja in omogoča ohranjanje kulturnih in etnoloških dobrin, kulturne in naravne dediščine, kar pomembno prispeva h kulturni identiteti Slovencev. Kot pomembna gospodarska panoga na podeželju skrbi primarno za pridelavo hrane, vključuje pa še druge, za družbo pomembne funkcije. Zato si moramo prizadevati, da se ohranjajo najboljša kmetijska zemljišča v Sloveniji, da se prepreči prodaja kmetijskih zemljišč tujcem, zlasti tujim podjetjem in delniškim družbam, da zavarujemo kmetijska zemljišča pred pozidavo. V SLS smo v podobnih primerih v gospodarstvu, baziranem na državnih zemljiščih, predlagali ureditev s sistemom koncesij, prek katerih imajo tudi npr. tuja podjetja, ki so dobri gospodarji, možnost delovati v Sloveniji, a Slovenija ostane lastnica svoje zemlje. Če hočemo, da bomo tudi v prihodnje pridelovali in jedli kakovostno in zdravo hrano, živeli v zdravem okolju, imeli čisti zrak in neoporečno podtalnico, moramo danes ukrepati še bolj učinkovito in odločneje. Tretje tisočletje ponuja priložnosti in izzive na področju kmetijstva in biotehnike v smeri proizvodnje zdrave prehrane in ohranjanja narave. Poseben izziv so gensko spremenjeni organizmi in hrana v globalnem svetu. V SLS podpiramo pridelavo zdrave domače hrane in nasprotujemo pridelavi gensko spremenjenih organizmov.
Omenili ste trajnostno gospodarjenje z gozdovi. Veliko kritik je namenjenih ustanovitvi novega državnega podjetja za gozdove. Kakšen je vaš pogled na to?
Ocenjujem, da bi se Vlada RS in kmetijsko ministrstvo reševanja gozdno-lesne problematike morala lotiti drugače, predvsem pa tako, da bi se zavzela za že omenjeno povečanje konkurenčnosti družinskih kmetij. Slovenija je zelo bogata z gozdom, ki je neprecenljiv naravni vir, vendar doslej možnosti za njegovo izkoriščanje ni znala izkoristiti. Razvoj gozdno-lesne verige ponuja številne možnosti za pridobivanje novih delovnih mest, sonaravno uporabo izdelkov iz lesa, za izboljšanje rabe slovenskih gozdov in razvoj lesno-predelovalne industrije. V Sloveniji imamo več kot 70 odstotkov zasebnih gozdov, ostali so v državni lasti. Težava je v tem, da bo novo gozdarsko podjetje upravljalo z manj kot eno tretjino slovenskih gozdov, ne pomeni pa rešitve za prodajo lesa zasebnih lastnikov gozdov. V Sloveniji imamo s podjetji v pretežno državni lasti slabe izkušnje, v povprečju je njihova donosnost zelo slaba, težava pa je tudi z upravljanjem in nadzorom. Menim tudi, da ustanovitev državnega podjetja ne bi smela biti edina sprememba. Spremeniti bi se moral tudi Energetski zakon, kjer bi moralo biti zapisano tako, kot je to urejeno npr. v Avstriji. Tam mora biti v novogradnji uporabljen določen odstotek avstrijskega lesa, ostalo pa so lahko drugi materiali, ki so do zdaj izpodrivali les. Pravi pomen državnega podjetja bi bil, da bi država prek njega z lesom ustvarjala dodano vrednost – investirati bi morala v nove žage, ustvarjanje novih delovnih mest za zaposlitev mnogih gozdarskih in lesarskih strokovnjakov, ki so trenutno brezposelni. Če bi bilo tako, bi kmetje imeli možnost v državnih gozdovih opravljati delo, bi avtomatično dobili možnost dodatnega zaslužka in tako bi zadržali mlade na kmetijah, namesto da odhajajo v mesta. Tako bi se ohranilo slovensko podeželje, hribovske in gorske kmetije, uporabil slovenski les, ohranjala delovna mesta ter pomagalo preprečiti zaraščanje in spreminjanje krajine.
Kaj torej predlagate?
V SLS vidimo dve alternativni, po našem mnenju boljši, rešitvi: namesto da se ustanavlja novo državno podjetje, naj država temeljito modificira obstoječ sistem koncesij, ki naj bodo višje. Še vedno naj bodo prek javnega razpisa podeljene tudi gozdnim gospodarstvom, veliko večja vloga pa naj bo namenjena kmetom, ki mejijo na državne gozdove. Tisti, ki so za to usposobljeni, naj jih dobijo v upravljanje in oskrbo. Že do zdaj je bila ustaljena najemna predpravica sosedu meja z ustreznimi kvalifikacijami_ z opremo, kvalifikacijami in omejitvijo na največ 200 ha gozdov, kar pomeni vir preživetja za družino. Druga rešitev pa je, da se isti skupini upravičencev omogoči upravljanje s sedaj še državnimi gozdovi na osnovi leasing pogodbe. S tem bi se povečala velikost in konkurenčnost slovenskih kmetij. V SLS smo prepričani, da je v sedanjem trenutku, ko se na novo oblikuje upravljanje s slovenskimi gozdovi, treba preučiti in definirati tudi druga vprašanja, kot so lovna pravica in gozdni sadeži, da navedem samo nekatere. Pri tem so nam lahko za vzor rešitve v primerljivih državah, kot je npr. Avstrija.
Veliko ste povedali o gozdarski problematiki, težavah kmetov, nizkih cenah kmetijskih proizvodov, izgubljanju kmetijskih zemljišč. Kakšno pa je vaše stališče o predlogu, da bi se iz trgovske verige Tuš oblikovala zadruga?
Kar me pri tem predlogu najbolj moti, je, da je gospodarsko ministrstvo predlagalo prestrukturiranje podjetja v potrošniško zadrugo za reševanje zasebnega podjetja iz dolgov. Ko je bil ne tako dolgo nazaj v težavah trgovec v lasti države in se je javno razpravljalo o možnih načinih za njegovo rešitev, smo na javnih tribunah govorili tudi o tem načinu, a je bilo čutiti veliko upora in je bila v Vladi RS sprejeta odločitev, da se Mercator proda. Mercator je zdaj v lasti hrvaškega Agrokorja, ki je kar hitro po prevzemu, kot smo pričakovali, predvideli in napovedali, začel police svojih prodajaln polniti z izdelki tujih pridelovalcev, zlasti hrvaškimi. Tuš je po drugi strani zasebno podjetje v težavah. Konec januarja je v postopku preventivnega prestrukturiranja z bankami upnicami naredil že tretji reprogram dolgov, ki so, kot lahko beremo in slišimo, ogromni, skoraj štiristo milijonov evrov! Ideja, da bi njega reševali z davkoplačevalskim denarjem, se mi zdi absurdna, sem odločno proti! Vredno pa se mi zdi tovrstno idejo usmeriti v nov cilj in vložiti energijo, pa tudi denar davkoplačevalcev, če bi bila ideja sprejeta s širokim konsenzom, v razvoj nove povezave med obstoječimi trgovci in obstoječimi zadrugami. Mi že imamo zadruge, ki so z dolgoletnim odličnim delovanjem dokazale svoje prednosti in upravičile tak vložek. Menim, da bi se lahko delovanje zadružništva razširilo še na druga področja, poleg kmetijskega.
***
